Stain ali Stein – Kamnik | Valvasor 2020

Staro mesto Kamnik je upravno, kulturno, turistično in industrijsko središče pod južnimi obronki Kamniških Alp. Mesto se je razvilo na severnem obrobju Ljubljanske kotline – ob starodavni poti, ki je Primorje povezovala s Štajersko in Koroško. Največji razmah je mesto doseglo v srednjem veku, danes pa se po številu prebivalcev uvršča med Škofjo Loko in bližnje Domžale.

Kamnik v Slavi vojvodine Kranjske

Valvasor je temu mestu na severnem kotičku Ljubljanske kotline v svoji knjigi namenil sedem strani. Dokaj obširen zapis vsebuje presenetljivo malo informacij, ki bi bile uporabne danes. Kot je za njegovo delo značilno, nam najprej poda lokacijo kraja, ki ga obiskuje. Kamnik je od Ljubljane in Kranja oddaljen tri avstrijske milje.

Ako ste v glavi razdaljo pretvorili v slabih pet kilometrov, uporabljate napačne milje. Če je imperialna milja, kot smo jih vajeni iz filmov, vredna dober poldrugi kilometer, je avstrijska milja mnogo daljša. Stara avstrijska milja meri v razdaljo točno 4000 klaftrov ali 7585 metrov. Ptičje razdalje med gradovi Ljubljane, Kranja in Kamnika je okoli dvajset kilometrov, kar je temeljito znotraj mere napake, ki je pri miljah ogromna.

Sledi razglabljanje o starodavni zgodovini mesta, o kateri polihistor ne ve prav veliko. Zanaša se na pripovedovanja o velikem jezeru, ki naj bi se nekdaj razlegalo severno od mesta. Pripoved se zdi pravljična, še posebej, če omenimo zmaja, ki naj bi živel v jezeru in ga Valvasor ne omenja. A tudi v letu 2020 še vedno ostaja zagonetka. Je Kamnik nekoč res obdajalo jezero? Na ta odgovor še čakamo.

Kamnik, kot je predstavljen v Slavi vojvodine Kranjske

Nekdaj bogato mesto

Pred prihodom industrije je Kamnik ležal na svežem in zdravem kraju med dvema hriboma. Industrija je v mesto prišla šele v osemnajstem stoletju, pravi razcvet pa je dosegla sredi dvajsetega. Valvasor piše o nekdanjem bogastvu mesta in nenavadno močni trgovini, ki je meščanom prinašala velike dohodke. Čudi se lepim hišam, narejenim iz dragocenega rezanega kamenja. A zlati časi mesta so bili že takrat mimo. In Valvasor ne ve, zakaj.

V Slavi je Kamnik opisan kot mesto, ki je močno nazadovalo. Propadla je četrtina hiš, zaprta pa so vsa trgovska skladišča, razen enega. Kako slabe so razmere, avtor poudari tako, da navede letno najemnino za hišo v mestu. Ta je znašala dve kroni. Kaj bi to pomenilo danes? Leta 1662 je Johann Carl Schell za izdelavo visokega oltarja s figurami in okraski v cerkvi prejel kronskega stotaka. V Kamniku bi torej lahko s tem denarjem hišo najemal pol stoletja.

Danes letni najem hiše na Kamniškem stane ducat evrskih tisočakov. To je dobrega četrt kilograma zlata ali sedemnajst kilogramov srebra. Koliko je to v oltarjih? Najbolj enostaven odgovor je, odvisno od oltarja. Farani Črešnjevcev so leta 2013 za prenovitev kapelice z novim oltarjem (na dvanajstih stebrih!) in lesen čoln odšteli okoli enajst tisočakov. Z malo čarovnije in mnogo kriljenja z rokami, bi lastnik hiše v Valvasorjevih časih lahko pričakoval 240 evrov najemnine letno. Stiska je bila res huda ali pa je naša pretvorba res slaba.

Kam je šlo bogastvo Kamnika

Morda je razlog za upad ekonomske moči Kamnika v uspehih Turkov? Prebivalci so zelo revni ljudje, pravi Valvasor brez kančka takta. Turki so osvojili toliko mest, utrdb in trgov, da je ustavilo trgovanje s Hrvaško in ne teče več kot nekdaj. In kako je bilo nekdaj? O tem Valvasor molči.

V petnajstem stoletju se je Kamnik po bogastvu in vplivu lahko primerjal z bližnjo Ljubljano. Mesto so Andeški postavili na križišču poti, ki so povezovale Primorje s Štajersko. Srednjeveška pot je vodila čez Škofjo Loko in dalje po Tuhinjski dolini. Obzidano mesto je stražilo edini dostop do te doline, zaradi česar je bilo prečkanje tu dosti bolj varno kot po stari rimski cesti čez Trojane.

Turški vpadi so Kamniku pravzaprav prinesli velik prestiž. Kamnik se je dokaj uspešno upiral napadom Turkov, zato so si v mestu zavetje poiskali mnogi člani plemstva. Tu so dvorce postavljali grofje Turjaki, Paradeiserji, Lambergi in Hohenwati, v okolici pa so imeli posesti Ortenburžani, Ostrovrharji, Thurni in drugi. Kamnik je Turkom klonil le trikrat: v letih 1471, 1492 in 1528.

Mesto je pričelo propadati, ko se je glavnina prometa s Štajersko preusmerila skozi Črni graben. Zadoščal je pomik ceste v dolino južneje in Kamnik je hitro spet postal drugorazredno mesto. Nekdaj strateško pomembna pot to ni bila več, obrambni položaj v novi dobi ni imel več pomena, Kamnik pa tudi ni imel graščaka, ki bi pospeševal njegovo rast. Šele devetnajsto stoletje je mestu ponovno povrnilo nekaj nekdanje slave, prihodke trgovine pa sta zamenjala turizem in industrija.

Šutna, glavna ulica Kamnika, z župnijsko cerkvijo Marijinega brezmadežnega spočetja in rojstno hišo Rudolfa Maistra (Foto: Falajfl)

Srednjeveški Kamnik

Čeprav obubožan in potisnjen na obrobje, je bil Kamnik še vedno zanimivo mesto. V času Valvasorja je še vedno stalo obzidje s štirimi vrati, vsaka s svojim imenom. Šutenska vrata so vodila v istoimensko predmestje, biriška vrata pa so stala ob domovanju biriča. Birič je bil v srednjem veku izvrševalec sodne oblasti, ki je bil zadolžen predvsem za pobiranje davkov.

Tretja vrata so imela dve imeni, ženska ali grabenska vrata, ki so vodila v predmestje istega imena. Četrta so bila mostna vrata ali vrata v Dolgi ulici. V tistem času je imel Kamnik le en lesen most, ki je mesto povezoval s tretjim predmestjem, Novi trg. A mesto je imelo še ena vratca. Ta so bila med mostnimi in grabenskimi vrati, ob tržnih dneh pa so jih zaklenili, da bi se skoznje ne izmuznil kak obvezanec za plačilo davka. Ti so trškemu mestu predstavljali glavni vir dohodka.

Mali grad je bil že za časa Valvasorja v ruševinah, čeprav je priznal, da ne ve, zakaj. Grad, ki je bil pozidan v dvanajstem stoletju, so večkrat prezidali in je služil večim funkcijam. V poznem trinajstem stoletju je pogorel stanovanjski del gradu, ki ga kasneje niso več obnovili. Na gradu v središču mesta sta tako ostala le kapela in pa bergfrid. Visoki stolp je verjetno klonil v potresu 1511, ki je dodobra razdejal Kranjsko.

Mali grad

Mali grad je bil tako v uporabi predvsem kot cerkveni objekt, čeprav teh v okolici ni manjkalo. V trinadstropni kapeli so brali maše, blizu pa je stala tudi edina hiša na gradu. V njej je prebival mežnar s pomembno nalogo. Kot vsa srednjeveška mesta, je bil tudi Kamnik pogosto žrtev požarov. Ponoči je mežnar s svoje razgledne točke bdel nad mestom in oprezal za znaki požara. Vsake četrt ure je pozvonil in zaklical: “Čuvaj!” Kamnik je gorel leta 1511, 1609, 1660, 1779, 1788, 1804 in 1845.

V Kamniku zagori še danes. Mestni gasilci so leto 2020 pričeli z gašenjem dveh zabojnikov smeti pri gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Sodobnemu načinu gradnje, hitrim gasilcem in tehnološkemu sistemu obveščanja se imajo Kamničani zahvaliti, da so njihove noči mirne strahu pred požarom.

Kjer danes stoji Stražni stolp, je bilo v sedemnajstem stoletju le kamnito obzidje. A kar je utrdbi manjkalo v strehi, so nadoknadili s topovi. Valvasor opisuje več starih topov, s katerih so streljali enkrat letno, in sicer na dan svetega rešnjega telesa, ko je skozi mesto potovala telôvska procesija. Te so bile v Sloveniji v času SFRJ skoraj povsod prepovedane, zato na Malem gradu tudi ni več topov. Poleg obzidja je bila postavljena tudi altana, s katere je bil lep razgled na polje v smeri Mengša.

Vsi seveda vemo, kaj je altana. Tako je, zagotovo ni odraslega človeka, ki bi ne vedel, kaj je altana, kako je videti, kje stoji in zakaj je z nje tako dober razgled. In zagotovo ni nek dotični avtor brskal po slovarjih, da bi dognal pomen te tako vsakdanje besede. Danes bi altani rekli balkon ali celo terasa, a le, če je postavljena visoko v objektu. Morda celo na strehi. Z njimi imajo velike probleme na obali, sploh v Piranu. Lastniki tamkajšnjih stavb si s postavitvijo strešne altane izboljšajo razgled na morje.

Mali grad, romanska kapela v dveh nadstropjih: spodnja kapela s kripto in zgornja, pozneje nadzidana, kapela sv. Eligija. Barokizacijo je objekt dočakal v letih okoli Valvasorjeve smrti. (Foto: Falajfl)

Mit o deklici s kačjim repom

Kamnik ima v grbu deklico s kačjim repom, ki ji pravijo Veronika. Z njo je povezana povest, o kateri smo na Falajflu že pisali. Tudi Valvasor rezervira četrt strani, da bralcu poda zanimivo zgodbo o deklici, ki za tri poljube ponuja bajno bogastvo. “Kakorkoli že, vsemu navkljub ima mesto Kamnik v svojem grbu dekle s kačjim repom med vrati,” zaključi svoj zapis Valvasor.

A to ni dovolj njegovemu uredniku. Erazem Francisci pod sedmimi zvezdicami doda svojo pripombo. Sledi debela stran primerjave zgodbe Veronike s podobno legendo iz Basla ter nekaj krščanskega moraliziranja. Oglati zaklepaj nas vrne k Valvasorju. Ta se je v kamniškem zapisu z gradu preselil v mesto in nam veselo razlaga podrobnosti lokalne politične ureditve.

Kot goreč oboževalec lokalne politike nam podrobno predstavi urejenost mestne oblasti, od volitev svetnikov do tega, koliko semnjev ima to mesto (pet). Danes je v Kamnik pet semnjev manj, a eno nakupovalno središče več, zato so stvari nekako poravnane. Nekaj robe v mesto pride tudi s poštno službo, ki ima v mestu Kamniku dve poslovalnici.

Obiski visokih gostov

Nekoč so se v Kamniku pogosto zadrževali vojvode s Koroške. Mesto je obiskal tudi cesar Friderik, ki je v mestu leta 1444 izdal neko listino. Sklepamo, da Valvasor govori o Frideriku III. Habsburškem, ki je bil rimsko-nemški cesar do leta 1493. Čeprav je bil za cesarja okronan šele leta 1452, je Friderik že prej nosil tako krone kot številke. Preden je postal cesar Friderik III., je kot Friderik IV. kraljeval Nemčiji, kot Friderik V. pa je bil vojvoda Štajerske, Kranjske, Koroške in še katere dežele. Razen listine in zapisa v Valvasorjevi enciklopediji o visokem obisku nimamo zapisov. Nasprotno pa imamo o obisku neke druge ‘velike živine’ več kot dovolj materiala.

Po drugi svetovni vojni se je Slovenija odela v državno tvorbo južnih Slovanov, kateri je predsedoval Josip Broz Tito. Čeprav njegova glava ni nosila krone, ni bila zato čisto nič manj sveta. Avgusta leta 1952 je obiskal Kamnik in tovarno Titan, v kateri je služboval med letoma 1911 in 1912. Čeprav ga je življenjska pot vodila daleč stran od mesta pod Alpami, je imel na svoj času v Kamniku lepe spomine.

Josip Broz Tito se spominja dela v Titanu

Propadajoči ostanki kamniške smodnišnice iz sredine prejšnjega desetletja (Foto: Falajfl)

Kamniške rumene novice, približno leta 1600

Valvasorju je prišlo na uho, da je nek mestni sodnik v smeri plemenitega Lamberga izrekel ne ravno spoštljivo besedo. Slednji je sodniku odgovoril s klofuto in tako pristal za zapahi. Valvasor točno ime plemenitega Lamberga bralcu skriva, in ker je bilo slednjih na tisoče, bi lahko bil katerikoli med njimi.

Plemenitega Lamberga so meščani zaprli v rotovž, kjer mu zagotovo ni bilo neudobno. Zločin je morda res zločin, a status je bil le status. Lamberg je v svojem novem domovanju prejemal celo obiske. Ob eni takšnih prilik je med poslavljanjem skočil na pripravljenega konja in pobegnil iz mesta. Tako je kamniške meščane odrešil truda, da bi ga morali še naprej stražiti. To šalo je spisal Valvasor in nanjo je bil upravičeno ponosen. Dovolj, da jo je vtaknil v ‘enciklopedijo Kranjske’.

Ulični pretepi pa niso bili edini greh Lambergov, ki so imeli z mestom več sporov. Leta 1511 je Kamnik gorel, požar pa se je začel v Lambergovem mlinu na Kamniški Bistrici. Valentin von Lamberg je bil tedaj deželnoknežji upravitelj na Starem gradu in upravitelj mestnega in deželnega sodišča. Razkurjeni meščani so Lambergu za kazen odvzeli upravljanje mestnega deželnega sodišča. To šalo je spisal avtor tega prispevka Gregor in nanjo ni preveč ponosen.

Več let kasneje (1609, a Valvasor ima dovolj letnic) je v mestu ponovno gorelo. Takrat je mesto pogorelo do tal, požar pa je izbruhnil v Lambergovi hiši na trgu poleg rotovža. O kazni za to nesrečo ni prebrati, a dovolj pove naslov zadnjega odstavka: ”Sovražnost gospodov Lambergov in Kamničanov”.

V spodnjem desnem kotu fotografije se razteza Šutna, ki je bila v Valvasorjevem času predmestje Kamnika oz. izven mestnih vrat (Foto: Falajfl)

Kamnik 2020

Valvasorjevega Kamnika ni več. Napredek je naredil svoje in plemstvo so zamenjali tajkuni. Kamnik se je pobral in nikakor to ni več mesto revnih ljudi, kot je netaktno zapisal polihistor. Trgovina se v mesto ni več vrnila, a je konec devetnajstega stoletja v mesto prispela železnica. Čeprav so v mestu gojili letoviški turizem, je razmahu botroval razvoj industrije. V Kamniku se je leta 1850 pričela proizvodnja smodnika, ko je avstro-ogrska oblast odkupila nekdanje Andreolijeve fužine. Ob Kamniško Bistrico so preselili smodnišnico, ki jo je leto prej vojska zaplenila v Mantovi. Nevarni smodnik so nato z vozovi prevažali po cesti do Ljubljane.

Ker je bil smodnik življenjsko pomembna surovina cesarstva, ki se je pogosto znašel v vojni, so Kamničani že leta 1891 dočakali prvi vlak. Tako je bil Kamnik deležen hitre in udobne povezave s ključnimi prometnimi potmi. Poleg smodnika in potnikov, so po kamniški progi tovorili les, apno, cement in druge izdelke s Kamniškega. Dostop do železnice je mnogim obrtnim delavnicam omogočil razvoj v manjše tovarne, ki so zagotavljale delovna mesta za vse hitreje rastoče mesto.

Trg svobode v Kamniku je svoje današnje poimenovanje dobil v povojnem času, med domačini pa je sicer bolj poznan kot Stari trg. Zelo verjetno je v 12. stoletju na tem mestu pod severozahodno stranjo Malega gradu začelo nastajati tržišče. (Foto: Kamnik)

Sredi dvajsetega stoletja so imeli v Kamniku tovarne Titan, Svilanit, KIK, Eta, Svit, Utok in Stol. Razpad Jugoslavije konec dvajsetega stoletja je pretresel tudi Kamnik, ki je izgubil večino industrijskih delovnih mest. Danes je število tovarn v mestu upadlo, kar je dobro vpivalo na zrak, ki je ponovno tako kot v času Valvasorja. Svež in zdrav.