Štanjel | ujeto v objektiv

Sredi valovitih gričev med Vipavsko dolino in Jadranskim morjem leži slikovita vasica, ki ji pravijo tudi biser Krasa. Za ostanki srednjeveškega obzidja se na pobočju hriba stiska ducate kraških hiš, ki se že stoletja upirajo divjanju podnebja in toka zgodovine. Štanjel je kulturni in zgodovinski spomenik, urbano naselje med razgibano pokrajino Komenskega Krasa. Vrh 363 metrov visokega griča Turn je bil poseljen že v železni dobi, ko je tu stala zgodnja utrdba. Vrhunec je kraj dosegel v srednjem veku, ko je bil tudi obzidan. Po stoletjih propadanja je naselje doživelo preporod pod taktirko priznanega arhitekta Maksa Fabianija.

Štanjel je eden lepših srednjeveških krajev na Krasu, ki še danes ohranja nekatere elemente iz svojega zlatega obdobja (Foto: Falajfl)

Sveti Danijel na Krasu

S koreninami, ki segajo globoko v železno dobo, se Štanjel uvršča med najstarejša naselja na krasu. Tu govorimo o krasu kot politični tvorbi, ki leži med Tržaškim zalivom, Soško ravnino, Vipavsko dolino, Brkini in Socerbsko planoto. Meje tega območja so se skozi stoletja pogosto menjavale. Za to strateško pomembno pokrajino so se v srednjem veku borile vse regionalne sile. V drugem tisočletju so si pokrajino lastili koroški Spanheimi, bavarski Andeški, grofje Goriški in oglejski patriarh, grofje Celjski in Ortenburški ter nazadnje Habsburžani ter Beneška republika. Po vojni z Benetkami so Habsburžani leta 1522 večji del krasa združili s Kranjsko, s katero je regija poslej delila skupno usodo.

O dolgi zgodovini Štanjela pričajo čvrsti kamni, vklesani v skalo, na papirju pa se kraj prvič pojavi leta 1402 kot Sveti Danijel. Naselje je ime povzelo po zavetniku lokalne cerkve, ki se ni ohranila do danes. Prerok Danijel je lik stare zaveze Svetega pisma, žid plemenite krvi, ki je živel v izgnanstvu v Babilonu. Tam je postal žrtev spletk, zaradi katerih so ga kazensko vrgli k levom. Po biblični povesti ga je angel obvaroval pred divjimi zverinami, zato ga pogosto prikazujejo z levom.

Današnja cerkev sv. Danijela je bila zgrajena med letoma 1455 in 1460 v gotskem slogu. Čeprav je bila za svojega obstoja večkrat prezidana v baročnem slogu, vseeno ohranja svoje gotske prvine. Poldrugo stoletje po izgradnji je cerkev dobila še zvonik z edinstvenim ostrešjem, ki mnoge spominja na limono. S svojim značilnim videzom je cerkev kmalu postala zaščitni znak Štanjela.

Ob vhodu nas pozdravi obnovljen Štanjelski grad, v katerega je med vojnama veliko dela vložil arhitekt Fabiani, a je bil med vojno požgan, danes pa je ponovno, vsaj deloma, spet obnovljen (Foto: Falajfl)

Štanjelski grad

Ko se povzpnemo do mestnega obzidja, nas prvi pozdravi Štanjelski grad. Srednjeveški grad, ki je danes delno v ruševinah, je bil za časa turških vpadov vzidan v obrambno obzidje naselja. Mimo stoletnih ostankov kamnitega obzidja nato skozi vhodni stolp stopimo na osrednji trg. Čeprav je Štanjel zgrajen na obrambnem griču, se osrednji del naselja ne nahaja na vrhu griča. Kamnite hiše so skoraj v celoti stisnjene v južno pobočje griča, med tem ko severni del ostaja nepozidan. Prav tako je gol vrh naselja, kjer ležijo le ostanki starodavne utrdbe.

Štanjelski grad zaseda osrednji položaj v naselju in s svojimi mogočnimi stenami brani enega od dveh vhodov. Poslopje je trikotne oblike, med stanovanjskima traktoma pa leži grajsko dvorišče, ki se odpira na osrednji trg. Grad je bil tri stoletja v lasti baronov Cobenzli, ki so na gradu živeli in ga večkrat prezidali. Tako je prvotni obrambni grad počasi dobil značaj mestne palače. Z nižanjem zunanje nevarnosti so lastniki vse manj poudarjali obrambno funkcijo, katero je nadomeščala želja po večji udobnosti bivanja. O tem pričajo strelne line, ki so se ohranile zgolj v starejših, kletnih prostorih.

Značilni zvonik cerkve sv. Daniela sodi med najbolj prepoznavne znamenitosti Štanjela (Foto: Falajfl)

Zaton štanjelskega gospostva

Z zatonom fevdalizma se je pričelo tudi nazadovanje štanjelskega gospostva. V prvem desetletju devetnajstega stoletja je izumrla rodbina Cobenzli, v revolucionarnem letu 1848 pa so grad zavzeli in oplenili uporni kmetje. Ko je istega leta cesar Ferdinand I. odpravil fevdalni družbeni red, je dvorec izgubil vlogo središča zemljiškega posestva. Grad je pričel propadati, njegovi lastniki pa so se pogosto menjali. V prvi svetovni vojni je bila na gradu nameščena posadka avstro-ogrske vojske, ki je še dodatno opustošila opremo gradu.

Krajšo renesanso je grad doživel med obema vojnama, ko se je z Dunaja vrnil arhitekt Maks Fabiani. Svetovno priznani arhitekt in urbanist je bil rojen v sosednjem Kobdilju in se je vrnil v rodne kraje, ki so po vojni pripadli Italiji. Zapuščeni grad je pod njegovo taktirko postal večnamenski objekt, dela pa so potekala vse do leta 1935. V medvojnem času je bil grad središče političnega, kulturnega in izobraževalnega življenja v Štanjelu. Med drugo svetovno vojno so grad uporabljale sile osi. Med bitko leta 1944 je bil grad in dobršen del vasi močno poškodovan. Ponovna obnova se je pričela v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Kobdiljski stolp z vaške strani lepo prikazuje, kako zelo tesne in ozke so poti med hišami v obzidanem srednjeveškem naselju. Vseeno na majhnem koščku zemlje svoj prostor najde tudi narava. (Foto: Falajfl)

Stolp na vratih – Kobdiljski stolp

Sprehod ob južnem obzidju nas kmalu pripelje do odlično ohranjenega obrambnega stolpa. Kobdiljski stolp varuje nekdanji vzhodni vhod v mesto, imenuje pa se po naselju Kobdilj, ki leži pol milje proti jugovzhodu. S te strani so v trško mesto prihajali potniki in trgovci iz Vipavske doline. Stolp so postavili v zgodnjem petnajstem stoletju, ko je Štanjel dobil svoje prvo obzidje in je služil kot glavni vhod v naselje. Povsem mogoče je, da je bilo to obzidje zgrajeno kot zunanji obzidni obroč srednjeveškega gradu.

Obrambno obzidje je klonilo v zgodnjem šestnajstem stoletju, ko so Štanjel zasedli Benečani. Ker prvotno obzidje ni več služilo svojemu namenu in je bilo potrebno temeljite prenove, so v drugi polovici šestnajstega stoletja zgradili nov, renesančni zidni obroč. Ta objema celotno naselje, načrte zanj pa naj bi izdelal deželnoknežji arhitekt Giuseppe Vintana. Ta je v tistem času vodil utrjevanje Gorice in Tolmina, v tem času pa so podrli tudi požgan in izropan ostanek stolpa na najvišji točki naselja, na Gledanci. Material tega stolpa so uporabili pri gradnji novega obzidja, dela pa so trajala dobro leto.

Tudi stolp na vratih je v dvajsetem stoletju temeljito prenovil arhitekt Fabiani. Stolp je vključil v sklop kompleksa vile Ferrari, ter ga preuredil v poletno jedilnico. Na strehi je uredil lepo teraso. Tudi ta del obzidja je bil med vojno močno poškodovan in delno porušen, a je bil kasneje ponovno obnovljen. Avgusta leta 2019 je v stolp udarila strela in močno poškodovala zgornji del obzidja. Udarec strele je bil tako močan, da je kamenje letelo vse do Kraške hiše, po parku in celo do bazena na Ferrarijevem vrtu.

Ferrarijev vrt je mojstrovina tehnologije in oblike, ki združuje moderne oblike medvojnega oblikovanja parkovnih površin s tradicionalnimi kraškimi elementi (Foto: Falajfl)

Ferrarijev vrt

Ob prijetni pešpoti, ki skozi Kobiljska vrata vodi skozi idilično kraško naravo, leži tudi najbolj slovita novodobna pridobitev Štanjela, Ferrarijev vrt. Vrt je bil postavljen v sklopu vile Ferrari med obema vojnama. Kot je veljalo za vse gradbene posege v tistem obdobju, je tudi nad zasnovo parka bdel arhitekt Fabiani. Vrt je bil del posestva tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, ki je v Štanjelu želel postaviti podeželsko vilo in zdravilišče za pljučne bolnike.

Park je nastajal med letoma 1925 in 1935 na strmem jugovzhodnem pobočju Turna. Svetovljanski Fabiani je pri snovanju obširnega parka uporabljal tako tradicionalne kraške elemente kot tudi arhitekturne lastnosti takrat prevladujočih gradbenih slogov. Poleg teras, stopnišč in pergol se Ferrarijev vrt ponaša z razglednim paviljonom, ovalnim bazenom, jezercem z otočkoma, umetno votlino ter raznimi vodometi.

Največji izziv je arhitektu predstavljalo za kraški svet značilno pomanjkanje vode. Ta problem je rešil z zapletenim sistemom talnih zbiralnikov, kanalov, cistern in namakalnih cevovodov, s katerimi je zagotovil dovolj vode tako za osnovne potrebe kot za okrasno uporabo. Zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti je bil Ferrarijev vrt leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Ferrarijeva pot, ki se vije okoli Štanjela, je mojstrsko zasnovana kot kotiček umetno oblikovane narave, ki ustvarja mejo med kamnitmi stenami naselja in divjo kraško pokrajino ter tako sklene obzidje okoli naselja (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Štanjel smo obiskali na vrhuncu pomladi, ko je bilo ozračje še vedno prijetno hladno, hkrati pa so nas senčne ulice skrivale pred sončno pripeko. V Štanjel smo vstopili skozi glavni vhod in postali na stopnicah pred cerkvijo. Zavili smo proti gradu in se sprehodili po tesnih ulicah med hišami v različnih fazah obnove. Mimo Kraške hiše smo se spustili do Kobdiljskega stolpa in se z njegove terase razgledali po okolici.

Od tu nas je pot vodila skozi Ferrarijev vrt do razgledišča na zahodni strani griča. V senci dreves je naš pogled plaval čez nežne kraške griče vse do južnih obronkov Trnovskega gozda. Tišino pomladnega dne je le občasno trgalo rezko rjovenje motorjev vozil, ki so sodelovali v organizirani cestni dirki. Od tu smo ubrali pot skozi gozd, ki jo je Fabiani postavil za svojega delodajalca. Peščena pot, vklesana v strmo pobočje griča, nas je pripeljala nazaj do izhodišča. Ponovno smo stali pod stenami Štanjelskega gradu. A Štanjel smo že videli, zato smo mu obrnili hrbet. Pred nami je bila pot, ki je skrivala še mnogo zanimivosti.

Štanjel na zemljevidu

Galerija fotografij Štanjela