Grad Hošperk in razvaline dvorca Haasberg | ujeto v objektiv

Na južnem obrobju Planinskega polja, med zaraščenimi ostanki grajskega vrta, stojijo gole stene razdejanega dvorca Haasberg. Grad Hošperk je v razvalinah že od konca druge svetovne vojne, ko so ga požgali partizani. S tem se je zaključila zgodba enega lepših baročnih dvorcev pri nas. Imeniten lovski dvorec v osrčju gozdov je odražal prestiž in bogastvo svojih lastnikov, ki so se v stoletjih pogosto menjavali. V drugi polovici devetnajstega stoletja je knez Windischgrätz na gradu gostil samega cesarja Franca Jožefa, ki je v bližnjih gozdovih lovil medvede. A brez sreče.

Najbolje ohranjen del gradu je veličasten vhodni portal, ki je nekoč vodil v bogato okrašeno sprejemno dvorano (Foto: Falajfl)

Utrdba nad kraškim poljem

Vrh dobrih sedemsto metrov visokega griča med Uncem in Planino je bil poseljen dolgo pred srednjim vekom. Tu je stalo prazgodovinsko gradišče, ki mu je sledila poznorimska utrdba. Lokacija je bila izbrana strateško. Z vrha hriba je bilo moč nadzirati promet po poteh, ki so povezovale Primorje z vojaškimi in trgovskimi središči v zaledju. Grad se prvič omenja v trinajstem stoletju, a je bil zagotovo utrjen že prej.

Prvič se grad omenja šele leta 1295 kot grad Unec (castrum Moevntz), dobra tri desetletja pa je že nosil ime Haasberg ali ‘Zajčja gora’. Podobno kot Lisičje ali Polhov Gradec, se ima grad Hošperk za svoje ime zahvaliti izobilju dolgouhih zverinic, ki so živele v okoliških gozdovih. Utrdba je do velikega potresa leta 1511 zamenjala več lastnikov, med katerimi so bili tudi grofje Celjski in Eggenbergi. Renesančno obzidje z obrambnimi stolpi je podleglo tresenju tal, gradu pa kasneje niso obnavljali. Gorski gradovi niso bili več v modi, med deželnim plemstvom pa so postali priljubljeni udobni in zračni nižinski dvorci.

Po uničenju je bilo nekaj poskusov, da bi grad obnovili, kar je razvidno iz rabe opeke, a iz tega ni bilo nič in grad danes neslavno in nevarno propada (Foto: Falajfl)

Planina, kraj treh gradov

Grad na Planinskem polju so pozidali v začetku sedemnajstega stoletja plemeniti Eggenbergi. Novi grad je združeval tedaj sodobne gradbene smernice baroka z uveljavljenimi tradicijami grajske arhitekture. Nižinski grad Hošperk je delno ohranil trdnjavsko obliko, kar se je odražalo v vhodnem stolpu. Novo grajsko poslopje se je za varnost stiskalo ob vznožje hriba, ki se ga je prijelo ime Stari grad. Razvaline porušenega gradu so bile graditeljem priročen vir gradbenega materiala, zato od utrdbe na vrhu hriba ni ostalo veliko.

Grad Hošperk je ostal v lasti Eggenbergov do leta 1717, ko ga je kupil Janez Gašper grof Cobenzi. Slednji so dvorcu nadeli njegovo dokončno baročno obliko. Cobenzli so grad dogradili in razširili. Ko je leta 1770 umrl graščak in sin Janeza Gašperja, Janez Karl grof Cobenzl, je posest pripadla njegovima mladoletnima sinovoma. Potomci grofa Cobenzla so si posest podajali do leta 1846, ko jo je kupil Verijand knez Windischgrätz. Ta je za 650.000 goldinarjev kupil gospostva Planino, Šteberk, Logatec in Jamo pri Postojni.

Tretje grajsko poslopje je bližnji Ravbarjev stolp. Ta straži vhod v Planinsko jamo, zgrajen pa je bil na temeljih rimske utrdbe. Po Valvasorju je bil uničen že v tretjem stoletju, ponovno pa so ga pozidali osem stoletij kasneje. Majhen gradič je bil sprva podrejen višinskemu gradu Hošperk, dokončno pa je propadel v osemnajstem stoletju. Stolp je dobil ime po svojem lastniku Erazmu Ravbarju, ki je prebival v Malem gradu, o njegovi nesrečni ljubezni pa je pisal tudi Valvasor.

Nekdanji grad je imel štiri etaže in bogato notranjo opremo, ki je bila v celoti uničena med drugo svetovno vojno (Foto: Falajfl)

Medvedi kneza Windischgrätza

Grad Haasberg je konec devetnajstega stoletja daleč naokoli slovel po medvedu Mišku, ki je živel v ogradi na posestvu. Miško je poginil leta 1888, ograda pa je samevala. A ne za dolgo, saj so že pomladi leta 1890 na grad prispeli štirje medvedji mladiči. Te je knez Windischgrätz prejel v dar, ko se je mudil v Litvi na lovu pri svojem svaku, knez Radziwillu. Medvedje mladiče so sprva hranili iz steklenic, kasneje pa so se naselili v obzidan medvedjak.

Medvedja druščina je kmalu zaslovela in mnogi popotniki so se ustavili ob gradu, da si ogledajo te nevarne zverine. Sredi ograde je stalo visoko suho drevo, na katerem so se medvedi lahko tudi igrali. Po štirih letih ujetništva je enemu od medvedov uspel veliki met in z vrha drevesa se je pognal do precej oddaljene strehe. S kremplji se je oprijel roba ter se povzpel na streho, s katere je nato zbežal v gozd.

Medved je prvič v življenju zadihal svoboden zrak in užival v prostosti. A njegov podvig ni ostal neopažen. Hlapec, ki mu je bilo zaupanje hranjenje medvedov, je hitro opazil, da eden od medvedov manjka in odpravil se je v gozd, da ga pripelje nazaj. Oborožen s peharjem svežega sadja je želel medveda zvabiti nazaj v ogrado. Kmalu je v hribu nad gradom naletel na medveda in mu pričel na tla metati marelice in breskve. Sprva jih je medved še pobiral s tal, nenadoma pa je zagrabil hlapčev jerbas in mu ga iztrgal iz rok.

Planinsko polje je zaradi svoje sestave pogosta žrtev poplav. Ob visoki vodi so se graščani po opravkih odpravljali s čolni. (Foto: Falajfl)

Težave z zvermi

Hlapec je kmalu spoznal, v čem se medved v ujetništvu loči od medveda v naravi. Prestrašen se je pričel umikati nazaj proti gradu. Medved je njegov beg opazil in se zagnal za njim. Hlapec je bil že skoraj pri vrtni ograji, ko ga je medved dohitel. Zgrabil ga je za roko ter ga s taco objel v smrtni objem. Nekaj časa ga je držal in tresel, dokler se ni opogumil drug hlapec in je medveda udaril po glavi. Presenečen je medved spustil svoj ulov in pobegnil v gozd.

Hlapec je napad preživel, pobegli medved pa je kmalu postal nadloga doline. Še isti večer je napadel nekega fanta, ki je kosil travo. Napad so opazili drugi kosci in medveda so ponovno nagnali v beg. Graščaku to ni bilo po godu in naslednjega jutra se je z gozdnimi čuvaji odpravil na lov. Knez je hotel osebno upleniti medveda, a je prej nanj naletel lovec Molek. Na stezi v bližnjem Cerovcu je medved skočil proti lovcu in se postavil na zadnje tace. Prisebni lovec ga je hipoma ustrelil in medved se je zgrudil mrtev le pet korakov od lovca. Na Planini je ponovno zavladal mir.

Dve leti kasneje so z gradu Hošperk na Dunaj poslali dva medvedja mladiča. Postala sta privlačnost mestnega živalskega vrta Tiergarten. Po medveda so z Dunaja poslali enega od paznikov, ki je kosmatinca spravil v pripravni zaboj in ju odpeljal v cesarsko mesto. Preostali medvedje so še naprej privlačili obiskovalce vseh starosti in pameti. Okoli božiča leta 1899 je bližnji vaščan na grad prišel prosit miloščine. Ko so ga nahranili, se je ustavil še pri medvedki, za katero je menil, da sta dobra prijatelja. Skozi ograjo ji je pomolil kruh s predvidljivimi posledicami. Lokalni zdravnik je nesrečnikovo roko obvezal in ga napotil v Ljubljano na zdravljenje.

Kakšen bi bil grad brez urejenega grajskega vrta, ostanke katerega si je moč ogledati še danes (Foto: Falajfl)

Grad Hošperk se preseli v Italijo

Grad Hošperk je bil središče prostranega zemljiškega gospostva. Večino zemlje so pokrivali gosti gozdovi, ki so graščakom predstavljali pomemben vir prihodkov. Leta 1857 zgrajena južna železnica med Dunajem in Trstom se je vila blizu gozdov, zaradi česar je trgovina z lesom doživela pravi razcvet. Z gozdovi so posestniki začeli načrtno gospodariti, za učinkovitejšo izrabo pa so zgradili obširno mrežo gozdnih cest. Do pričetka prve svetovne vojne je bila pridelava lesa na industrijski ravni.

Vojna je le še povečala potrebo po lesu. Ker so bili za potrebo vojske mobilizirani tudi konji, se je posest srečevala s težavo prevoza lesa do žage v Pivki. Zato so leta 1915 zgradili gozdno železnico, po kateri so prevažali les iz gozdov. Proga je bila dolga kakšnih dvajset kilometrov, ob koncu vojne pa je bila razstavljena in prevoz so ponovno prevzeli furmani. Po vojni so Windischgrätzi uporabili svoj vpliv ter dosegli, da je rapalska meja objela grad Hošperk. Grad je tako pripadel Italiji, meja pa je tekla po sredini starodavnega mostu pred gradom. Med drugo vojno so graščaki grad zapustili, na njem pa se je naselila italijanska vojska. Leta 1944 so partizani grad požgali, po vojni pa ni bil več obnovljen.

Štiribočni kamniti most čez reko Unico pri gradu Haasberg je bil zgrajen leta 1763 in še danes služi svojemu namenu (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Planinsko polje je zanimiv kotiček Slovenije, prepoln odkritij in doživetij. Poleg naravnih zanimivosti obiskovalcu ponuja zaklade pestre zgodovine območja med Postojno in Logatcem. V neposredni bližini polja poteka trasa primorske avtoceste, dostop pa je urejen preko avtocestnega izvoza Unec. Skozi dolino vodi tudi stara furmanska cesta, ki se preko serpentin povzpne do prelaza Postojnska vrata.

Grad Hošperk stoji tik ob cesti, ki povezuje Planino in Unec. Nepozorni popotnik lahko kaj hitro spregleda zaraščene stene te porušene graščine. Do gradu smo prispeli iz smeri Unca in pri starem mostu čez reko Unico zavili levo. Po nekaj metrih smo parkirali na majhnem parkirišču pred gradom. Čeprav je grad le še senca nekdanje slave, je njegova prisotnost monumentalna. Kjer so nekoč spali cesarji in knezi, danes raste grmovje in drevesa. Nekdaj umetelno oblikovan grajski vrt se izgublja pod bogatim rastlinjem, ki prekriva trdo delo grajskih vrtnarjev.

Med reko in goro, v objemu gozdov, se sprehodimo okoli gradu. Visoka ograja medlo svari pred dostopom do gradu. Sprehodimo se po poti na Stari grad, ki veselo zaobide ograde in znajdemo se na vrtu. To ni naša prva razvalina in zagotovo ni zadnja. Sledimo dobro uhojeni poti do gradu in se v mislih preselimo skozi čas. Za dobro stoletje, v čas pred vojno, ko je bil grad Hošperk na vrhuncu. Drevesa molčijo, k sreči molčijo tudi medvedi. Vse, kar vzamemo, je slovo.

Grad Hošperk na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Hošperk