Adlsberg – Postojna | Valvasor 2020

Postojna po širnem svetu slovi zaradi luknje, ki jo je pod hribom Sovič izdolbla reka Pivka. Vrh Soviča so za obrambo izkoristili že v železni dobi, kasneje pa so tu utrdbo postavili tudi Rimljani. V dvanajstem stoletju naj bi na ruševinah rimske utrdbe zrasel prvi postojnski grad. Staro jedro naselja leži na ravnici ob južnem pobočju grajskega hriba, pod južnim dostopom do cestnega prelaza Postojnskih vrat. Prav čez ta prelaz je proti koncu sedemnajstega stoletja prijezdil Valvasor s skicirko in zašiljenim gosjim peresom, da trg ovekoveči v svojem življenjskem projektu.

Grad in trg Postojna na upodobitvi iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (Foto: Falajfl)

Postojna v Slavi vojvodine Kranjske

Valvasor je zapise v svoji enajsti knjigi “O mestih, trgih, gradovih in samostanih na Kranjskem” uredil abecedno. Zato je, po krajšem uvodu, v prvem zapisu predstavil Postojno. Še preden mu je uspelo priobčiti lokacijo kraja, pa se je avtor zaletel v poimenovanje gradu in trga Postojna. Učenemu vitezu se popačeno ime Adlsperg zatakne v grlu. Edino pravilno je ime pisati kot Adlersberg – orlova gora, meni polihistor. Pošteno povedano, Orlovora res zveni trapasto.

Nemcem za vzor daje slovensko ime naselja – Postójna, kar v slovenščini pomeni orel. Danes se besedo uporablja le redko kot sopomenko za kragulja belorepca. Postojne se pojavljajo tudi v pridigah Valvasorjevega sodobnika, Janeza Svetokriškega.

Janez Svetokriški, Neusmileniši ste kakor ta nepametna živina, Sveti priročnik 1691

Valvasor tako svoj opis začenja z orlom, ki ga ima v svojem grbu Kranjska, avstrijsko cesarstvo in seveda tudi Postojna. Preden nadaljuje, se še zadnjič obregne ob ime v obliki šale: “Morda so ime Adlersberg odnesli orli, ki gnezdijo v divjini, srede katere stoji Postojna?”

Središče Postojne je zraslo na pogorišču srednjeveškega trga (Foto: Falajfl)

Postojna je bila nekoč Avendo

Preden je Valvasor podal lokacijo Postojne, se je zazrl v davno antiko. V tistih časih je na tem mestu stalo slavno mesto Avendo, meni več piscev. Tu se sklicuje na pogosto spregledanega kranjskega kronista, Janeza Ludvika Schönlebna. Ta ni bil le avtor prve kronike dežele Kranjske, Carniolia antiqua et nova, pač pa je prav on Valvasorja navdušil za študij zgodovine. Schönleben je bil velik poznavalec rokopisov, a je bil vse prepogosto premalo kritičen do svojih virov.

Kot piše njegova biografinja, Monika Deželak Trojar, je Schönleben “ob bok zgodovinskim virom kot enakovredna postavljal besedila, ki jih danes razumemo kot lepopisje, legende in mitologijo.” Tako moramo žal ugotoviti, da Postojna nikoli ni bila Avendo. Avendo ali Vendo je bilo manjše središče cisalpinskih Japodov v Crkvini pri Kompolju na Hrvaškem, krepkih sto kilometrov južneje. Ker je skozi območje zagotovo vodila rimska cesta, ki je povezovala Emono in Oglej, pa zamisli o antični poselitvi kraja niso iz trte izvite.

Vrh griča Sovič, pod katerim je zrasla sodobna Postojna, so še danes vidni ostanki srednjeveškega gradu (Foto: Falajfl)

Opis gradu

Valvasor je gradu namenil le nekaj stavkov, nato pa ga je zavedlo opisovanje trga ob vznožju hriba. O hribu pove le, da je dokaj visok, gol in neporaščen. Grad je bil v tem času že v veliki meri zapuščen. Skrbnik gradu je živel v Postojni, grad pa je bil le občasno naseljen. Zagotovo je bilo poslopje v tistem času že v zelo slabem stanju. Kot mnoge zidane stavbe na Kranjskem, je leta 1511 grad močno poškodoval Idrijski potres. Stoletje kasneje je vanj treščila strela, zadnji udarec pa mu je leta 1689 prizadejal uničujoč požar.

Valvasor o požaru seveda ni vedel ničesar, saj je bila njegova knjiga že pri tiskarju. Zato pa je imel dosti več povedati o trgu ob vznožju hriba in prikupnih hišah, ki stojijo tam. Te je tudi upodobil na rezbariji, ki krasi članek. Na upodobitvi je moč našteti preko dvajset hiš, tesno stisnjenih ob cerkev. Leta 1732 je v velikem požaru pogorelo dvakrat toliko hiš in, zanimivo tudi dvakrat toliko cerkva. Postojna je gorela še leta 1802, ko je ogenj vzel še 24 hiš, povečini na spodnjem delu trga. Hiše na zgornjem trgu so preživele. Do leta 1847, ko je pogorel še gornji del trga. Leta 1870 je pogorel še drugič. Do dvajsetega stoletja je Postojna gorela še vsaj dvakrat.

Zanimiv je tudi opis grajskega hriba kot golega in brez dreves, kar bilo dolgo v nasprotju z bogato poraslim in zelenim gričem, ki smo ga bili vajeni, ko smo nad Ravbarkomando prvič uzrli ta breg. Zaradi posledic ledene ujme leta 2014 in kasnejše pojave lubadarja, je videz grajskega hriba v letu 2020 bolj podoben Valvasorjevi uprizoritvi, kot bi domačini želeli.

Postojna stoji na prometno pomembni legi pod višinskim prelazom, imenovanim Postojnska vrata (Foto: Falajfl)

Opis trga

Valvasorjev opis Postojne je zamrznjen v času, a zanamcem ne preveč koristen. Namesto surovih dejstev je avtor posegel po cvetočem opisu zaselka. Obiskovalcu je tako trg kazal lepe hiše in prijetna stanovanja. Sledi kratko naštevanje posesti in njih stanovalcev, kar je vprašljive koristi za enciklopedijo, ki se zaradi želje po jedrnatosti hitro konča. Tu avtor razkrije svoj namen za enajsto knjigo. To ni enciklopedija ali urbar, pač pa je najbližje turističnemu vodniku po njegovi rodni deželi. Če Slavo beremo kot turist, nam ima veliko ponuditi.

Od Postojne iz časa Valvasorja se do danes ni ohranilo dosti. Če od mogočnega gradu danes ni ostalo skoraj nič, so povečini lesene hiše, krite s slamo ali skodlami, preprosto izpuhtele v zrak. Pogosto dobesedno. A vemo, da je med obiskom videl Sorgerjevo hišo, ki mu je bila zelo všeč, morda zaradi obilice travnikov in vrtov, ki so ji pripadali. Tudi jame ni pozabil omeniti, čeprav je o njej podrobneje pisal drugod in nas je tu le opomnil, da ji še noben človek ni prišel do konca. To velja še danes, čeprav so jamarji popisali že dva ducata kilometrov podzemnih rovov.

Kako bi torej Postojno predstavili danes? Lokalna turistična organizacija svoj kraj predstavlja takole: “Postojna je poleg čudovitih naravnih znamenitosti ter zanimivih ljudi tudi kraj, poln zgodb in skrivnostnih legend. Že samo ime Postojna vabi ljudi, da ostanejo pri nas, saj pomeni tudi “postojáti ali postati”, kar boste kmalu ugotovili, da ni brez razloga.” Zanimiva je razlaga imena kraja, ki je sodobna pogruntavščina in odraža želje turističnih delavcev, z realnostjo pa ni povezana.

Kako pogosto je Adelsberg dobival nove gospode

V opisovanju polpretekle zgodovine Valvasor blesti. V svoji knjižnici na Bogenšperku je zbral kupe neprecenljivih knjig, iz katerih je črpal material za svoje delo. Pri opisu Postojne je tako navedel toliko pomembnih zgodovinskih trenutkov, kot jih je našel. Začel je v letu 1372, ko je gospostvo prišlo v roke Hermana, Celjskega grofa. S krajšimi prekinitvami je bila Postojna v lasti Celjskih še leta 1458, čeprav je linija izumrla leta 1456 s smrtjo Ulrika II. v Beogradu. Podobno kot danes, so se tudi v srednjem veku zapuščinske pravde lahko vlekle dolga leta in bile nič manj krvave.

Valvasor nato omeni še vojno med Beneško republiko, ki je začasno zasedla trg, dokler ga pogumni orli iz Postojne niso vzeli nazaj. Vojna je bila posledica trgovinskih sporov med Habsburško monarhijo in Benečani. Ko Benetke cesarju na poti v Rim niso dovolile prečkati njihovega teritorija, je slednji to izkoristil kot povod za vojno. Benečani so se odzvali silovito in že prvo poletje vkorakali globoko v notranjost monarhije in opustošili ozemlje do Postojne. Vojna je trajala slabih osem let.

Do časa pisanja Slave je Valvasor obupal nad naslovom svojega poglavja. Na koncu prizna, da je v Postojni enkrat posedoval en, drugič pa nekdo drug. V knjigah je našel še rodbino gospodov Postojnskih. Prav tako je v Postojni našel ženo Hermana III., kar ne preseneča, saj je bila Postojna last Celjskih. Vseeno je bila žena tega Celjana Elizabeta Abensberška iz Bavarskega mesta Abensberg. Morda je polihistor ob soju sveč pomešal imen Abensberg in Adelsberg.

Z izjemo grajskih ruševin bi bila sodobna Postojna Valvasorju neprepoznavna, saj je prikupne hiše, ki jih je videl, že davno upepelil ogenj (Foto: Falajfl)

Vdor Turkov v Postojno

Pivška dolina, na severu katere leži Postojna, je bila med turškimi vpadi večkrat opustošena. To ni ušlo Valvasorju, ki je slikovito opisal napad iz leta 1559. Takrat je iz Bosne na Pivško vdrlo 16.000 sandžaških praporščakov. Vodil jih je strašni vojskovodja Malkozbeg, v okolici Postojne pa so požgali in pokradli vse premoženje ter pokrajini prizadejali veliko revščino. Še enkrat so udarili že naslednjega leta ter opustošili, kar je ostalo. Zadnji napad Valvasor postavlja v leto 1564.

Čeprav slikovit, je Valvasorjev opis skoraj v celoti pravljičen. Kranjska je zadnji vpad res doživela leta 1559. Konec januarja so Turki napadli prek Poljan in Kočevja do Ribnice ter se nato obrtnili proti Cerknici. Petdnevni roparski pohod so nadaljevali proti Pivki ter se vrnili nazaj v Bosno. Naslednjega leta se niso vrnili, Malkozbeg pa se pojavlja le v mitih in turističnih brošurah, s katerimi gostinci vabijo obiskovalce v Lipico, kjer naj bi njegov duh strašil še danes.

Zanimivo je Valvasor spregledal zgodnejše turške vpade. Ti so se pričeli že drugi polovici petnajstega stoletja. Mimo Postojne so potovali na roparske pohode bogastev Beneške republike. Poleg tega to ni bila prava turška vojska, pač pa so jo sestavljale hitre konjeniške enote posameznih fevdalcev s spremstvom iz Bosanskega pašaluka. Na roparskih pohodih Turki s seboj niso tovorili naprav za obleganje gradov in so plenili nezavarovane vasi in trge. Na Pivškem je bilo še do sredine šestnajstega stoletja najti mnogo pustinj, zapuščenih kmetij.

O kmečkih uporih pa nič

Od vzpostavitve fevdalizma v desetem stoletju so bili kmetje primorani opravljati tlako za svoje zemljiške gospode. Hkrati so morali plačevati tudi davke, delež prihodka pa je pripadal tudi cerkvi. Z uveljavljanjem denarnega gospodarstva se je breme kmetov le še povečalo, pogoste vojne, turški vpadi, kuga in naravne nesreče pa so še poslabšale status kmeta. Soočeni z grožnjo svojemu obstoju so se kmetje po šestnajstem stoletju vse pogosteje upirali. To je veljalo tudi za kmete s Postojnskega, ki so se verjetno upirali že v šestnajstem stoletju, zagotovo pa so se pridružili vseslovenskemu uporu leta 1635. Na Notranjskem in ob Pivki so uporni kmetje zajeli več gradov in dvorcev. Okoli 600 kmetov se je zateklo v utrjen tabor Šilentabor nad Pivko, kjer so jih deželnoknežje sile 14. junija istega leta tudi porazile. A če pišemo o ‘slavi’ neke dežele, potem je potrebno nekatere reči tudi zamolčati.

Utrdbo na Soviču so zgradili že pred prihodom Rimljanov, na vrhu pa so še vidni ostanki utrdb iz vojn dvajsetega stoletja (Foto: Falajfl)

Postojna po Vavasorju

Zaradi slabih pogojev za kmetovanje so kmetje na Postojnskem delo iskali tudi v prevozništvu, trgovini in gozdarstvu. Skozi Postojnsko kotlino je vodila pomembna pot, ki je osrednje dežele povezovala s primorskimi mesti. Poleg zakonite trgovine so se domačini ukvarjali tudi s tihotapljenjem, predvsem soli. V osemnajstem stoletju je furmanstvo doživelo še večji razmah, ko je cesar Karel VI. razglasil svobodno plovbo po Jadranskem morju.

Sledile so reforme Marije Terezije, ki so pripomogle k izboljšanju cestne infrastrukture. Odprle so se prve šole, sredi osemnajstega stoletja pa je stopila v veljavo nova pravna ureditev, s katero je Postojna postala sedež deželnega glavarstva za Notranjsko. Sledile so napoleonske vojne in vdori francoskih sil. Te so do leta 1809 mimo Postojne potovale trikrat. Pri Razdrtem je tega leta prišlo tudi do spopada, a se je bil prisiljen avstrijski oddelek, ko mu je pošlo strelivo, predati. Postojna je postala ena od treh distriktov Kranjske pokrajine, skupaj z Ljubljano in Novim mestom.

Devetnajsto stoletje se je nadaljevalo enako burno, kot se je začelo. Po porazu Napoleona so bile razpuščene Ilirske province, a jim je že leta 1848 sledila zemljiška odveza. Leta 1868 je bila v Postojni ustanovljena čitalnica, med močnim nemškim in slovenskim prebivalstvom pa je prihajalo do vse večjih trenj. Naslednjega leta je bil na Kalcah organiziran tudi vseslovenski tabor.

Prihod železnice leta 1857 je privedel do gospodarske krize, saj so furmani ostali brez dela. Po železnici so v kraj prihajali tudi cenejši izdelki, katerim lokalni obrtniki niso mogli konkurirati. Ker s kmetijstvom ni bilo mogoče preživljati tako velikega števila prebivalstva, je prišlo do množičnega izseljevanja. Do konca stoletja je kriza popustila, poleg kmetijstva pa je prišlo do ponovnega razmaha lesarstva.

Pogled na goli vrh Soviča iz mesta kaže škodo, ki jo je naravi prizadejala nedavna ledena ujma (Foto: Falajfl)

Postojna 2020

Z izjemo golega griča Sovič sredi mesta in kraške jame pod njim, bi Valvasor sodobne Postojne ne prepoznal. Hiše, tesno stisnjene pod grad, je zamenjalo razprostrto sodobno naselje. Če je leta 1665 trg Postojna štel 620 prebivalcev, jih je danes že blizu deset tisoč. Če se je nekdaj trg stiskal ob grad, danes objema avtocesto, ki označuje vzhodno mejo mesta. Večje število prebivalcev ima na voljo tri linije mestnega prometa, v letu 2020 pa bo pričel delovati tudi sistem izposoje koles POSBikes s sedmimi postajališči.

Novodobni Postojnčani niso več furmani in še manj ravbarji. Mnogi izkoriščajo bližino avtoceste in se vozijo na delo v druge dele Slovenije, a je tudi v občini dovolj dela. Turistične znamenitosti na Postojnskem letno privabijo preko milijon obiskovalcev z vsega sveta. Poleg turizma se prebivalci še vedno ukvarjajo z lesarstvom, v občini pa deluje tudi več podjetij. Tuji gospodarji so se poslovili. Francozi, Avstrijci, Italijani in Nemci so še vedno dobrodošli, a le kot turisti.