Martin Scorsese je žanrski režiser. Njegove zgodbe so urbane, njegovi liki priseljenci v deželi brezmejnih možnosti. Pogosto se ukvarja s temami časti, zvestobe, krivde in odpuščanja. Njegovi junaki si z velikim naporom utirajo življenjsko pot, pogosto podležejo skušnjavi in sprejemajo odločitve z daljnosežnimi posledicami. S filmom Irec je potegnil črto pod svoje gangsterske filme, ki so mu prinesli toliko slave in priznanja. Zmore Marty, na pragu svojega sedmega desetletja filmskega ustvarjanja, utrujenemu žanru vdihniti novega življenja, ali je to film, ki smo ga že videli?
Maratonci tečejo častni krog
Če bi bil Martin Scorsese rokovska skupina iz sedemdesetih, potej je Irec zbirka njegovih največjih uspešnic s častnimi gosti. Med temi izstopajo Robert De Niro (Frank Sheeran), Al Pacino (Jimmy Hoffa) in Joe Pesci (Russell Bufalino), ki že dolgo niso več v najboljši formi. Trije glavni igralci skupaj štejejo 231 let. To je toliko, kot jih šteje šest glavnih igralk Časa deklištva, če jim dodamo še celega Brada Pitta.
To nikakor ne pomeni, da je igra slaba. Utrujeni Robert De Niro na svoj najslabši dan še vedno odtehta sto Stevenov Seagalov na vrhuncu slave. Irec pripoveduje življenjsko zgodbo Franka Sheerana, sindikalnega zastopnika in mafijskega morilca, od druge svetovne vojne do njegovih zadnjih dni v domu upokojencev na začetku tega tisočletja. Njegovo pet desetletij dolgo kariero umorov, izsiljevanja in podkupovanja je upodobil geriatrični Robert De Niro. V tem je tudi največji problem filma, saj so njegovi zvezdniki preprosto prestari.
Frank Sheeran je bil aktiven od srede petdesetih do začetka osemdesetih, ko je pristal v zaporu. V tem času je bil star med petintrideset in šestdeset let. De Niro jih bo imel kmalu osemdeset. Vseeno Scorsese od njega pričakuje, da igra vlogo pol mlajšega človeka. Tu se v veliki meri zanaša na sodobno tehnologijo računalniškega pomlajevanja, ki pa je le redko uspešna. Žal je ni tehnologije, ki bi v telo starca povrnila energijo in držo mladeniča. Če k temu dodamo, da gledamo tri najbolj znane igralce dvajsetega stoletja, je vsa računalniška magija odveč, saj ni mogoče pozabiti, da gledamo starce.
Kdo je ubil Jimmyja Hoffo?
Nekdanji predsednik vplivnega sindikata avtomobilskih prevoznikov Jimmy Hoffa je leta 1975 izginil brez sledu. Njegovega trupla niso nikoli našli in nihče ni bil obsojen za njegov umor. Ker je bilo delovanje sindikata tesno prepleteno s posli ameriške mafije, je njegova usoda pričakovana, skrivnost je le, kdo je pritisnil sprožilec. V knjigi “I Heard You Paint Houses” avtor Charles Brandt zagovarja teorijo, da je bil morilec Frank Sheeran v službi mafije. Ker je Irec posnet po tej knjižni predlogi, je to upodobljena verzija zgodbe.
Z nesrečno usodo Jimmyja Hoffe se je spoprijelo že mnogo filmskih ustvarjalcev, njegova življenjska zgodba pa je tematsko oglodana do gole kosti. K sreči Martin Scorsese ve, kaj počne in Hoffo drži v drugem planu, ko pripoveduje Sheeranovo zgodbo. Ta je s Hoffo prišel v stik po zaslugi svojih morilskih storitev, ki jih je opravljal za mafijo. V prvem pogovoru ga je Hoffa nagovoril z izrazom, “Pravijo mi, da barvate hiše.” Slikopleskarstvo ima med mafijci drugačen pomen, saj njihovi uslužbenci stene pleskajo s krvjo.
209 minut je skoraj tri ure in pol
Irec ni kratek film, nikakor pa ni pretirano dolg. Scorsese zna povedati zgodbo in mojstrsko mu uspe osem desetletij človeškega življenja, izkušenj in spoznanj stisniti v solidnih 209 minut. V filmu srečamo mnoge like, ki imajo obrobno, a pomembno vlogo Sheeranovi življenjski zgodbi. Gangsterski filmi so znani po kratkih biografijah stranskih likov, katere režiserji stisnejo pred odjavno špico in s katerimi zaključijo zgodbe, za katere je zmanjkalo časa. Zaradi ogromnega števila teh likov se je Scorsese odločil njihove usode predstaviti kar med filmom, običajno ko ta lik vidimo zadnjič.
Časovni trak Irca ni linearen. Film se začne in konča v zadnjih dneh, ki jih Sheeran preživlja sam v domu upokojencev. Osamljen in osovražen čaka na smrt. Kamera nato skoči v njegovo mladost, ko se je med drugo svetovno vojno boril v Italiji. Upodobitev je boleče slaba, saj je De Niro star dedek, česar ne more spremeniti nobena tehnologija. Ne glede na filtre, ki jih uporabljajo na njegovem obrazu, Bobby na telesu nosi težo desetletij, zato je včasih težko ugotoviti, v katero obdobje njegovega življenja smo skočili.
Ljudje s pomanjkljivim smislom za humor se bodo zagotovo ‘pošalili’ na račun dolžine. Lahko jim odgovorite, da 209 minut ni nič v primerjavi z 51.420 minutami (5 tednov), kolikor traja Logistics Art Project (Švedska, 2012). Mnogo eksperimentalnih filmov traja na desetine ur. Med igranimi filmi je najdaljši Amra Ekta Cinema Banabo s 1.265 minutami, kar je dobrih 21 ur. Predstavljajte si vrsto pred sanitarijami.
Irec
Če so vse slabe plati filma novodobne inovacije, pa je klasično pripovedovanje njegova dobra plat. Zgodba in liki so postali kliše. Preprost in neuk pripadnik manjšinske skupnosti izbere zločin kot bližnjico do visoke družbe. Po naključju spozna vplivnega člana mafijske družine, ki mu zaupa vse bolj pomembne naloge. Z leti se povzpenja v organizaciji in odpro se mu mnoga vrata, a v biti je še vedno plačani morilec, nasilnež v službi zločinske organizacije. Od njega se vedno pričakuje poslušnost in brezpogojno izpolnjevanje ukazov. Tudi, če to pomeni, da mora ubiti svojega najboljšega prijatelja.
Vse delo, ki ga je film vložil v svoj osrednji lik, je poplačano v skoraj dokumentarnem prikazu umora Jimmyja Hoffe. Ko mafijo mine potrpljenje, je delo zaupano Franku, ki je bil dolga leta Hoffin zaupnik in telesni stražar. Samo dejanje je hitro in klinično. Brez počasnih posnetkov in patetičnega zvijanja po tleh. Manj kot sekunda je potrebna, da se zaključi zgodba enega najbolj spornih likov ameriškega boja za pravice delavcev. Scorsese je mojster svoje umetnosti in prav zato je film užitek gledati.
Falajfl pove svoje mnenje
Čas za Irca je minil. Njegova zgodba, njegovi liki in moralna drža sodijo v drug čas. Vrhunski igralci niso več kos zahtevam tega pregrešno dragega filma. Če bi Scorsese znal delati s kom drugim kot De Nirom (in Di Capriom), bi bil to lahko vrhunec gangsterska filma. Tako je bolj spomenik trmi kot pomemben dosežek filma. Irec nima energije Dobrih fantov (Goodfellas), De Niro ni več Taksist ali Pobesneli bik. V veliki meri spominja na ‘The Grand Tour’, Amazonovo TV serijo, v kateri se trije ostareli avtomobilistični novinarji vedejo kot skregani najstniki samo zato, ker je to edino, kar jim gre res dobro od rok. Žal je včasih težko zapreti knjigo, ko si vsi želijo, da bi jim prebral vsaj še eno poglavje.
Ocena: prav dobro | 4
