Tradicionalni pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica | prireditev

Peščica vasic v okolici Žirovnice je slovenskemu narodu dala nesorazmerno obilje junakov našega jezika. Le nekaj kilometrov vsaksebi so se rodili Prešeren, Čop, Jalen in Finžgar. Kraji ob vznožju Stola so oblikovali njihovo najzgodnejše otroštvo ter postavili temelje njihovega kasnejšega ustvarjanja. Pot kulturne dediščine Žirovnica povezuje povezuje te zgodovinske točke in nas popelje v drug čas, ko se je bilo potrebno za slovenski jezik in slovenstvo še boriti.

Pohodniki so svojo pot začeli s prevzemom pohodniške knjižice, v katero so na vsaki postojanki zbirali žige (Foto: Falajfl)

O Vrba! srečna, draga vas domača

Pot kulturne dediščine se začne v Žirovnici, pri rojstni hiši Matije Čopa, v kateri ima sedež Zavod za turizem in kulturo Žirovnica. Mi smo se na pot podali iz Vrbe, saj je bil 8. februar, Prešernov dan. Na ta dan TIC Žirovnica organizira pohod po Poti kulturne dediščine, ki vsako leto privabi tisoče pohodnikov.

Tako smo se kmalu po osmi jutranji uri znašli pred Prešernovo rojstno hišo, ki je bila izhodišče in hkrati cilj našega krožnega vandranja po Kašariji. Koledar je vztrajno trdil, da je zima na vrhuncu, a podnebje nam je bilo naklonjeno. Zato nas ni presenetilo, da se je v vasici trlo na stotine, če ne tisoče ljudi. Ko smo se nazadnje ustavili v Prešernovi rojstni hiši, smo bili sami, tokrat pa se v hišo nismo niti poskušali prebiti, pač pa smo vzeli pot pod noge. Proti Žirovnici in naši prvi postojanki.

Prva postojanka je bila pred rojstno hišo Matije Čopa v Žirovnici (Foto: Falajfl)

Kak kratko je veselih dni število

Pot kulturne dediščine obiskovalce vabi vse dni v letu, zagotovo pa je najbolj veselo prav na slovenski kulturni praznik. V petek, 8. februarja, so ob celotni trasi potekale prireditve, pohodniki pa so si lahko brezplačno ogledali vse zanimivosti ob poti. Traso je bilo moč prehoditi posamezno ali v skupinah, ki so jih vodili lokalni vodiči. Tla so bila še ledena, ko smo zapustili Vrbo in se po poljskih kolovozih namenili proti Žirovnici.

Rojstna hiša Matije Čopa je bila naša prva postojanka. Prehodili smo dobra dva kilometra ter razglabljali o razlikah med pokrajino danes in v času, ko se je po istih poteh potikal Prešeren. Po pol ure hoda se nam je prilegel topel čaj, ki so nam ga ponudili pred rojstno hišo Matije Čopa. Čeprav je bila gneča velika, smo pokukali v stavbo ter si na hitro ogledali razstavo.

Jutro se je počasi umikalo dopoldnevu, nizko zimsko sonce pa je blagodejno vplivalo na naše počutje. Snedli smo ponujen medenjak in se podali k naslednji postojanki pri osnovni šoli v Zabreznici. Tam so se slavnih prednikov spomnili z Alejo slavnih mož, ki jo sestavljajo doprsni kipi Franceta Prešerna, Matije Čopa, Frana Saleškega Finžgarja, Janeza Jalna ter Antona Janše.

Pred osnovno šolo stoji Aleja slavnih občanov (Foto: Falajfl)

Očetov naših imenitne dela

Čeprav smo imeli v pohodniških čevljih že nekaj kilometrov, se je uradna pot v Žirovnici šele pričela. Trasa je dobro označena in skoraj na vsakem križišču nas tabla obvešča, da smo še vedno na pravi poti. Naj bo pot še tako dobro označena, ko pogovor steče, je kaj hitro moč spregledati tablo in zaviti s poti. Vsake toliko časa smo naleteli na skupinico, ki nas je poprosila za napotek in rade volje smo jih usmerili v pravo smer. Z izjemo Vrbe se vse ostale postojanke nahajajo ob isti cesti, kar poenostavi navigacijo.

Preden smo prišli v Doslovče, so nas v vasi Breznica povabili na ogled čebelnjaka Antona Janše, kjer je bilo spet veselo. Največ ljudi pa se je zagotovo ustavilo pri rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja. Tam je dekla, oblečena v svoje najboljše oblačilo, obiskovalcem pripovedovala zgodbe iz življenja v osemnajstem stoletju. Mnogi so postanek izkoristili tudi za priložnostni počitek pred najbolj zahtevnim delom sicer lahke ravninske poti.

Pri Finžgarjevi hiši se namreč pot razcepi na planinski in ravninski del. Do Rodine, kjer tik ob cerkvi stoji hiša Janeza Jalna, je moč ubrati lahko pot ob cesti ali pa se povzpeti na pobočje Smokuškega vrha. Izbrali smo hribovsko pot in uživali v razgledu na dolino reke Save ter najvišje vrhove Julijskih Alp, ki so se sramežljivo skrivali za puhastimi oblaki. Enajsta ura je že odbila in zemlja pod nogami je postajala vse mehkejša in blatnejša. Sledili smo poti, označeni z rumeno obrobljeno markacijo, in se v Rodinah pridružili pohodnikom, ki so se sprehodili po nižinski poti.

Vsaka postojanka je bila priložnost za druženje in odkrivanje zgodovine. Pred rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja sta se poti tudi ločili na ravninsko in hribovito. (Foto: Falajfl)

Prijatlji, kozarce zase vzdignimo

Pred rojstno hišo Janeza Jalna so nam zapeli člani mešane pevske skupine dr. France Prešeren. Utrujeni pohodniki so se lahko okrepčali z dobrotami iz bližnjih kmetij, mi pa smo si ogledali notranjost hiše. Pohod je bil izjemno dobro obiskan in na vsaki postojanki se je trlo obiskovalcev, ki so na kulturni praznik nahranili tako telo kot duha. Preostal nam je le še zadnji del poti do izhodišča v Vrbi. Tam je bila za trinajsto uro napovedana osrednja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku.

Malo po poldnevu smo zagledali zvonik cerkve sv. Marka, o kateri je pisal Prešeren, kar nas je vzpodbudilo, da pohitrimo korak in hitreje prispemo na cilj. Kmalu smo naredili še zadnji ovinek pri stari lipi v središču vasi in že smo bili na cilju. Priprave na slovesnost so bile že v polnem teku, zastavonoše se so postavljali v red, nekje v ozadju pa je bilo opaziti nezmotljivo grivo slovenskega trubadurja, Adija Smolarja. Svoj triumf smo nazdravili s čajem in jo potihem smuknili proti domu.

Pohodniki se vračajo proti Vrbi in cerkvi svetega Marka, ki jo je Prešeren omenil v svoji pesmi, posvečeni rodni vasi (Fofo: Falajfl)

Falajfl na pohodu

Organizirani pohodi so odlična priložnost, da kraji pokažejo najboljše, kar imajo ponuditi. Čeprav je v pomladi narava zagotovo bolj velikodušna z barvami, to ne odtehta tisoče veselih obrazov, ki hodijo po poti. Domačini so vse pohodnike toplo sprejeli in na vsakem koraku so nam ponujali dobrote ter nam predstavljali posebnosti svojega kraja. Mladi in stari so nam z nasmehom na obrazih odgovarjali na vprašanja ter nas zasipali z informacijami in skrbeli za dobro voljo.

Dobrih deset kilometrov poti je moč prehoditi v slabih dveh urah, a s tem skoraj zgrešimo namen. Pot kulturne dediščine nas vodi skozi kraje in podeželje, ki so oblikovali osebnosti naših literarnih junakov. Omogoči nam, da posedimo in se preselimo v nek drug čas, ki je bil bolj preprost in zapleten obenem. Z najvišje točke pohoda smo gledali na deželo, ki je bila nekoč avstrijska, francoska in nemška ter je danes naša. In nihče je nikoli ni ljubil toliko kot Slovenci, ki so od zemlje živeli in so vanjo vlagali ves svoj pot, trpljenje in kri. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet.

Galerija pohoda po Poti kulturne dediščine