Veliko kolo v Praterju | ujeto v objektiv

Cesarsko mesto Dunaj je prizorišče tisočerih zgodb in kulisa brezštevilnih prigod in nezgod. Danes ga v prvi vrsti vidimo kot glavno mesto Avstrije. A Dunaj je bil dolgo prestolnica prostranih avstrijskih dežel, med katere so bile štete tudi slovenske dežele. Kot središče učenosti in umetnosti je Dunaj privlačil mnoge Slovence, ki so mestu vtisnili svoj pečat in na katerih je mesto pustilo neizbrisljive sledi. Park Prater je bil za njih mesto oddiha, druženja in sprostitve. In kdor pozna Dunaj, je zagotovo pomislil tudi na veliko kolo v Praterju, ki je bilo dobrih šest desetletij celo največje na svetu.

Veliko kolo stoji ob vhodu v zabaviščni park Wurstelprater, ki je že stoletja zabaviščno središče mesta (Foto: Falajfl)

Dunajski Prater

“Kadar pridem v Prater med neznane ljudi, pravim, da sem krojač in veselo mi je pri srcu,” je v svojem pismu Zofki Kvedrovi zapisal Ivan Cankar. Prater se nahaja v drugem okrožju mesta, severovzhodno od osrednjega središča. Nekdanje cesarsko lovišče je že od leta 1766 odprto za uživanje javnosti. Na obrobju parka so kmalu zrasle kavarne in slaščičarne, park pa je postal priljubljeno središče sprostitve.

Zabaviščni del parka se imenuje Wurstelprater, leži pa ob zahodnem vhodu v park. Ta del parka je najbližje središču mesta in železniški postaji, zato je tudi najbolje obiskan. Prater je bil leta 1873 prizorišče svetovne razstave, katere središče je bil mogočni paviljon Rotunda, ki je pogorel pred drugo svetovno vojno.

Wurstelprater

Veliko kolo v Praterju je bilo postavljeno leta 1897, opremljeno pa je bilo s trideset kabinami. Na sliki detajl iz razstave v vhodnem paviljonu kolesa. (Foto: Falajfl)

Josip Levičnik, Spomini na Dunaj in okolico, 1873

Wurstelprater zna danes obiskovalca razočarati, saj se po velikosti in atrakcijah ne more primerjati s sodobnimi zabaviščnimi parki. Vseeno se na dokaj majhnem območju skriva presenetljivo pisana zbirka iger in voženj, ki poskušajo obiskovalcu iz žepa izvleči zadnji evro. V tem pogledu današnji Prater bolj spominja na vzvišeno verzijo ‘luna parka’ kot uglajeno družinsko destinacijo, ki jih po svetu gradijo korporacije z mišjimi ušesi. Nas je zagotovo najbolj očaralo stoletno kolo, ki obiskovalce zabava že od leta 1897.

Veliko kolo potnike povzdigne visoko nad strehe cesarskega mesta (Foto: Falajfl)

Veliko kolo v Praterju

Veliko kolo stoji ob vhodu v Prater, streljaj od trga Praterstern z istoimensko železniško postajo. Razgledno kolo se dviga skoraj 65 metrov nad tlemi in sodi med najbolj priljubljene turistične cilje mesta. Razgledno kolo je bilo postavljeno leta 1897 v sklopu proslav zlate obletnice vladavine cesarja Franca Jožefa. Pobudo za postavitev kolesa je dal britanski mornariški časnik Walter B. Basset. Zgledoval se je po prvem velikem kolesu, postavljenem leta 1893 v Chicagu v sklopu tamkajšnje Svetovne razstave.

Veliko kolo v Praterju je graditelje stalo dobrega pol milijona kron, zadnji vijak pa je bil slavnostno privit 25. junija 1897. Ob zvokih angleške himne je slavnostni obred izvedla Lady Horace Rumbold, žena angleškega ambasadorja. Ob izgradnji je imelo kolo 30 kabin, v višino pa je merilo 64 metrov.

Dunajsko veliko kolo ob izgradnji ni bilo največje, saj je bilo kolo v Chicagu visoko dobrih osemdeset metrov, leta 1895 postavljeno kolo v Londonu pa je bilo visoko 94 metrov. Veliko kolo v Praterju je postalo največje na svetu šele leta 1920, ko so podrli pariško kolo, ki je bilo visoko kar 100 metrov.

Zabaviščni park je le ena od mnogih atrakcij parka, ki je že od osemnajstega stoletja namenjen razvedrilu in sprostitvi meščanov (Foto: Falajfl)

Tehnološki čudež

Mestni očetje projektu sprva niso bili naklonjeni, saj drzni projekti za Dunaj niso bili značilni. Gradbeno dovoljenje so izdali šele po izdatnih zagotovilih in dodatnih izračunih, ki so zagotavljali varnost projekta. Kolo je v osnovi zasnovano kot most, ki ga tvorita dva enaka loka, postavljena en na drugega. Obod kolesa z osjo povezuje 120 naper, preko katerih se teža kolesa prenaša na tla.

Premer osi je dobrega pol metra, v dolžino pa meri 10,9 metra. Naredili so jo v jeklarni v Glasgowu, podpirajo pa jo štirje kovinski stolpi, ki počivajo na osmih temeljnih kamnih. Teža osi je graditeljem povzročala nemalo težav. Za prevoz od železniške postaje do gradbišča so pripravili poseben voz, ki ga je vleklo 16 konj. Kolesa vozu so se kmalu pogreznila v mehka tla, zato so morali za prevoz osi zgraditi posebno progo, ki je vodila celotno pot do gradbišča.

Podporni stebri so bili zasnovani tako, da pri gradnji ni bilo potrebno uporabljati gradbenih odrov. Tudi kolo je med gradnjo poskrbelo za lastno stabilnost. Gradnjo so pričeli tako, da so manjši del prek naper obesili z osi. Nato so na vsako stran privili dva dodatna dela kolesa in ju povezali z osjo. Gradnja je tako nadaljevala, dokler ni bilo kolo izgrajeno. Kabine za potnike so nato obesili na nosilno konstrukcijo, ki povezuje zunanji obod kolesa z notranjim. Vsaka kabina meri 5,4 metre v dolžino ter je 2,45 metra široka in 2,65 metra visoka.

Veliko kolo se vrti počasi in le toliko časa, da se na postaji ustavi naslednja kabina. Ta čas je najbolje izkoristiti za razgledovanje in druženje. (Foto: Falajfl)

Zgodovina velikega kolesa

Veliko kolo v Praterju je med meščani vzbudilo veliko zanimanja, čeprav so si le redki lahko privoščili vožnjo z njim. Na dan otvoritve je bila cena vožnje 8 goldinarjev, kar je bilo za povprečnega meščana, ki je zaslužil le 30 goldinarjev mesečno, astronomska vsota. Veliko kolo je kmalu postalo prizorišče podvigov, s katerimi so zabavljači kazali svoj pogum in spretnosti ali pa so želeli pozornost javnosti pritegniti na kak drugačen način. Tako je leta 1914 madame Solange d’Atalide vožnjo na velikem kolesu opravila na strehi vagona. To je opravila sede na konju, ki nad podvigom zagotovo ni bil navdušen.

A tudi takšni podvigi kolesa niso uspeli potegniti iz rdečih številk. Kazalo je, da bo usodo kolesa dokončno zapečatila prva svetovna vojna, saj so bili lastniki kolesa iz Avstriji sovražne Anglije. Vlada je zasegla kolo in leta 1916 izdala dovoljenje za rušenje. Zaradi visokih stroškov takšnega posega je kolo preživelo, po vojni pa ga je kupil praški trgovec Eduard Steiner. Ta je prav tako nameraval kolo porušiti, a si je premislil in ga je oddajal v najem.

Leta 1938 je Avstrija postala del Tretjega Rajha in Steiner je kot Žid izgubil vse svoje premoženje. Med vojno je kolo utrpelo veliko škodo, leta 1944 pa je v celoti pogorelo. Istega leta je Eduard Steiner umrl v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Po vojni je bilo veliko kolo med prvimi objekti v mestu, ki so jih obnovili, kar kaže na priljubljenost objekta med domačini. Dela so se pričela že leta 1945 in so bila zaključena dve leti kasneje. Zaradi dvomov v stabilnost kolesa so namestili le polovico predvidenih kabin, kolikor jih vozi potnike do danes.

Veliko kolo je preživelo dve svetovni vojni in je danes eden najbolj priljubljenih simbolov Dunaja (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Vožnja z velikim kolesom je skoraj obvezna postaja vsakega obiskovalca Dunaja. Ko nas je pot zanesla v našo nekdanjo prestolnico, se vožnji s kolesom nismo mogli upreti. Čeprav je nad strehami mesta rohnel močan veter, smo svojo usodo zaupali upravljavcem kolesa in plačali vstopnino. Ta znaša 12 evrov na osebo in 5 evrov za otroke do štirinajstega leta. Če ste kupili Vienna PASS kartico, za vožnjo s kolesom ni potrebno doplačati. Na voljo so tudi družinske vozovnice. Več informacij si oglejte na uradni spletni strani.

Med čakanjem v vrsti smo si ogledali zanimivo razstavo zgodovine Dunaja in kolesa. Ta se nahaja v sprejemnem prostoru, sestavlja pa jo osem potniških kabin, v katerih so v miniaturah uprizorjeni pomembni dogodki. Po krajšem čakanju na prostem smo vstopili v kabino in pričeli vzpon. Kolo se vrti počasi in se ustavi vsakič, ko kabina pride do postaje. Na kolo je hkrati mogoče vstopiti s treh postaj, vendar je bila v uporabi le ena.

Čeprav je na kolesu 15 kabin, jih je le dobra polovica odprta za običajne obiskovalce. Preostale so preurejene v VIP kabine za dva ali štiri potnike, ki jih je moč najeti za najmanj pol ure. Ekskluzivnost ima svojo ceno, ki je na velikem kolesu v Praterju 260 evrov na uro.

Med vožnjo je večkrat zapihalo, kar je zanihalo tako kabino kot naš pogum, a so odlični razgledi poznega popoldneva več kot odtehtali kakršenkoli občutek strahu. Z vrha je moč videti večji del osrednjega Dunaja z njegovimi palačami in mnogimi cerkvami. Po dobre četrt ure smo bili spet na trdnih tleh in pripravljeni na nove dogodivščine.

Lokacija velikega kolesa v Praterju na zemljevidu

Galerija fotografij velikega kolesa v Praterju