Crainburg – Kranj | Valvasor 2020

Kranj je mesto na Gorenjskem, zgrajeno na sotočju rek Kokre in Save. Mesto leži ob pomembnih cestnih povezavah, je kulturno in upravno središče regije ter eno večjih mest v sodobni Sloveniji. Kjer je Kranj, je Kranjska. Tisočletna dežela Svetega rimskega cesarstva, kasneje Avstrijskega cesarstva in nazadnje Avstro-Ogrske. Od Bele Peči na severozahodu, Obrežja na jugovzhodu, Brestove na jugu in Devina na jugozahodu, je Kranjska združevala ozemlje, na katerem so povečini živeli Slovenci. Crainburg je zato pomembno mesto, vredno posebne obravnave.

Kranj v Slavi vojvodine Kranjske

Štiri strani je mestu Kranj namenil Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Zapis se začne na 109. strani XI. knjige z obširnim kazalom, ki zasede pol strani. Sam članek se prične šele na naslednji strani z litografijo mesta in gradu, ki odškrtne slabo polovico prve strani.

Valvasor svoje topografije običajno začenja s približno lokacijo naselja, tako opisno kot tudi v razdaljah do drugih krajev. Razdalje je meril v dunajskih miljah, ki merjo 4000 sežnjev ali 7,6 kilometra. Stare dunajske merske enote so se uporabljale do leta 1872, ko se je uvedel metrični sistem enot. Ko torej beremo Valvasorjev zapis, da je Kranj od Ljubljane oddaljen štiri milje, je to dobrih 30 kilometrov (30 km in 340 m).

Merjenje Valvasorja

Tako sila nenatančne razdalje, kot so milja, omogočajo le približno umestitev kraja v okolje. Če bi merili po zemljevidu, sta Ljubljanski grad in kranjski grad Khislstein oddaljena dobrih 24 kilometrov. Če sledimo stari cesti med mestoma, je razdalja skoraj trideset kilometrov (29 km in 600 m), kar je presenetljivo blizu meram v Slavi. Polihistor je zgrešil le za 740 metrov ali 390 sežnjev. Odstopanje za dobra dva odstotka nam kaže, kako razvito je bilo zemljemerstvo v sedemnajstem stoletju.

Vendar ena razdalja nikakor ni dovolj, če želimo poiskati kraj na zemljevidu. Zato nam Valvasor postreže še z razdaljami med Kranjem in Tržičem, Kamnikom, Radovljico in Škofjo Loko. Do Tržiča, Radovljice in Škofje Loke je nameril dve milji (15 km in 170 m), do Kamnika pa tri (22 km in 755 m).

Pri manjših razdaljah je Valvasorju nagajala nenatančnost enote. Iz radovednosti smo premerili razdalje med kraji po starih cestah z uporabo sodobnih zemljevidov. Po pričakovanjih so tu odstopanja večja. Do gradu Neuhhaus v Tržiču je razdalja dve desetini večja, pot do Radovljiške graščine daljša za skoraj tretjino, grad v Škofji Loki pa je dve desetini bližje. Še najbolj natančno je izmerjena razdalja do Malega gradu v Kamniku, ki je skoraj natančno tri milje oddaljen od Kranja.

Staro mesto Kranj v Valvasorjevi upodobitvi. V sedemnajstem stoletju je mesto še branilo obzidje z osmimi stražnimi stolpi.

Japodsko mesto Kranj

Pri pisanju zgodovine, še posebej antične, se je moral Valvasor naslanjati na druge avtorje, saj mu ljubi Kranjci tu niso mogli veliko pomagati. Eden njegovih virov so bila dela Wolfganga Laziusa, ki je med letoma 1546 in 1565 izdal prve atlase avstrijskih dežel. Lazius je v enem svojih del omenjal tudi mesto Kranj in njegovo rimsko ime, Noviodunum. Lazius je bil dunajski humanist, kartograf, zdravnik in uradni zgodovinar cesarja Ferdinanda I. Kot zgodovinar se ni ravno izkazal.

Srednjeveški avtorji so bili pri zbiranju svojih virov manj kot izbirčni, kar je v pomanjkanju materiala razumljivo. Tako so v antično zgodovino vnesli kup napak in čistih izmišljotin, ki so jih zgodovinarji razpletali stoletja. V srednjem veku je Kranjska veljala za domovino Japodov, ki naj bi bili potomci bibličnega Jafeta. Dejansko so to Ilirsko pleme že v času Oktavijana podjarmili Rimljani in jih do začetka našega štetja že povsem romanizirali.

Kot vemo danes, je bil Lazius slab vir za antično geografijo. Emono je na primer umestil na Ig in jo navedel kot naselbino Norika, čeprav je sodila v Panonijo. Napačno je določil tudi lokacije ostalih središč. Atrans (Trojane) je pomaknil v Dragomelj, Praetorium Latobicorum (Trebnje) v Škofjo Loko, Nauportus (Vrhnika) v Ljubljano in še bi lahko naštevali.

Prvotni izvor imena Crainburg

Če je Lazius trdil, da je bilo prvotno ime Kranja Noviodunum, katerega je prevedel v Neuburg ali Novi grad, se Valvasor z njim ne strinja. Ne najde dokazov, da bi se Kranj kdajkoli imenoval Novi grad, pač pa naj bi ime dobil kot prvi grad na Kranjskem. Tako Kranj ni dal imena Kranjski, ampak velja ravno obratno. Crainburg, Kranjski grad, je ime dobil kot prvi grad v tej deželi. Tako pravi Valvasor.

Resnica je seveda kompleksnejša in sega dlje v preteklost, ko bi si Valvasor lahko drznil sanjati. Prvi sledovi naselitve segajo pet tisoč let v preteklost. Strmi skalni pomol, na katerem stoji Kranj, je zavetje nudil plemenom, ki so tu bivali v srednjem holocenu. Kasneje je so tu bivali Iliri, Kelti, Etruščani, Rimljani, Goti, Langobardi in Slovani. Srednjeveškim piscem ljubi Japodi na Kranjskem niso pustili sledi.

Prvič se ime Carnium pojavlja v delu Cosmographia pozabljenega avtorja iz Ravene, spisanega okoli leta 700. Carnium je bil v tem času prestolnica dežele Carniole ali Karniole. Ime izvira iz imena keltskega plemena Karnov, ki so bivali na tem območju. Družbo so jim delali Veneti na zahodu, Histri na jugi, Noričani na severu, na jugovzhodu pa so mejili na Japode. Romanizacije niso preživeli, zato pa njihovo ime živi naprej v Kranju in Kranjski.

Na koncu skalnega pomola stoji edini v celoti ohranjen srednjeveški obrambni stolp. Sosednja cerkev je bila postavljena v petnajstem stoletju med enim od izbruhov kuge. (Foto: Falajfl)

Grad Kieselstein v Kranju

Valvasor ne pozabi omeniti tudi edinega mestnega gradu, Khiselstein. Grad je bil pozidan že v trinajstem stoletju kot utrdba Ortenburžanov. O tem piše Valvasor in celo citira listo v latinščini, iz katere je razbrati, da je grad leta 1262 pozidal Henrik II. Ortenburški. Valvasor tudi pojasni izvor imena gradu. Nemška beseda Kieselstein pomeni kamen prodnik. Teh je v bližnjih strugah več kot dovolj in Valvasor zatrjuje, da so vse hiše kot tudi grad v mestu zgrajeni s takšnimi kamni. To ne drži.

Gradu je ime dal njegov lastnik, baron Janž Khisl, ki je grad kupil sredi šestnajstega stoletja. V tem času sta grad sestavljala dva stolpa, povezana z obzidjem, ki je bilo hkrati del mestnega obzidja. Khisl je za obzidjem pozidal bivalni trakt, ki je povezoval oba stolpa. Okoli osemnajstega stoletja pa je grad dobil današnjo podobo, ko je bil prizidan še trakt v smeri mesta.

Grad se je ponašal tudi z lastnim vodnjakom, ki ga je oskrboval s tekočo vodo. To poudarja tudi Valvasor, ki omenja težave z vodno oskrbo, s katerimi so se soočali Kranjčani. Edini vodnjak v mestu je zadoščal samo za potrebe gradu, mesto pa se je z vodo oskrbovalo iz bližnjih rek. To je bilo težaško delo, saj so morali vodo v vedrih tovoriti iz trideset metrov globokih kanjonov Save in Sore. Od naj bi tudi prihajal pregovor, da imajo v Kranju več vina kot vode. Valvasor je edini vir tega pregovora, ki nam ga je uspelo najti.

V stoletju, ki je minilo od Khisla do Valvasorja, je grad večkrat zamenjal lastnike, zato mu gre oprostiti napako v viru imena. Tudi po objavi Slave je grad prehajal iz rok v roke. V osemnajstem stoletju je imel tri lastnike – od barona Apfalterja je romal k grofu Auerspergu, ki ga je prodal Natalu Pagliaruzziju. Leta 1903 je postal lastnik Pavel del Negro, ki je celotno posestvo deset let kasneje prodal državi. Leta 1930 je bil grad prepisan v Državni zaklad kraljevine Jugoslavije.

O privilegijih mesta

Kranj je mestne pravice dobil v trinajstem stoletju. S tem so bile povezane številne svoboščine in ugodnosti, ki so pripomogle k nadaljnjemu razvoju mesta. A če boste iskali točno katere pravice je Kranj pridobil, boste težko imeli več sreče od Valvasorja. Polihistor je se je večkrat obrnil na mestno oblast, k mestnemu sodniku pa je poslal celo svojega pisarja, da bi izvedel, katere pravice ima mesto. Dobil je le ustni odgovor, da imajo lepe privilegije, ki pa jih nočejo nikomur pokazati.

Sodeč po pikrem zapisu v Slavi, je bil Valvasor z odnosom mestnih oblasti vse prej kot zadovoljen. Čeprav se je odločil, da mesta s prošnjami ne bo več nadlegoval, pa si je pridržal pravico do polemiziranja. Sprašuje se, čemu služijo privilegiji, če ne objavi in sijaju? Valvasor je bil več kot prepričan, da so listine skrite nekje v arhivih mesta, na vpogled moljem in ščurkom, in ni mogel razumeti, zakaj bi mu jih ne pokazali. Njegova brezmejna radovednost je razkrila tudi temačnejši del njegovega karakterja, ko se je spraševal celo, kako se bo gospod mestni sodnik za svoja dejanja zagovarjal pred samim Bogom.

Seveda smo morali v akcijo. Danes bomo od kranjskih veljakov zagotovo dobili drugačen odgovor. Namesto, da bi tudi mi poslali sla, smo dvignili telefon in govorili z usposobljenim osebjem Kranjskega muzeja. Tudi mi smo dobili enak odgovor kot Valvasor, a povsem drugačen razlog. Listine so bile najverjetneje že v času Valvasorja izgubljene, žrtev enega od mnogih požarov, ki so v srednjem veku razdejali mesto. Mestni sodnik listin ni ponudil na ogled, ker jih preprosto ni imel. Ker pa so izginule listine mestu še vedno prinašale pravice (in prihodke), javno niso želeli priznati, da so izgubljene. Tako so mestni gospodje kranjski v zgodovino zapisani slabše, kot si zaslužijo.

Z utesnjenega pomola se je mesto Kranj širilo po plodni ravnici na severni strani mesta (Foto: Falajfl)

Utrinki iz srednjeveškega Kranja

Zanimivo je, da je Valvasor vedel vsaj za en velik požar v Kranju, saj o njem piše v zaključku prispevka. Avgusta leta 1668 je mesto prizadejal velik požar. Pogorela je več kot polovica hiš, za vir informacij pa navaja samega sebe (Collect. mea.). To pa nikakor ni bilo zadnjič, da je Kranj gorel. Hud požar je mesto prizadejal leta 1811, ki je korenito spremenil podobo mesta. Istega leta je gorel tudi Tržič in francoske oblasti so morale sredstva za obnovo razdeliti med obe mesti.

Med omembe vrednimi zgodovinskimi dogodki navaja tudi dva izbruha kuge, ki sta mesto prizadejali v letih 1554 in 1557. Ko je kuga leta 1579 izbruhnila v Ljubljani, so v Kranj začasno preselili sodišča in urade glavnega mesta. V analih je našel zapis o viteškem turnirju, ki je segal v davno leto 1311. Ta dogodek je bil za Valvasorja ravno tako zavit v tančico zgodovine, kot je njegovo pisanje nam. Če Valvasor 2020 pišemo 331 let po objavi Slave, je Valvasor o dogodku pisal dobrih 370 let kasneje. A prav zato lahko sedem stoletij kasneje zanesljivo zapišemo, da je vitez Diepold do smrti potolkel enako slavnega viteza Baltazarja, zadnjega svoje linije.

Morda najbolj zanimivo je obleganje Kranja, kateremu je bilo mesto podvrženo med celjsko vojno. Zapleten splet okolic, ki je Habsburžane in Celjane pripeljal do pet let trajajoče vojne, pustimo za kdaj drugič. Tokrat zadošča slikovit opis zasedbe mesta s strani Celjanov. Kranj naj bi padel neke deževne noči, ko je celjski poveljnik Jan Vatovec preplezal mestni zid in zasedel mesto. Mesta Celjani niso držali dolgo, saj ga je kmalu zasedla cesarska vojska. Prav tako sredi noči.

Kranj 2020

Današnji Kranj bi bil Valvasorju hkrati neprepoznaven in domač. Mestni pomol še danes kaže svojo srednjeveško obliko. Prepoznal bi mnoge cerkve kot tudi grad. Četudi je izginilo obzidje, je staro mestno jedro na pomolu še vedno enako. A sodobni Kranj ni le mesto na pomolu, tu se nahaja le njegovo srce. Kranj se je razširil v predmestja. Zrasle so mogočne tovarne, nad glavami pa rohnijo letala, ki vzletajo z bližnjega letališča.

Nekdaj mogočno obzidje, dolgo kar 870 metrov, je skoraj v celoti izginilo. Od osmih obrambnih stolpov se jih je ohranila le polovica. A mesto je že davno preraslo okvire temačnega obzidja. Ilirske province so mestu dale prvo gimnazijo, prihod železnice je spodbudil razvoj industrije, ki je v mesto privabila vse več ljudi. Danes se mestna občina razprostira na 150 kvadratnih kilometrih in šteje preko petdeset tisoč prebivalcev.

Valvasorjev Kranj so naseljevali zelo vrli in fini ljudje, ki so se preživljali z vsemi mogočimi deli in trgovanjem. V tem pogledu bi težko rekli, da se je v mestu, ki kandidira za Evropsko prestolnico kulture, kaj dosti spremenilo.