Razvaline gradu Šumberk | ujeto v objektiv

Na severnem obrobju Suhe krajine leži hrib Šumberk. Vrh vzpetine stoji 540 metrov nad morsko gladino in obiskovalcu nudi lep razgled na bližnje in daljne griče. Tak hrib bi bil v temnem srednjem veku idealna lokacija za grajsko poslopje, s katerega bi graščak lahko nadziral vse svoje posesti. In točno to se je tudi zgodilo. Danes na zanimivo zgodovino gradu Šumberk spominjajo le še ruševine in legende, ki jih pripovedujejo domačini.

Meginard in njegov Grad Šumberk

Šumberk je bil razvalina že v Jurčičevih časih, ki je na bližnji Kozjek postavil dogajanje svojega Jurija Kozjaka. Oba gradova sta bila v zatonu že v avtorjevem času, saj so lastniki živeli v bolj udobnih gradovih v Žužemberku in Turjaku. Če je bilo kasnejšim plemičem udobje visokega pomena, pa so si v globokem srednjem veku posestniki predvsem želeli varnosti.

Varnost je nudila visoka vzpetina: tako varnost pred napadom kot varnost nadzora. Zato je že v dvanajstem stoletju na hribu stal grad. Prvič se v listinah pojavi posredno, ko je nek dokument podpisal vitez Meginhardus de Sconenberge. Po domače bi mu rekli Meginard iz Šumberka. Sedem led kasneje se je Meginard povzpel med grofe.

Meginard verjetno ni bil graditelj, objekt naj bi slabega pol stoletja poprej postavili grofje Selški. Poimenovali so ga po enako imenovanem gradu ob zgornjem toku Mure. Stoječ na vrhu razvalin bi prej verjeli nemškemu imenu Schönberg – Lepa planina. Med drevjem in travniškim cvetjem si je težko predstavljati živahno življenje, ki se je odvijalo na tem mestu pet in več stoletij nazaj.

Grad Šumberk v Valvasorjevih časih kaže drugačno podobo kot danes. Od stavb stoji le še cerkev na levi strani bakroreza.

Turjaški grad Šumberk

V zadnji tretjini trinajstega stoletja je posest okoli gradu kot odškodnina prišla v last Freisinškega škofa. Sedež Freisinških škofov v naših krajih je bil v Škofji Loki, kjer so že imeli mogočen grad in obširne posesti. Na gradu je vse do leta 1443 živela rodbina Šumberških, ko je umrl njen zadnji član, Hans II. Po njegovi smrti je grad prešel pod Turjačane. Turjačani so grad prenovili in povečali ter pripravili za obrambo.

Turjačani so bili v sorodstvenih vezeh s Šumberškimi, zato je dedovanje obširnega posestva njihovo bogastvo znatno povečalo. Prav to je leta 1467 privedlo do velike delitve premoženja in posesti v turjaški rodbini. Posledica je bila cepitev na turjaško in šumberško vejo. Središče slednje sta bila gradova Šumberk in Žužemberk. Čeprav so Turjaški dobro znana plemiška rodbina, je bil status šumberške veje pravzaprav višji od Turjaške. Šele ob izumrtju šumberške veje v 17. stoletju je primat prevzela turjaška veja.

O Šumberku v kasnejšem času ni veliko znanega, kot tudi ne, kdaj je bil zapuščen. Šumberška veja je svoj sedež najverjetneje preselila v bližnji Žužemberk, ki je stal na reki. Grad je za časa Valvasorja še stal, o njegovih prebivalcih pa nismo našli podatkov. V začetku osemnajstega stoletja je grad dokončno razpadel.

Z vrha gradu se odpirajo čudoviti pogledi na Suho krajino (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Ruševine gradu Šumberk so lepo dostopne, čeprav pot do njih ni ravno najbolje označena. Iz bližnje vasice Selo smo se podali do zadnjih objektov na pobočju griča, od tam pa smo proti vrhu sledili poti, izsekani skozi podrast. Travnata stezica nas je kmalu pripeljala na vrh, kjer smo najprej ugledali kapelo sv. Katarine, za njo pa kmalu še razvaline gradu.

O grajskih razvalinah kroži zanimiva legenda o grajski kleti. Pod ruševinami naj bi bila ohranjena globoka klet, v katerih so tri kadi, polne zlata in srebra. Zaklad varuje črn pes, ki bljuva plamen. Okoli srednje kadi se ovija velikanska bela kača s svetlo krono in bleščečim diamantom. Ta kača naj bi bila zakleta kraljična, ki čaka na pogumnega mladeniča, da jo reši. Fant bi moral biti pestovan v zibelki, narejeni iz lesa smreke, ki raste med razvalinami. Ker sledenje več ni, je kraljična za vedno ujeta v kačje telo.

Čeprav smo se trudili in poskušali slišati ropot zmajskega psa ali žvenketanje zlatnikov pod nogami, te sreče nismo imeli. Morda sta nesrečnika spala ali pa je vse to le bajka, kakršnih znajo domačini povedati na stotine. Zagotovo smo med razvalinami našli več prijetnih klopi, na katerih smo se odpočili ter se odpravili nazaj v dolino in novim odkritjem naproti.

Grad Šumberk na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Šumberk