Grad Žužemberk nad Krko | ujeto v objektiv

Sredi gornjega toka reke Krke stoji na kamniti vzpetini grad turjaških knezov. Pod gradom in okoli njega se je razvil tržni kraj, ki si z gradom deli ime. Žužemberk je prestolnica Suhe krajine, ki sega od Muljave do Sv. Petra, Brezove Rebri in Dobrniča. Te kraje so naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so skozi kraje speljali pomembno cesto.

Nekdaj se je kraj ponašal s krškimi raki, ki so po okusu sloveli daleč naokrog. Raki so bili posebna poslastica na cesarskem dvoru na Dunaju. Žal so konec devetnajstega stoletja podlegli izbruhu kuge, kasnejši poskusi naselitve pa niso uspeli.

Sveta Ema na skali

Kdaj je bil grad postavljen, je težko določiti. Skala, na kateri stoji, je bila zagotovo obrambna točka že v času preden je tu zrasel grad. Nad vhodom v štirioglati romanski stolp je bila vklesana letnica 1000, poleg pa je bila leta 1046 zgrajena tudi kapela sv. Urha.

Če letnica prve pozidave drži, je grad verjetno pozidal Viljem II., mož svete Eme Krške. Vilijem je od cesarja Konrada II. v posest dobil širna območja ob reki Savinji. Tako moža kot sinova je dal ubiti izgnani koroški vojvoda Adalberdo kot maščevanje cesarju. Ema je po možu in sinovih podedovala veliko bogastvo, ki ga je porabila za pomoč ubogim. Že za časa njenega življenja so jo nekateri častili kot sveto.

Po Koroškem in Kranjskem je sv. Ema gradila cerkve in ustanovila benediktinski samostan v Krki na avstrijskem Koroškem. Samostan se sicer ni obdržal, je pa na njegovem mestu kasneje zrasla Krška škofija, ki danes obsega celotno zvezno deželo Koroško. Bila je tudi pokroviteljica gradnje cerkve svetega Ruperta v Šentrupertu, ki velja za eno najlepših gotskih cerkva v Sloveniji.

Mogočni grad nad divjo reko

Grad je bil v virih prvič omenjen šele leta 1295, ko je prišel v last Goriških grofov. Ko je leta 1374 izumrla istrska veja te rodbine, so grad prevzeli Celjski grofi, ki so ga držali vse do smrti Ulrika II. Celjskega. Grad je s tem prešel v last Habsburžanov, ki so ga sredi šestnajstega stoletja prodali rodbini Turjačanov.

Grad je bil pod knezoškofom Krištofom Raubarjem med letoma 1526 in 1533 močno razširjen in utrjen. Pridobil je sedem obrambnih stolpov, razširitev pa je financiral turški davek. Žužemberk je tako postal neosvojljiva trdnjava. Leta 1575 je udomačena medvedka na dvorišču pokončala ženo Ivana Turjaškega, v spomin na ta dogodek pa so na trgu zasadili lipo. Lipa je vzdržala 424 let, preden so jo morali leta 1999 požagati.

Grad je ostal v lasti Turjaške rodbine do druge svetovne vojne, do leta 1893 pa je gostil okrajno sodišče in zapore. Ko so objekt državne oblasti zapustile, je pričel počasi propadati. Med drugo svetovno vojno je gostil italijansko gimnazijo, po kapitulaciji Italije pa so ga za kratek čas prevzeli partizani. Leta 1944 se je na gradu naselila domobranska posadka, zaradi česar so grad že naslednje leto zavezniška letala uničila v raketnem napadu. Od gradu je ostalo le še obzidje, ki pa je bil v zadnjega pol stoletja deležen mnogih obnovitev.

Falajfl na obisku

Lep sončen dan je kar klical po izletu in Suha krajina je vabila z neokrnjeno naravo in kulturnimi znamenitostmi. Ko smo zapustili Muljavo, smo kaj kmalu prispeli v trg pod gradom. Žal je bil grad za časa našega obiska temeljito zapahnjen, tako da na dvorišče nismo mogli. Spustili smo se do Krke, ki se je že razlila čez nižje ležeče dele, obogatena z vodami topečega se snega višje v toku.

Navdušile so nas monumentalne dimenzije objekta, ki je ponosno stal kot obrambna trdnjava mogočnega imperija. Če bomo uspeli, se sredi julija vrnemo na tradicionalne Trške dneve in že 20. srednjeveški dan na Žužemberškem gradu. Takrat bodo na gradu predstavili srednji vek in renesanso, kar je zagotovo vredno ogleda.

Grad Žužemberk na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Žužemberk