Stari grad Smlednik | ujeto v objektiv

Pokrajina osrednje Slovenije je potresena s cerkvami in gradovi, ki pričajo o burni in bogati zgodovini naše dežele. Nekateri gradovi so odlično ohranjeni prestali divjanje zgodovine, drugi te sreče niso imeli. Vsak obnovljen grad Strmol ali Jable ima vsaj ducat objektov, ki danes ostajajo kot ruševine ali pa spomin na njih ohranjajo le stare listine. Med slednje sodi tudi grad Smlednik ali Stari grad nad Smlednikom.

Grad na visokem bregu

Gradovi so reprezentativne stavbe nekega drugačnega načina upravljanja s posestmi. Gonilna sila srednjeveške ekonomije je bilo fevdalno poljedelstvo, ki je financiralo zemljiške posestnike. Deželo so naseljevali in obdelovali tlačani, ki so delali na zemlji v lasti zemljiškega posestnika. Ti so posesti ali kupili ali pa jih dobili v dar od višjega plemstva, ki si je tako kupovalo zvestobo. Bolj ko so bili časi burni, pogosteje so posesti menjavale lastnike. Tlačani pa so delali. Navsezadnje ni bilo pomembno, kdo je lastnik posesti, vsak je terjal dohodke.

Gradovi so se razvili iz čiste potrebe. Posestnik je moral nadzirati svoj fevd, pobirati prihodke in skrbeti za produktivnost. Najbolj učinkovito je bilo na obrambni položaj postaviti utrjeno postojanko in vanj namestiti upravnika. Gradove so upravljali vazali ali ministeriali, med katere je sodil tudi Ulrih Smledniški, graditelj gradu Smlednik. Ulrih je bil v službi grofov Andeških, ki so imeli na Kranjskem obširne posesti, središče njihove oblasti pa je bilo v bližnjem Kamniku.

Grad je na griču zrasel verjetno že v 11. stoletju kot utrjen stolp. Lokacija gradu je bila strateška, saj se z vrha vzpetine odpirajo izvrstni pogledi na plodno ravnico ob reki Savi, ki teče v bližini. Posestnik je imel z griča razgled od Kamnika do Kranja, nadziral je ne le most preko Save ampak tudi križišča starodavnih poti. Grad je v listinah prvič omenjen konec trinajstega stoletja, ko je bil v posesti gospodov Svibenskih.

V času Valvasorja je bil Stari grad Smlednik že zapuščen, grajski posestniki pa so se preselili v nižje ležeči dvorec

Grad Fridrika Celjskega

Andeški grofje so sredi trinajstega stoletja izumrli, grad pa se je selil med rodbinami. Do ranega štirinajstega stoletja so v njem bivali smledinški vitezi iz rodu gospodov Planinskih. Leta 1332 so grad prodali Frideriku Žovneškemu. Ta je v desetletju, ki je sledilo, svojo posest močno razširil in bil leta 1341 imenovan za prvega Celjskega grofa. Šele z izumrtjem te rodbine leta 1456 je grad dobil novega lastnika, Habsburžane. Ti so na grad namestili svoje gradiščnike, ki pa niso dosegli statusa ministerialov.

Kasnejši upravitelj gradu je bil Ivan Kacijanar, vitez s Kacenštajna pri Begunjah na Gorenjskem. Kot uspešen vojskovodja si je ustvaril dovolj premoženja, da je grad Smlednik od cesarja Ferdinanda I. tudi odkupil, a je po njegovi smrti ponovno prešel v last deželnih knezov. Grad je bil med potresom leta 1511 močno poškodovan, a so ga sredi šestnajstega stoletja še obnavljali. Nazadnje je bil grad deležen obnove leta 1610, kmalu po tem pa je bil zapuščen v prid udobnejšega dvorca, zgrajenega ob vznožju hriba. V času Valvasorja je grad že bil zapuščen in je pričel propadati. Čas smledniškega gradu je minil in do danes na vrhu hriba stoji le še razvalina.

Smledniška legenda

Z gradom je povezana smledniška legenda, ki govori o krutem grajskem gospodu. Zgodovina je od velikega kmečkega upora do odprave tlačanstva sredi devetnajstega stoletja v Smledniku zabeležila kar petnajst kmečkih uporov. Vedno premagani uporniški kmetje so morali poleg ostalih dajatev plačevati še ‘uporniški denar’, kar je predstavljalo dodatno breme za tlačane.

Kako so smledniški gospodje izterjevali davke, opisuje tudi slovita smledniška legenda, ki je postala pogost motiv na panjskih končnicah in na slikah na steklu.

Po smrti enega ob smledniških graščakov je njegov sin od nekega kmeta zahteval plačilo davka. Kmet je davek že poravnal pokojnemu gospodu, a za to ni imel dokazov. Neuk in nepismen se ni mogel bosti s fevdalnim sodstvom, denarja za vnovično plačilo davka pa tudi ni imel. Sodnik je od ubogega kmeta terjal dokazilo, da je davek plačan, dobro vedoč, da pisnih dokazov siromak ni imel. Kmet se je zatekel k molitvi in na pomoč je poklical svetega Antona.

Dobri svetnik je uslišal kmetovo prošnjo. Sojenje sta v hipu prekinila dva peklenščka, ki sta vdrla skozi vrata sodne dvorane. S seboj sta iz pekla privlekla rajnkega smledniškega graščaka, ki je osebno pričal, da je kmet že poravnal svoj dolg. Posredovanje višje sile je prepričalo sodnika in kmet je bil svojega dolga oproščen.

Falajfl na obisku

Razvaline gradu stojijo na vzpetini nad vasico Smlednik, ki se nahaja na levem bregu Zbiljskega jezera. Naselje je od prestolnice oddaljeno dobrih petnajst kilometrov in le štiri kilometre od avtocestnega izvoza Torovo. Do gradu pelje lepo vzdrževana makadamska cesta, mi pa smo parkirali ob vznožju grička in se na vrh odpravili peš. Poleg ruševin je na samem vrhu okrepčevalnica in nekaj poslopij, s katerimi razpolaga okoliško turistično društvo.

Na hladen dan v februarju se je z vrha gradu odpiral odličen razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe, navkljub meglicam pa smo videli vse pomembnejše vrhove slovenskih Alp, vključno s Triglavom in Grintovcem. Razvaline grajskih zidov si je bilo mogoče ogledati skoraj v celoti, saj dostop nanje ni prepovedan. Ograjen je le osrednji del originalnega stolpa, ki je zaščiten z ograjo. Ogled smo zaključili odločni, da se vrnemo tudi v pomladanskem času, ko se bo prebudila narava in bo dežela pod gradom odeta v svoje najlepše barve.

Stari grad Smlednik na zemljevidu

Galerija fotografij Smledniškega gradu