Grad Mirna | ujeto v objektiv

V zaledju Trebnjega se med predalpskim gričevjem razprostira plodna dolina reke Mirne. Ravnica je tako prostrana, da ji nekateri celo pravijo Mirnsko-Mokronoška, saj se razteza med istoimenskima naseljema. Čeprav je bila dolina naseljena že v pradavnini, jo listine prvič omenjajo v zgodnjem enajstem stoletju. Takrat je sveti rimski cesar Henrik II. svoje posesti na tem območju podelil grofu Viljemu. Kmalu zatem je na vzpetini nad vasico pričel rasti grad Mirna.

Tisoč let gradu Mirna

Grad Mirna je bil postavljen na vzpetini, kjer je tisočletje prej stalo halštatsko gradišče. Pod gradom se v reko Mirno zliva potok Vejarščica, danes pa pod gradom leži tudi manjše umetno jezero. Najstarejše poslopje je bila visoka romanska hiša. Poslopje je služilo nižjemu plemstvu, ki je za zemljiškega gospoda upravljalo s posestmi v dolini.

Med prvimi lastniki gradu je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad sredi trinajstega stoletja predal oglejskim patriarhom. Ti so vanj namestili plemiče, ki so po kraju prevzeli ime in postali znani kot Mirnski gospodje.

Posest Celjskih grofov

V zgodnjem štirinajstem stoletju so Celjski grofje, takrat še kot Žovneški gospodje, utrjevali in širili svoje posesti ne le v okolici Celja, pač pa tudi drugod po Kranjskem. Po uvodnem Smledniku so v drugi tretjini stoletja intenzivno prodrli v dolino Mirne. V letih 1337 in 1339 so od različnih posestnikov odkupili dele gradu in posestva Mirna. Fevdalni posestniki iz Ogleja so nato poleg Gornjega gradu in Vrbovca te posesti redno podeljevali Celjskim grofom v upravljanje.

Friderik I. je že dve leti kasneje postal prvi Celjski grof, grad Mirna pa je ostal v lasti družine vse do izumrtja moške linije. Celjski grofje so prvotno hišo temeljito razširili ter jo predelali v visoko-gotski palacij. Stavba je bila okrašena s kakovostno klesanim kamnom, ki je odražal status lastnikov. Leta 1456 je grad, podobno kot večina posesti Celjskih, prešel v last Habsburžanov.

Od Habsburžanov do propada

Lokacija gradu je pomenila, da je v časih turških vdorov postal mamljiva tarča za napad. Prav zato je osnovni palacij kmalu prejel obširno in visoko obzidje ter obrambne stolpe. Na enem vogalu je bilo na vogalu zaščiteno s polkrožnim stolpom, znotraj obzidja pa so zgradili obrambne hodnike. Obzidali so tudi pristavo za gradom in jo utrdili z obrambnimi stolpi.

V tem času so z gradom upravljali Turjaški gospodje, ki so posest prejeli kot deželnoknežji fevd od Habsburgov. Z upadanjem pomena gradov v sedemnajstem stoletju (in kasneje) je posest večkrat menjala lastnike, dokler ni sredi devetnajstega stoletja prešla v roke meščanske družine. Grad je ostal v zasebni lasti vse do sredine dvajsetega stoletja, ko je postal žrtev vojne vihre. Grad so leta 1942 do tal požgali partizani, da bi na njem sedeža ne postavili nemški okupatorji. Po vojni so preostanek ruševin porabili za obnovo stavb v Mirni in od gradu ni ostalo veliko.

Novi grad Mirna

Čeprav je bil grad povsem uničen, pa njegova zgodba še ni bila zaključena. Leta 1962 je profesor gledališke igre iz Ljubljane na tem območju iskal prostor, kjer bi lahko njegovi igralci nemoteno vadili. Našel ga je v Mirni in v ruševinah gradu. V profesorju Marku Marinu se je tistega leta prebudila strast, ki ga je tesno povezala z gradom in lokalnimi krajani.

Iz njemu znanih vzgibov je bil profesor odločen, da ruševinam povrne nekdanjo slavo. Razvaline je še istega leta dobil v 99-letno uporabo, nekaj let kasneje pa je pridobil tudi dovoljenje za obnovo. S skromnimi sredstvi, ki jih je zagotavljal iz lastnih prihrankov in profesorske plače, je pričel z obnovo ruševin.

Večina današnjega objekta je prav plod trdega dela in zagnanosti profesorja Marina. Največji razmah obnove pa je grad doživel po letu 2000, ko je bilo ustanovljeno društvo Speča lepotica, kot je Marin imenoval grad, ki je profesorju omogočal kandidiranje na javnih razpisih. S pomočjo javnih sredstev in prostovoljnih prispevkov so goli zidovi in ruševine v le nekaj letih spravili pod streho. Leta 2002 je grad postal spomenik lokalnega pomena.

Falajfl na obisku

Pogosto material za svoje članke zbiramo metodično, drugič pa nam vsebina pade v naročje. Tako je bilo tudi v primeru gradu Mirna. Ko smo se slučajno zadrževali v Trebnjem, nam je na uho prišla informacija o bližnjem gradu. Seveda takšne priložnosti ne gre zamuditi, zato smo se pognali skozi hribe in kmalu uzrli grad.

Podoba, ki jo poslopje kaže danes, bi profesorju zagotovo ne bila v ponos. Marko Marin je umrl leta 2015, grad pa je prešel v last njegovih sorodnikov. Slednji za poslopje ne skrbijo tako kot bi se za tako veličastno poslopje spodobilo. Po ozki zaviti cesti smo se pripeljali do samih vrat gradu, ki pa so nas pričakala zaklenjena. Možen je bil pogled v notranjost, ki je razkrival žalostno podobo.

Grajsko poslopje, ki od zunaj obeta veliko, je z notranjosti pozidano s sodobnimi materiali, ki v tisočleten grad ne sodijo. Sodobne opeke in malto bi morda zakril rustikalen omet, a brez znatne investicije grad žal ne bo zaživel. Zaradi lokacije je, z izjemno vstopnega portala, dostop do gradu težak. Še dodatno pristop ovira globoko grmičevje ter obilica koprivja, ki poletno oblečenega obiskovalca hitro odvrne od pristopa.

Morda grad Mirna čakajo lepši časi, morda pa se je druga renesansa gradu s smrtjo njenega največjega oboževalca iztekla. Čas bo pokazal, dotlej pa je grad najbolje občudovati od daleč, preden ga ponovno ne preraste narava.

Lokacija gradu Mirna na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Mirna in okolice