Povežite se z nami

spletni magazin o hrani, naravi, turizmu in zabavi

Ljubljanska butarica | zanimivosti

butarice, cvetna nedelja, Budnarjeva muzejska hiša
Ljubljanska butarica je bila zasnovana za potrebe meščanov, ki niso imeli časa ali materialov za izdelavo tradicionalne velikonočne butarice (Foto: Falajfl)

Zanimivo

Ljubljanska butarica | zanimivosti

Orle so majhna vasica na jugovzhodnem obrobju prestolnice. Z bližnjih gričev se odpira čudovit pogled na Ljubljano s kuliso Kamniških Alp. Prav zato so Orle priljubljena izletniška točka meščanov in tudi rojstni kraj ljubljanske butarice. Ta je nastala na Orlah v prvih letih dvajsetega stoletja. Ljubljanska butarica se od tradicionalne razlikuje predvsem po svoji funkciji, ki je v prvi vrsti dekorativna in statusna. Večja in lepša ko je butarica, bolj pomemben je njen lastnik. Prav z Orel je leta 1902 nek čevljar v Ljubljano prinesel snop butaric in jih pričel prodajati na živilskem trgu. Meščani so butarice razgrabili, kar ni ušlo drugim prodajalcem in kaj kmalu so butarice ponujali kmečki obrtniki iz večine vasi v okolici Ljubljane.

cvetna nedelja

Nekaj zelenja in obilica pisanih smrekovih oblancev tvorijo tipično ljubljansko butarico (Foto: Falajfl)

Čarobna butarica

Na slovenskem podeželju so bile butarice stoletja pomemben del praznovanj velike noči. Vsako cvetno nedeljo so ljudje nosili snope zelenih rastlin k blagoslovu. Verjeli so, da butarica z blagoslovom postane čarobni objekt, ki lahko zaščiti dom, živino, posest in pridelke. Butarice so uporabljali za zdravljenje ljudi in živali ter v raznih šegah. A to nikoli ni bila funkcija ljubljanske butarice.

Izdelava butaric je bil pomemben družinski obred z bolj ali manj strogimi pravili. Domači so butarice pripravili po krajevnih običajih in skoraj ni bilo fare, ki bi uporabljala enak recept. Zato so bile prve ljubljanske butarice narejene po receptu iz vasi Orle. Vse so bile iz bršljana, krasilo pa jih je cvetoče resje. Kadar je bila cvetna nedelja kasneje v letu, so butarice krasili s poljskim cvetjem. A takšne butarice niso bile ravno obstojne in tako manj primerne za prodajo.

cvetna nedelja

Prve ljubljanske butarice so v višino merile po meter in več, danes pa so najbolj priljubljene majhne butarice (Foto: Falajfl)

Butarica za potrebe meščanov

Kmetje so iskali rešitev za izdelavo obstojne butarice, ki bi jo bilo lahko hitro in poceni izdelali v velikih količinah. Iznajdljivi kmetje so pobrskali po tradicijah in rešitev našli v smrekovih oblancih. Med zahtevami za izdelavo butaric je bilo, poleg zelenja, tudi uporaba različnih vrst lesa. Tako je nastala današnja butarica z drobnim čopom zelenja in okrasjem iz pisano obarvanih smrekovih oblancev.

Takšna butarica se je na trgu pred ljubljansko stolnico prvič pojavila leta 1906. Prve so izdelali pri Vrečarju, čevljarju z veliko družino. S svojo borno plačo je le težko preživljal dvanajst otrok in prav on je prvi pričel s prodajo butaric v Ljubljani. Tistega leta je med bršljan prvič vstavil štiri vrste oblancev. Pobuda za uporabo oblancev je morda prišla od rednega kupca, ki je obžaloval minljivost butarice. Kupcem so obrtniki vedno znali prisluhniti. Vedeli so, da ima mestna butarica povsem drugačno vlogo kot na podeželju, zato so svoje šege hitro prilagodili željam trga.

Oblanci so se na butarah iz leta v leto gostili. Že po prvi svetovni vojni so se oblikovali v vence. Obrtnike iz Orel so kmalu pričeli posnemati tudi v Sostrem, kjer je izdelovanje butaric postala prava hišna dejavnost. Še danes je v Sostrem glavno središče izdelovanja cvetnih butaric v okolici Ljubljane. Pred veliko nočjo si je v mnogih vaseh še danes moč ogledati prikaze rokodelske izdelave butaric. Tudi mi smo si ogledali prikaz izdelave butaric v Budnarjevi hiši v Zgornjih Palovčah v okolici Ljubljane.

cvetna nedelja

Obliko ljubljanske butarice so narekovale želje meščanov in potrebe obrtnikov. Butarice za domačo uporabo so bile v skladu s tradicijo dosti bolj zelene. (Foto: Falajfl)

Ekonomski pomen butarice

Življenje slovenskega kmeta nikoli ni bilo enostavno. Še posebej težavno je bilo življenje na majhnih kmetijah, ki še zdaleč niso mogle nahraniti vseh lačnih ust. Možje so delo iskali v mestih in v vse bolj pogostih tovarnah, ženske pa so doma skrbele za kmetijo in otroke. A borni zaslužek pogosto ni zadoščal niti za osnovne potrebe družin, zato so kmetje vedno iskali dodatni zaslužek.

Breme je pogosto padlo na matere, ki so se z otroki pogosto zatekale v gozd. Ob prvi zori so naložile otroke v vozičke ter se odpravile nabirat plodove zemlje. Pogosto so se hranili le z borovnicami in kruhom, kdaj pa tudi slednjega ni bilo. Družina je v enem dnevu lahko nabrala tudi po petdeset litrov borovnic. Te so nato prodajali od vrat do vrat ali na živilskem trgu. Ko so prepoznali potrebo meščanov po velikonočnih butaricah, so priložnost zagrabili z obema rokama.

butarice, cvetna nedelja, Budnarjeva muzejska hiša

Butarica je bila pomemben vir prihodkov kmečkih družin v težkih tednih pred veliko nočjo (Foto: Falajfl)

Slovo od butarice

Butarica je predstavljala izjemno priložnost za zaslužek v času, ko gozdovi še niso dajali plodov. Bršljana in lesa za oblance je bilo v gozdovih v okolici Ljubljane v izobilju, delovna sila pa je bila brezplačna. Na Orlah so si pri izdelavi pomagali z ‘mašinico’, ki so jo poimenovali ‘žegenček’. S to napravo so oblance prepogibali v želeno obliko hitreje in natančneje kot na roko. Ljubljanske butarice so mnogim kmečkim družinam pomagale prebroditi veliko krizo tridesetih let.

V tednih pred veliko nočjo je butarice še vedno moč kupiti na živilskih trgih večjih mest v okolici Ljubljane. Z upadanjem vpliva cerkve v vsakdanjem življenju meščanov tudi prodaja butaric postopno upada. Butarica ni več statusni simbol in nekdaj sila priljubljene butare, visoke meter in več, so se umaknile drobnim in cenejšim. Manjša butarica seveda za prodajalca pomeni manj zaslužka, a je tudi življenje na deželi danes manj težko kot nekdaj. Družine z ducati otrok so danes redkost, meščani pa so namesto za cerkvene okraske pripravljeni več plačati za organsko pridelane poljščine in domače meso.

Vseeno ljubljanska butarica še ni rekla zadnje besede in bo zagotovo krasila mnoge domove, ko bodo mize obložene s šunkami, pirhi in drugimi velikonočnimi poslasticami.

Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.

Kliknite za komentiranje

Zapiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Več v ... Zanimivo

Reklamno sporočilo

Priljubljene objave

Najnovejše na Falajflu

Falajfl na Facebooku

Na Falajflu si preberi več o

Reklamno sporočilo Booking.com
Na vrh