Grad Žovnek | ujeto v objektiv

Celjski grofje slovijo kot najpomembnejši predstavniki slovenskega plemstva z matično posestjo na območju današnje Slovenije. Kot fevdalni posestniki so svoj vpliv s celjskega bliskovito hitro razširili po pokrajinah današnje Slovenije. Na novih posestih so gradili gradove, katerih ostanki so vidni še danes. Čeprav so imeli Celjski grofje svoj sedež v mestu, katerega ime so prevzeli, pa so do te posesti prišli z dedovanjem. Dom rodbine Celjskih se nahaja dobrih dvajset kilometrov vzhodneje, nad vasjo Barslovče. Grad Žovnek je bil prvi dom Žovneških gospodov, kasnejših Celjskih grofov.

Grad Žovnek v rezbariji Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1681. Na desni so vidni ostanki starejšega gradu.

Svobodni gospodje Žovneški

Žovneški so večino gradov gradili sami v času, ko je večina gradov lastnike menjala z dedovanjem, nakupi ali spremembami v fevdnem redu. Družina je bila prvič omenjena v prvi četrtini dvanajstega stoletja, ko so se še imenovali gospodje iz Saunije. V času pred izgradnjo gradu so se imenovali po reki Savinji, ob kateri so imeli posesti. V tem času so najverjetneje bivali v utrjenem dvoru.

Prva omemba gradu Žovnek in posledično gospodov Žovneških je pol stoletja kasneje. Prvi, ki je nosil to ime, je bil Gebhard II. Žovneški, medtem ko se je njegov oče, Gebhard I., podpisoval s priimkom Savinjski. Vzpon Žovneških je tesno prepleten z dvema rodbinama, ki sta prav tako zaznamovali življenje na našem območju – Habsburgi in Vovbržani.

Konec trinajstega stoletja so se Žovneški v bitki na Moravskem polju postavili na stran Habsburžanov proti češkemu kralju Otokarju II. Za nagrado so v upravo prejeli zasedena posestva Goriško-Tirolskih v porečju Savinje. Leta 1308 so svoja gospostva izročili Habsburžanom in jih hkrati prejeli nazaj v fevd ter tako postali njihovi vazali.

Čeprav je grad Žovnek dom rodbine, pa je bil vseeno oddaljen od središča dogajanja v Celju, na katerega so imeli z grajskih okopov lastniki lep razgled. Sreča se jim je nasmehnila, ko je umrl zadnji Vovbrški grof leta 1322. Grof Herman Vovbrški je bil stric Friderika I. Žovneškega, ki je po stričevi smrti podedoval polovico Celja. Ko je odkupil drugo polovico, se je končala doba Žovneških. Nasledila jih je rodbina Celjskih, katerih prvi predstavnik je bil prav Friderik I. Celjski.

Osrednje dvorišče gradu Žovnek (Foto: Falajfl)

Grad Žovnek nad Braslovčami

Danes so od gradu Žovnek ostale le ruševine, v srednjem veku pa je sodil med največje gradove na Slovenskem. Sedanji grad so zgradili pred letom 1150, sestavljen pa je bil iz osnovne grajske stavbe in kompleksnega obrambnega obzidja. Grad je bil zgrajen na ozkem obronku, ki je na enem delu povezan z zaledno Dobroveljsko planoto. Ime je dobil po reki Savinji, katere tok se je v tistem času znatno bolj približal gradu kot danes, ko je struga reka oddaljena dobre štiri kilometre.

Naravni obronek je gradu nudil zaščito s treh strani, zato je bil grad Žovnek najbolj ranljiv prav na slemenu. S te smeri je bil dostop do gradu skozi več kot 100 metrov dolgo predgradje. To je bilo razdeljeno na tri dele, ki sta jih ločila mostova in okoli devet metrov široki obrambni jarki. V predgradju je stal vsaj en dvižni most. Tu je bilo tudi nekaj najnujnejših gospodarskih objektov. Hlevi in pripadajoča grajska poslopja pa so bili na planjavi pod gradom.

Danes je od nekdaj mogočnega gradu ostala le še ruševina. Po selitvi v Celje so Žovneški grad še vedno vzdrževali in zanj skrbeli. Z izumrtjem moške linije te družine je grad prešel v last Habsburžanov, ki so grad leta 1600 prodali Adamu Schrotu, ki je prvi lastnik po Žovneško-Celjskih.

Temeljito obnovljen obrambni stolp gradu Žovnek (Foto: Falajfl)

Propad gradu

Grad je bil sčasoma žrtev časa in svoje zasnove. Gradove je bilo v času pred smodnikom enostavno braniti, uporaba topov pa je izničila prednost njihove gradnje. Te utrdbe so bile povečini tudi neudobne za bivanje, zato so jih plemiški gospodje sčasoma pričeli zapuščati. Tudi Žovnek je doletela ta usoda. Leta 1816 so pozidali dvorec Žovnek, ki stoji na posesti ob vznožju grajskega hriba, stari grad pa so pustili propadati. Grad je bil v ruševinah že v pričetku dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni pa je povsem propadel.

Po letu 1993 so se na gradu Žovnek pričela obnovitvena dela, katerih cilj je delna obnova gradu. Načrt sedanjih vzdrževalnih del predvideva grad kot urejeno grajsko ruševino. Od objektov so v celoti obnovili le obrambni stolp in vhodni stolp. Urejene razvaline naj bi služile za organizirane oglede, ekskurzije in kulturne prireditve.

Detajl rastlinja pod obzidjem gradu Žovnek (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Grad Žovnek nam je padel v oči, ko smo zapustili avtocesto in se odpravili proti Logarski dolini. Na obronku smo opazili nezmotljiv obris gradu in obljubili smo si, da se na poti nazaj ustavimo tudi tu. Pot do gradu pelje mimo Žovneškega jezera, ki je nastalo leta 1978 s postavitvijo zemeljske pregrade Trnava.

Vozilo smo pustili na urejenem parkirišču pod gradom in se po cesti peš odpravili do gradu. Pot je sorazmerno kratka in položna, primerljiva z vzponom na Stari grad Smlednik. Poleg dostopa po cesti do ruševin vodi tudi pešpot, za katero si je potrebno vzeti dobre četrt ure.

Na vrhu nas je pozdravilo v veliki meri obnovljeno grajsko poslopje, ki deluje bolj celovito od ruševine, ki smo jo pričakovali. Na objektih se pozna trdo delo in predanost članov Kulturno zgodovinskega društva Žovnek, ki so nekdaj skoraj povsem uničen grad ponovno oživili. Prenovljen vhod in grajski stolpi spominjajo na najboljše dni graščine, ko so mogočni zidovi skrbeli za varnost plemičev, ki so na tej vzpetini postavili sedež svoje oblasti.

Sprehod skozi ruševine nas je pripeljal do obrambnega zidu, s katerega se odpira izjemen pogled na Savinjsko dolino s knežjim mestom v daljavi. Ker se je sonce že poslavljalo, smo enako naredili mi in se odpravili nazaj proti uredništvu.

Lokacija gradu Žovnek na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Žovnek