Grad Lisičje | Valvasor 2020

Griči in gozdovi v okolici Škofljice hranijo mnoge skrivnosti. Na zahodnih obronkih Ljubljanskega barja se mestno hitro umakne deželnemu, stolpnice zamenjajo visoka drevesa in hrup mestnih cest nadomesti hrup avtoceste. Ta si pot utira med nizkimi griči Posavskega hribovja. Skozi temne predore in čez visoke viadukte, mimo vasi in pod njimi. Tam stoji grad Lisičje. Uzremo ga na griču in je vreden ogleda, saj leži na kraju, ki lastnika in obiskovalca osveži in poživi z mnogimi lepimi pogledi. In avtocesto. A takšna je cena napredka.

Na Valvasorjevi upodobitvi iz Slave vojvodine Kranjske se grad Lisičje kaže v svoji najlepši podobi s čudovitimi vrtovi, polnimi raznovrstnih cvetlic

Grad Geyerau

Udoben deželni dvorec je korenine pognal v šestnajstem stoletju, ko ga je dal postaviti Leonhard Merharič. Svojo novo posest je imenoval Geyerau ali kraljestvo jastreba (nem. der Geier). Ti mrhovinarji so radi krožili po nebu visoko nad posestvom. Jastrebi se povečini prehranjujejo z bolnimi in umrlimi živalmi. To zna biti pomembno kasneje.

Po Valvasorju je slovensko ime gradu povezano z lisicami, ki jih je bilo v gozdovih veliko. Če upoštevamo, da so se mogočni jastrebi nedvomno mastili tudi s pohabljenimi lisicami, sta poimenovanji skoraj simbolični. A lisičje v slovenščini ne pomeni lisičje poti, kot pojasnjuje Valvasor. Lisičje je pridevnik, ki označuje lastnosti nekoga, ki je zvit in prebrisan. Kako prefrigano so domačini poimenovali dvorec.

Vhodni portal gradu Lisičje danes krasijo grmi vrtnic, a v njem ni graščakov (Foto: Falajfl)

Skromni začetki in prvi zaton

Grad Lisičje je stal sredi šestnajstega stoletja, a njegov graditelj ni imel moškega potomca. Da bi posesti zagotovil prihodnost, je posvojil svojega nečaka po sestrini strani, Leonarda Fabjaniča. Edini pogoj graščaka Leonarda je bil, da nečak Leonard prevzame priimek Merharič. Tako sta iz enega Leonarda Merhariča nastala dva. Da bi se izognili zmedi, so novega Merhariča uradno poimenoval Leonard Merharič imenovani Fabjanič. Tako ga imenuje Valvasor, ‘herren Leonard Merharitsch genannt Fabianitsch’.

Žal se Leonard za svoj grad ni pretirano zanimal. Kar štiriindvajset let je služboval v vojski španske Nizozemske. To je območje današnje Belgije, Luksemburga in dela severne Francije, ki je ostala v lasti Habsburžanov po osamosvojitvi sedemnajstih nizozemskih provinc. Španska Nizozemska je bila tvorba v obdobju med letoma 1581 in 1713, od 1713 do 1794 pa je bila to avstrijska Nizozemska. Tudi to bo pomembno kasneje.

Grad je zaradi odsotnosti lastnika počasi propadal. Leonardu je bilo ljubše polje ošiljenih sulic kot ljubko cvetje in raje je imel kri sovražnika kot sladki vonj cvetja. Tako vsaj sklepa Valvasor v svoji Slavi o nekom, ki ga ni srečal. Leonard je imel štiri sinove, ki pa so svojega očeta prehiteli v grob. Vsi, razen enega. Ime mu je bilo Leonard. Leonard Merharič imenovan Fabjanič.

Grad je danes v lasti občine Škofljica, poslopje pa so leta 2011 obnovili to tolikšne mere, da se na njem lahko odvijajo različni turistični dogodki (Foto: Falajfl)

O tulipanih

Prvi tulipani so v Evropo prišli iz otomanske Turčije. Prve čebulice te cvetlice je leta 1554 na Dunaj poslal Ogier de Busbecq, ambasador svetega rimskega cesarja Ferdinanda I. pri turškem sultanu. Cvetlice so se hitro razširile proti Združenim provincam, v sodobno Nizozemsko pa jih je iz španske Nizozemske leta 1593 prinesel botanik Carolus Clusius. Tulipan je predstavljal povsem drugačno vrsto cvetlice, kot so je bili vajeni v Evropi. Močna barva svetu je zasenčila vse druge vrste cvetlic, zato so tulipani postali močno zaželen statusni simbol.

Sveže neodvisna Nizozemska, razbremenjena trgovskih omejitev Habsburžanov, je pričela intenzivno trgovati s tulipani. Dežela je vse sile usmerila v trgovino in se podala v svojo zlato obdobje. Posebej priljubljene so bile eksotične vrste, ki so nosile vzvišena imena. Gojitelji so nenehno predstavljali nove mešance, s pridevkom admiral in imenom gojitelja. Med kakšnimi petdesetimi admiralskimi vrstami je bila najbolj cenjena sorta Admirael van der Eijck. Še trideset sort je nosilo predpono general, postopno pa so imena postajala vse bolj umetelna. Na vrhuncu so gojili tako ‘generala generalov’ kot ‘admirala admiralov’. Večina teh vrst je danes izumrla.

Leta 1636 so tulipani postali četrti vodilni izvozni produkt Nizozemske. Sledili so le ginu, ribam in siru. S tulipani so pričeli trgovati špekulanti, ki so ceno čebulic pognali v nebo. Na vrhuncu tako imenovane tulipanske manije je lahko čebulica v enem dnevu trgovanja zamenjala tudi deset lastnikov. Tulipani so dosegali astronomske cene in za eno samo čebulico sorte Viceroy je bilo potrebno odšteti kar 2500 forintov. Za ta denar je bilo moč kupiti 4 tone žita, 8 ton rži, štiri debele vole, osem debelih svinj, dvanajst debelih ovac, petsto litrov vina, 3600 litrov piva, 2000 litrov masla, pol tone sira, celo posteljo, obleko in srebrno čašo. Vse to za eno samo čebulico. Tržni mehur je počil februarja leta 1637 in cene so se vrnile v ustaljene meje.

Bogati vrtovi z nepreglednimi vrstami tulipanov so ohranjeni le še v starih knjigah. A cvetje še vedno raste na Lisičju in staremu dvorcu vdihuje življenje. (Foto: Falajfl)

Zakladnica cvetja

Ko je Valvasor pisal svojo Slavo, je bila posest v lasti Leonarda Merhariča. Za razliko od svojega očeta je tretji Leonard skrbel za grad in na njem uredil čudovit botanični vrt, po katerem je grad slovel daleč naokoli. Zakladnica cvetja in drugih rastlin na gradu Lisičje ni bila le ponos graščaka, pač pa celotne kneževine. Tudi Valvasor je prevzet nad bogastvom in raznovrstnostjo cvetja, ki ga je Merharič zasadil na grajskem vrtu. Zagotovo je bodoči graščak svojo zbirko pričel graditi še ko je bival pri očetu na Nizozemskem.

Kako pomemben je bil grad Lisičje, nam pove že dejstvo, da mu je Valvasor v Slavi namenil kar deset strani. Za primerjavo jih je bil Kamnik deležen sedem, Kranj pet in Postojna le štiri. Tako Valvasor kot njegov urednik, Erazem Francisci, se na široko razpišeta o sestavi vrta in njegovih občudovalcih. Valvasor poimensko našteje vseh 107 vrst tulipanov, pri nekaterih navede celo cene. Med njimi sta dva admirala, a nobenega generala. Namesto generalov sta tu dva grofa in kar osem gialov, ki so bili verjetno rumene barve (ita. giallo).

Podeželski grad je bil opremljen z vsemi prostori, potrebnimi za udobno življenje graščaka. Poskrbljeno je bilo seveda tudi za dušno oskrbo družine. (Foto: Falajfl)

Ugrabitev graščaka Leonarda Merhariča

Nekega lepega dne se je gospod Merharič imenovani Fabjanič nič hudega sluteč sprehajal po ljubljanskih ulicah. Pisalo se je leto 1670 in cvetlice so bile v polnem cvetu. Gospod Merharič imenovani Fabjanič je imel opravke v mestu, na grad Lisičje pa se je vračal le, ko je imel priložnost. A njegova brezskrbnost je bila pri kraju. Dva kranjska plemiča sta kovala zaroto, katere tarča je bil prav nič hudega sluteči gospod Merharič imenovani Fabjanič. Vodja zarotnikov je bil Janez Vajkard Turjaški, ki je v svoje spletke vpletel še Jošta Jakoba grofa in gospoda Gamberškega.

Načrt je bil preprost. S kočijo sta se približala gospodu Merhariču imenovanem Fabjanič in ga povabila medse pod pretvezo, da so namenjeni na sprehod na Ljubljanski grad. Da bi gospod Merharič imenovani Fabjanič ničesar posumil, sta mu celo dovolila, da kočijažu sam pove, po kateri poti naj se odpravijo. A gospod Merharič imenovani Fabjanič ni mogel slutiti, da je bilo kočijažu zapovedano, da se na navodila gospoda Merhariča imenovanega Fabjanič ne sme ozirati in mora kočijo kar najhitreje odpeljati ven iz mesta.

Najsi je gospod Merharič imenovani Fabjanič še tako krčevito poskušal prepričati kočijaža, da je zgrešil pot, ga ta ni poslušal. Topot konjskih kopit in ropotanje koles so skoraj preglasili krike smeha obeh plemičev, ki ju je jeza gospoda Merhariča imenovanega Fabjanič brezmejno zabavala. Kmalu so prispeli na cilj: na grad Lisičje. Tam so si skupaj ogledali vrt, gospod Merharič imenovani Fabjanič pa je celo uspel svoja nepričakovana gosta tudi primerno pogostiti. Dogodek je grof Gamberški obeležil v pesmi, ki jo Valvasor citira v celoti. Stran kasneje citira še priredbo. Spet v celoti. Naš gospod avtor je bolj milosten.

Grajsko poslopje z obnovljeno streho ima tloris v obliki črke U s tremi trakti in velikim osrednjim dvoriščem (Foto: Falajfl)

Grad Lisičje po Valvasorju

S smrtjo Leonarda Merhariča imenovanega Fabjanič se je zaključila tudi zlata doba gradu Lisičje. Že leta 1710 je grad kupil deželni svetnik Karel Jožef pl. Coppini. Deželni dvorec se je ponašal z odlično lokacijo na mirnem kraju v neposredni bližini prestolnice. Iz rodbine Coppini sta bila še dva graščaka, dokler ni posest po smrti zadnjega leta 1803 pristala na dražbi. V devetnajstem stoletju je grad devetkrat menjal roke.

Leta 1854 je Lisičje kupil Amand Karel vitez Schorn in se na njem odločil rediti govedo. A za grofa kranjske krave niso bile dovolj dobre, zato jih je dal pripeljati iz Švice. V času pred internetom je bil ta dogodek vreden omembe v časniku. Tako so bralci časnika Novice gospodarskih, obertnijskih in narodskih stvari konec maja leta 1855 brali razburljivo zgodbo o kravah, ki so jih gnali skozi Ljubljano na Lisičje.

V nedeljo dopoldne je iz ljubljanskega kolodvora proti Lisičju krenila čreda 29 goved. Živinica je v Ljubljano prišla po železnici preko Monaka, Salzburga in Brucka, kar je vse prej kot neposredna pot. Telice, ki so bile povečini v drugem letu, so za pot potrebovale dobre tri tedne. V čredi sta bila tudi dva pol leta stara plemenska junca, vodnica črede pa je bila posebej lepa starejša krava. Čredo je gnalo šest švicarskih pastirjev in en sirar. To je bilo prvič, da je iz Švice na Kranjsko prispelo tako veliko goved obenem. V Novicah so rejcu zaželeli veliko sreče z vzrejo švicarske govedi. Vitez Schorn je grad prodal že marca naslednjega leta, usode krav pa zgodovina ni zabeležila. Klobase morda?

Zadnja obnova je gradu vtisnila dvojno osebnost. Osrčje gradu je pravljično bleščeče in novo, medtem ko zunanji zidovi kažejo svoja leta. (Foto: Falajfl)

Krokarji se zbirajo na gradom Lisičje

Preden je grad Lisičje postal središče vzreje švicarske govedi na Kranjskem, četudi le za kratek čas, je bil prizorišče grozljive skrivnosti. Dvanajstega maja leta 1851 so v gozdu graščine Lisičje domačini naleteli na grozljiv prizor. Poleg ostankov pastirskega pogorišča so odkrili neznano človeško truplo. Ali kar je od njega ostalo, natančneje vse, razen glave, ki je v gozdu niso našli.

Po sodniškem ogledu so na kraju našli še mokra oblačila, strohnjena in polna črvov, okoli katerih so ležale razmetane gole človeške kosti. Sodnik je ocenil, da so truplo oglodale mesojede živali, kot so lisice. Resnično kraj, vreden svojega imena. V gozdu so našli osem kosov oblačil, vključno z moško kapo iz zelenega žameta, kar nakazuje, da je nesrečnik v gozd prinesel tudi glavo, čeprav te kasneje niso našli. Preostala oblačila so predstavljala tipično kmečko opravo z izjemo nogavic in spodnjega perila, katerega sodnik ne omenja.

Poleg oblačil je imel nesrečnik na sebi še mošnjo za tobak, v kateri je bilo še nekaj rezanega tobaka. Zanimivo je bilo, da je bila mošnja nekoliko osmojena. Našli so še nožic za peresa, pokrov pipe (ne pa tudi pipe) in pa ogrlico, na kateri je bil kovinski obesek s podobo Marije ter srce iz rdečega stekla. Zdravniki so ocenili, da je bil pokojnik star med 30 in 40 let, visoke, a ne močne postave. Žal je bilo to vse, kar so o nesrečniku vedeli in ni dokazov, da bi kdajkoli odkrili njegovo ime in usodo. Sodnik krokarjev v svojem poročilu ni omenil.

Osrednje dvorišče na gradu Lisičje je prijetno, a prazno (Foto: Falajfl)

Dvajseto stoletje

Zadnji kupec gradu v devetnajstem stoletju je bil ljubljanski trgovec Franc Hren. Čeprav nam originalnih virov ni uspelo najti, naj bi bila zadnja lastnica gradu Lisičje v Trstu živeča Angležinja Mary Lloyd. Preden se lotimo temačne usode gradu med vojno, skočimo v leto 1925, ko je sokolsko društvo iz Grosupljega na grad popeljalo skupino otrok. Do Škofljice so pripotovali na vozu, od tam pa so pot nadaljevali peš. Na gradu jih je sprejel takratni najemnik gradu, inženir Izmajlov, ki je obiskovalce toplo sprejel in pogostil. Veseli in žarečih lic so se v Grosuplje vrnili okoli sedme ure.

Dve desetletji kasneje so bile razmere na gradu povsem drugačne. Za časa italijanske okupacije so v gradu delovali salezijanski kleriki. Sredi poletja leta 1942 so bili bratje priča množični deportaciji prebivalcev iz bližnjih vasi. Čeprav je bilo redovnikom dovoljeno, da se vrnejo na posestvo, so mnoge gospodarje kmetij odvedli v neznano. Le redki so se vrnili. Redovniki so svoje talarje in kolarje zamenjali za delovne srajce in pomagali prizadetim družinam pri poljskih opravilih. 

Že naslednje leto so si na gradu štab postavili belogardisti. Na gradu so zasliševali osumljene sodelovanja z OF in jih v bližnjih gozdovih tudi pobijali. Konec januarja leta 1944 je skupina črne roke obkolila vas Vrbljenje ter zajela več civilistov, ki so jih gnali na Lisičje. Ko je poskušal eden ujetnikov pobegniti, so ga pokosile krogle iz brzostrelke. Na Lisičjem sta pod krinko spovedi dva duhovnika zasliševala ujetnike o njihovih vezeh s partizani. Od zajetih je uspelo pobegniti le Angeli Kumše, ki je zbežala v gozd in je naboji domobranskih pušk niso našli.

Deželni dvorec leži na visoki legi na južnih obronkih Posavskega hribovja (Foto: Falajfl)

Lisičje 2020

Čeprav je bil grad Lisičje med vojno kraj temačnih dogodkov, je vojno vihro preživel v dobrem stanju. Po vojni ga je nekaj časa uporabljala jugoslovanska vojska, nato pa je bil po dveh desetletjih samovanja predan v uporabo republiškega arhiva. Grad Lisičje so želeli uporabiti kot filmski arhiv, a se je izkazalo, da propadajoči grad za ta namen ni primeren. Leta 2002 so se izselili in grad prepustili občini Škofljica. Ta je s pomočjo nepovratnih sredstev grad za prvo silo uredila in preprečila njegovo propadanje. Z izjemo urejene protokolarne sobe grad ostaja prazna lupina. Na njem občasno potekajo občinske prireditve in protokolarni dogodki, sicer pa grad sameva. Občina ima za grad pripravljen načrt celovite obnove grajskega kompleksa, ki jo ocenjujejo na dva milijona evrov. 

Grad Lisičje leži na robu gozda, v sami bližini Ljubljane. Rožnega vrta ni več, čeprav so še vidni ostanki nekdanjega grajskega parka. Naključni obiskovalci bodo v gradu naleteli na zaklenjena vrata in neme stene. Četudi nekje v nižini živi asfaltna kača, ki sika in brenči, je Lisičje še vedno kraj, vreden ogleda. Graščaka ni več, a pogled obiskovalca še vedno osveži in poživlja. Ker se tu ustavi le malo obiskovalcev, je tudi na vrhuncu poletja na grajskem vrtu vladal dokajšnji mir in senca visokih dreves nas je ščitila pred neusmiljeno močjo vsebolj vročega sonca. A v avtu smo imeli klimo in pred nami je bila še dolga pot.