Pohod Pot ob žici 2019 | prireditev

Pot ob žici je preko trideset kilometrov dolga pot okoli slovenske prestolnice Ljubljane. Trasa poti sledi žičnati ograji, ki so jo med drugo svetovno vojno postavili italijanski okupatorji. Ljubljana je bila z bodečo žico obdana v eni sami noči konec februarja leta 1942. Naslednjega dne je bil izdan dekret, ki je meščanom prepovedoval izhod iz mesta. Ljubljančani so postali ujetniki v lastnem mestu, žica pa je postala simbol upora in odpornosti slovenskega naroda.

Pohod po poti je v prvi vrsti rekreativna prireditev, primerna za udeležence vseh starosti (Foto: Falajfl)

Okupirana Ljubljana

Obroč bodeče žice je bil zgrajen hitro, a slabo. Preko trideset kilometrov Ljubljane je bil eden poskusov zatrtja uporniškega gibanja, katerega središče je bilo v mestu. Hkrati naj bi obroč varoval mesto pred napadi partizanskih sil na okupatorje. Italijanska oblast je obroč utrjevala vse do kapitulacije septembra naslednjega leta.

Ljubljano so nato zajeli Nemci, obrambni pas pa so varovali pripadniki slovenskega domobranstva. Po zaključku vojne v Evropi so domobranske sile 8. maja leta 1945 zapustile Ljubljano. Naslednjega dne so partizanske sile brez odpora vkorakale v prestolnico. Do konca maja so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas, vključno z večino bunkerjev.

Pohod je moč pričeti na eni od osmih kontrolnih točk, ki stojijo ob poti (Foto: Falajfl)

Pot spominov in tovarištva

Prvi organiziran pohod po poti okupirane Ljubljane je potekal leta 1957 v sklopu prvega festivala telesne kulture. Prve oznake trase so bile postavljene že leta 1958, pot, kot jo poznamo danes, pa je bila postavljena leta 1985. Pešpot je bila odprta 9. maja na štirideseto obletnico osvoboditve Ljubljane.

Gradnja poti je trajala kar osem let, v njej pa je sodelovalo preko 150.000 meščanov, mladine in pripadnikov jugoslovanske vojske. Snovalci so si zamislili štiri metre široko pešpot, obdano z drevoredi. Ker se je prebivalstvo Ljubljane po vojni skoraj podvojilo, je trasa ponekod prečkala novopostavljene stanovanjske soseske. Tako na več mestih pot poteka po ulicah v blokovskih naseljih ali pa sledi cestam, zgrajenim za potrebe okupacije.

Zgodnje jutranje sonce riše dolge sence, ko se pot vije čez Golovec (Foto: Falajfl)

Pot ob žici

Mestna občina Ljubljana je tudi letos na konec tedna, najbližjega dnevu osvoboditve mesta, priredila tradicionalni pohod Pot ob žici. Vrhunec prireditve je rekreativni pohod na 35 kilometrov, katerega trasa je po najbolj optimističnih meritvah dolga le 32,6 km. Pohod se prične ob 6. uri zjutraj, vstopiti pa je moč na eni od osmih kontrolnih točk. Vsak pohodnik prejme kartonček, na katerem zbira žige z vsake od teh točk. Pohod se konča s prihodom na izhodiščno točko, kjer pohodnik za nagrado prejme spominsko medaljo. Udeležba je brezplačna.

Kadar je mogoče, se Falajflovci prireditve, o kateri pišemo, tudi udeležimo. Ko smo poročali o pohodu po Poti kulturne dediščine, smo celotno traso tudi prehodili. Tudi pohod Pot ob žici smo vzeli resno in prehodili celotno pot, čeprav morda nismo bili najhitrejši.

Pohod po poti sodi med najbolje obiskane rekreativne prireditve pri nas. Celotno traso vsako leto prehodi preko desettisoč rekreativcev. (Foto: Falajfl)

Naš pohod Pot ob žici

Ljubljana stoji sredi po sebi imenovane kotline, zato profil poti ni zahteven. Na poti je le en manjši vzpon na Golovec, ki se dviga dobrih sto metrov nad mesto. Daleč največji izziv pohodnika je razdalja, saj pol ducata ur hoje ne vpliva blagodejno na človeško telo. Ker to ni bilo naše prvo soočenje s pohodom, smo se izziva lotili taktično ob upoštevanju manj kot optimalnih izkušenj preteklih let.

Organizator prireditve pohodnikom prepušča popolno svobodo gibanja po poti. Prosto lahko izberemo vstopno točko in smer hoje. Če želite biti pedantni, pohod pričnite ob šesti uri zjutraj pri kontrolni točki 1 na Viču in hodite v smeri urinega kazalca. Tako so zasnovane tudi označbe ob poti, ki prikazujejo število prehojenih kilometrov. Mi smo pravila vrgli skozi okno, pričeli na kontrolni točki 7 ob 7:28 in hodili v nasprotni smeri urinega kazalca.

Razlog za to je preprost: tako smo najtežji del pohoda, vzpon na Golovec, opravili takoj. Na kontrolni točki smo prevzeli karton in prečkali Dolenjko. Čeprav je prireditev Pot ob žici organizirana, ceste niso zaprte, zato morajo pohodniki ves čas upoštevati prometne predpise. Nekaj sto metrov smo se držali makadamske ceste, nato pa se je pot ločila in se kot kača dvignila v breg. Sedaj je šlo zares.

Kontrolne lističe na vsaki od postaj opremijo z žigom in časom prihoda (Foto: Falajfl)

Postaje, žigi in medalje

Prvi žig smo pobrali na kontrolni točki na Golovcu, ki na nekaterih kartonih ni označena. Svoj čas so bile ob poti tri neoznačene postojanke, ki so lovile goljufive goljufe, ki bi se želeli na goljufiv način dokopati do medalje. Od teh se je obdržala le postojanka na Golovcu, ki je v novi knjižici že označena. Pobrali smo žig in nadaljevali pot.

Pohod privlači rekreativce iz vseh kotičkov Slovenije, srečali pa smo tudi pohodnike iz drugih držav in celin. Med slednjimi je večina začasnih ali celo stalnih prebivalcev Ljubljane, ki so se na pot podali sami ali pa v družbi prijateljev. Tudi starost ni omejitev za udeležbo in med udeleženci so bili tako predšolski otroci kot upokojenci. Tisti, ki celotne trase ne zmorejo, se lahko udeležijo krajših pohodov dolgih od 2 do 11 kilometrov. Za nagrado namesto medalje prejmejo značko.

Z Golovca smo se spustili nazaj na ravnico in pri gradu Fužine pobrali svoj drugi žig. Jutro se je počasi umikalo dopoldnevu, ki smo zbrali tretji žig po prečkanju Zaloške ceste. Naleteli smo že na več organiziranih skupin šolarjev, ki so pohodu namenili delovno soboto. V času pred osamosvojitvijo je bila udeležba pohoda obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in delavce. Čeprav danes temu ni več tako, mnoge šole še vedno vzdržujejo tradicijo.

Obeliski ob poti spominjajo na težko obdobje v zgodovini Ljubljane (Foto: Falajfl)

Za domovino, s Titom naprej

Pohod Pot ob žici je od nastanka svobodne države nepolitičen dogodek. Poudarek je na vzpodbujanju gibanja in zdravega načina življenja, kar je bil tudi eden ciljev prve prireditve leta 1957. Vseeno smo srečali kar nekaj pohodnikov, ki so oživljali spomine na čase rdeče zvezde.

Med Mostami in Jaršami nas je čakal eden manj razburljivih kosov poti, poldrugi kilometer poti stisnjen med vojašnico Edvarda Peperke in avtocesto. Z žičnato ograjo na eni in avtocestnim nasipom na drugi strani poti ta del poti običajno popestri le dobra družba. Tokrat so se pohod odločili popestriti naši vojaki, ki so ‘ugrabili’ pohodnike in traso pohoda speljali kar skozi ozemlje vojašnice.

Ker smo hodili v ‘napačni smeri’, smo se skoraj zaleteli v varnostnika, ki sta zapirala tradicionalno traso pohoda. Morda bi se lahko pozanimali, zakaj je pot zaprta, a smo kot pridne ovčice sledili poti v vojašnico. Dan odprtih vrat vojašnice Edvarda Peperka je bil za pohodnike tokrat obvezen, a zanimiv del poti. Poleg prikazov vozil in opreme so se lahko obiskovalci udeležili krožne vožnje z bojnimi vozili slovenske vojske. Mi smo pot vseeno nadaljevali peš.

Na dan pohoda poteka tudi Tek trojk, ki od udeležencev terja obilico napora in skupinskega dela. Za končno uvrstitev šteje čas najpočasnejšega tekača v trojici. (Foto: Falajfl)

Tek trojk

Ob nakupovalnem središču BTC pot prečka Šmartinsko ulico, kjer smo na četrti točki prevzeli žig. Za nami je bila slaba tretjina poti, tu pa smo se tudi srečali z drugimi udeleženci prireditve. Prehoditi poti ni mačji kašelj, a nič v primerjavi s tekom trojk, ki poteka istega dne. Tekačem sta na volji trasi dveh dolžin, 15,5 in 29 kilometrov, tečejo pa v tričlanskih skupinah. Ura preneha teči šele, ko cilj prečka najpočasnejši tekač v skupini.

Tekaški del prireditve poteka po drugi trasi kot Pot ob žici, katere se dotakne le na nekaj točkah. Tako je med tekači manj slabe volje, saj jim poti ni potrebno deliti s počasnimi pohodniki. Vseeno to ne pomeni, da se ne pohodu ne boste srečevali s tekači. Čeprav je pohod povsem rekreativne narave, to ne pomeni, da ga nekateri ne bodo izkoristili za trening. Gnečam pohodnikom navkljub smo naleteli na več deset tekačev.

Letošnji pohod je del poti opravil skozi vojašnico vojašnico Edvarda Peperke, kjer so člani slovenske vojske pripravili dan odprtih vrat (Foto: Falajfl)

Kilometri pod nogami

Med Šmartinsko in Dunajsko cesto del poti poteka skozi največje ljubljansko pokopališče Žale. Slednje je bilo med vojno še znotraj obroča, a se je po vojni razširilo čez okupacijsko črto. Sledi nekaj delov skozi tretjo bežigrajsko sosesko, ki je nastala ob istem času kot Pot. Del poti med Bežigradom in Kosezami, ki sledi, je najdaljši, saj meri 5,4 kilometre. Ta del poti poteka skozi industrijsko območje okoli Verovškove ulice ter blokovska naselja v Šiški.

Ko smo prisopihali do druge kontrolne točke (kot omenjeno, smo hodili v napačno smer), je bilo za nami že dvajset kilometrov. Del poti med Loseškim bajerjem in Vičem je po našem mnenju eden lepših. Pot poteka ob robu krajinskega parka, del katerega so Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Bližnja avtocesta je dobro skrita, drevored pa pohodnike varuje pred močnimi sončnimi žarki. Žal je bil letošnji maj vremensko bolj muhast mesec in modro nebo so zakrili grozeče sivi oblaki.

Med vojno so okupatorji mesto varovali tudi s topništvom, ki pa je bilo znatno manj sodobno kot primerek, s katerim razpolaga sodobna slovenska vojska (Foto: Falajfl)

Brez žigov na pot

Na prvi točki ob Tržaški ulici smo v nogah že krepko čutili vse kilometre, ki so bili za nami. Tudi pohodniki, ki smo jih srečevali, nekatere že drugič, so na obrazih kazali znake utrujenost. Trideset kilometrov ni mačji kašelj in nespametna izbira obuvala lahko pusti posledice v obliki žuljev in drugih poškodb. K sreči to ni bila naša prva izkušnja s potjo, zato smo pohod končali brez tovrstnih neprijetnosti.

Med Murglami in gostilno Livada, ki je osma postaja trase, se slednja nekajkrat skrije med ulicami. Nepozoren pohodnik lahko kaj kmalu zaide s poti, ki po pločnikih prehaja iz ene v drugo ulico. Ko poteka množična prireditev,je skrb odveč, a ker je pohod mogoče opraviti katerikoli dan v letu, pozornost ni odveč. Pohodniki, ki so po poti hodili preostale dni, so morali nekdaj žige zbirati v bližnjih gostilnah in podjetjih. A ker se odpiralni časi teh ustanov niso povsem ujeli, udeleženci v nekaterih terminih niso mogli pridobiti vseh žigov.

Povrh so bile nekatere ustanove, kjer so bili žigi na voljo, nekoliko odmaknjene od poti, kar je že tako dolgo pot še nekoliko podaljšalo. Zagato so leta 2017 rešili z namestitvijo devetih kontrolnih točk ob poti. Odtlej lahko pohodniki svoje napredovanje po poti evidentirajo vse dni v letu, s seboj morajo nositi le blazinico za žige. Vsekakor pohvalna rešitev.

Za nagrado medalja in lepi spomini na prijeten sprehod po zgledno urejeni pohodniški poti (Foto: Falajfl)

Falajfl prispe na cilj

Ko smo v zgodnjem popoldnevu prispeli do sedme in zadnje postojanke, smo dodobra čutili vseh dvaintrideset (ali petintrideset) kilometrov, ki smo jih pustili za seboj. Ko smo prevzeli svoje medalje, smo čutili veliko olajšanje in zadovoljstvo, da nam je uspelo. Morda je pohod Pot ob žici manj zahteven kot vzpon po Dolini Triglavskih jezer, a občutek dosežka je kljub temu enak.

Dosežek smo nazdravili s pločevinko brezalkoholnega piva, ki smo ga dobili ob poti, in sočnim burgerjem, katerega smo morali plačati sami.

Galerija fotografij s pohoda Pot ob žici