Zanimivo
Pustni liki cerkniške povorke | zanimivosti
Podobno kot laž ima tudi pustna povorka v Cerknici kratke noge, vsaj če jo primerjamo s povorko na Ptuju. Prvič so Butalci mesto zasedli nedavnega leta 1975 v organizaciji lokalnih kulturnikov, zbranih okoli Milana Rota. Danes tako prepoznavni pustni liki cerkniške povorke so nastali kasneje. Prva je bila prav kreacija Rota, coprnica Uršula. Ta s svojo metlo še danes kot zadnja pometa ulice Butal in s tem zaključi vrhunec rajanja.
Pustni liki cerkniške povorke
Brez pustnih likov ne bi bilo povorke v Cerknici, kot nekateri zmotno pravijo Butalam. V dobrih štirih desetletjih se jih je nabrala pisana druščina. Do danes se jih je nabralo za skoraj dva ducata, če smo velikodušni in osemnajst zaokrožimo navzgor. Mnoge je ob pomoči sodelavcev ustvaril Milan Rot. Slednji od svoje smrti leta 2015 s pustom nima več dosti opravka, Butale pa obiskuje le še v duhu. Vseeno je njegov stil globoko zaznamoval pust v Butalah in bo novo generacijo Butalcev nedvomno navdihoval še dolga leta.
Ker je črnilo v spletni tiskarni skoraj brezplačno, smo zbrali nekaj fotografij in zapisali nekaj besed o pustnih likih, ki vsako leto tako zelo navdušujejo obiskovalce karnevala.
Coprnica Uršula
Leto nastanka: 1978
Dolžina: 12 metrov
Višina: 3,80 metrov
Avtor: Milan Rot
Prva velika figura karnevala je zagotovo Uršula, pramati slivniških coprnic. O teh je pisal že Valvasor, ki je od zaupnih virov izvedel, da te krepostne dame sestankujejo v luknji na vrhu bližnje Slivnice. Tam kuhajo nevihte, ki s karnevalom ne gredo dobro skupaj. Zato Butalci vsako leto prvo vabilo pošljejo na Slivnico, v upanju, da se bodo tako izognili neurju.
Povodni mož Jezerko
Leto nastanka: 1982
Dolžina: 6 metrov
Višina: 5 metrov
Avtor: Milan Rot
Cerknica slovi po svojem polju, ki je znano po tem, da je včasih jezero. Z mnogimi viri podprta zgodba pravi, da je za jezero odgovoren prav Jezerko. Ta je v časih, ko so bili gradovi višek stavbne kulture, mlademu Štebrčanu pomagal izpolniti nemogočo nalogo. Sovražni stari Karlovčan je namreč obljubil, da mu da roko svoje hčere, če bo preveslal polje. Jezerko je mladeniču svetoval, naj zamaši vse luknje v tleh in polje je kmalu zalila voda. Žal je bil kmečki lobi v Butalah zelo močan in Jezerko je končal v okovih.
Ščuka velikanka
Leto nastanka: 1980, potem pa še enkrat leta 1996
Dolžina: 16 metrov
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Jezero brez rib je kot potok brez rib in v cerkniškem jezeru je rib ogromno. Še posebej slovijo velikanske ščuke, ki so jih nekdaj med usihanjem jezera domačini pobirali kar s tal. Rib je danes sicer manj, ali pa morda manj rade prijemljejo, kdo bi vedel. Ker je ribiški lobi v Butalah zelo močan, so od Rota zahtevali, da v svojo povorko vključi tudi ščuko. Ker ni imel izbire, se je g. Milan odločil v povorko vključiti še ščuko. To je upodobil kar v naravni velikosti, po pripovedovanju enega od ribičev, ki je po svojem besedah točno takšno pred kratkim tudi ujel.
Zmaj
Leto nastanka: 1985
Dolžina: 14 metrov
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Butale so na svoje zmaje strašno ponosne. Navsezadnje so zmaja celo pretihotapili v svoj grb. Še danes po votlinah globoko pod nogami Butalcev kar mrgoli zmajevih mladičev, ki jim nekateri pravijo človeške ribice. A Butalci vedo, da so to le mladi zmaji, ki odrastejo v strahospoštovanja vredne pošasti. Ker je zmajev lobi v Butalah zelo močan, je Rot ponovno dobil delovno nalogo. Ker odraslega zmaja še noben Butalec ni videl, je g. Milan navdih našel v županovi tašči, ki bojda še najbolj spominja na zmaja.
Žabec Rego Vranjejamski
Leto nastanka: 1993
Dolžina: 4 metre, ko brcne pa dvakrat toliko
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Kjer je voda, so ščuke, kjer pa je malo vode, tam so žabe. In ker je jezero v Cerknici takšno, da ga je včasih veliko, drugič pa malo, se Butalci dobro spoznajo na žabe. Največji med njimi je zagotovo Rego Vranjejamski, ki ne zamudi nobenega karnevala. Ker je ta odstavek bolj kratek, preberite še besedno zvezo ‘pustni liki’. Ta besedna zveza, pustni liki, je zelo pomembna za ljudi, ki pišejo splet. In ker je svetovni splet pomemben nam vsem, smo jo vrinili v ta stavek.
Butalski jež
Leto nastanka: 1999
višina: 2 metra
dolžina 3 metre
avtor: Milan Rot
O butalskem ježu je pisal že Fran Milčinski v svojih Butalskih kronikah. Pravijo, da so Butale v davnih dneh vsako leto pripravile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali ter mast in meso prodali in da je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe. Stvari se seveda zapletejo, več informacij bo potrebno poiskati v knjižnici.
Rdečeperka
Butalce je dolgo tega začelo skrbeti, da bo ščukam v jezeru postalo dolgčas. Osebnost ščuke je pač takšna, da jo druge ribe le redko povabijo vasovat. Zato so pametni Butalci stopili skupaj in so poiskali ribo, ki bi se ščuk ne bala in bi jim rada delala družbo. Zato so v jezero spustili rdečeperke. Tem je bilo v jezeru strašansko všeč in hitro so se začele množiti, rasti in malicati ščukina jajčeca in mlade ščukice. Butalci priznavajo, da ščukam novo stanje morda ni všeč, a kar je, je. In tako je svoje mesto v povorki dobila tudi rdečeperka.
Coprniška kuhinja
Vsi vedo o luknji na vrhu Slivnice, kjer coprnice vse leto kuhajo vsega vraga stvari. Dokaz je meglica, ki včasih zakrije vrh hriba. Čeprav Butalci na karneval vsako leto povabijo samo Uršulo, se v mesto pritihotapijo tudi coprnice. V coprniški kuhinji kuhajo polšjo mast, ki je osnova za coprniško mast, za katero je znanih več receptov. Po novem polšji masti dodajo butalsko sol in jo posujejo s pepelom iz žare lansko leto sežgane coprnice.
In ostali
Vsaka lepa stvar se enkrat konča in žal se tudi ta prispevek končuje. Ko bi se le ne, zakaj opisati je treba še toliko pustnih likov, za katere nam je zmanjkalo prostora. Resnično smo si jih želeli predstaviti, a so nam rekli, da je splet že tako preveč poln in zatorej prispevek končujemo.
Tako vam ne moremo povedati o drugih likih. Nič ne bomo napisali o Butalcih, o coprnici Lizi ali Coprniji, niti besede o butalskem županu, policiji in gasilcih. Če bi radi zvedeli več o Hribcih, to ne bo tukaj, prav tako ne moremo pisati o Jari gospodi, Hudiču s polhi ali Martinu Krpanu s Kobilico. Morda se še kdaj odpravimo v Butale in če bo na spletu dovolj prostora, popišemo še ostale like. Žal se to ne bo zgodilo.
Preden je čisto res vsega konec, pa bi radi povedali še naslednje: “Pustni liki.”
Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.
