Dvorec Lazarini v Valburgi | ujeto v objektiv

Stari Grad nad Smlednikom je že stoletja razvalina. A za propad gradu ni bila kriva katastrofa, pač pa je postal žrtev razvoja. V sedemnajstem stoletju so srednjeveške utrdbe zgrajene na odročnih, obrambnih lokacijah, povečini izgubile svojo vlogo. Plemstvo v visokem fevdalizmu ni več živelo v stalnem strahu pred krvavimi upori, množična uporaba smodnika pa je izničila obrambno vrednost trdnjav. Hladne vojaške utrdbe so pričeli zamenjevati dvorci, vile in graščine v prijetni okolici. Smledniški dvorec je postal nov dom smledniške gospode.

Nov dom smledniške gospode

Kdaj točno je bil dvorec v Smledniku zgrajen, ni znano, zagotovo pa je bilo to pred letom 1679, ko ga je upodobil Valvasor. Še sredi dvajsetih let sedemnajstega stoletja je bila na istem mestu le pristava, zato lahko sklepamo, da je bila stavba do sredine stoletja že pod streho.

Konec sedemnajstega stoletja je dvorec postal last plemiške družine Pernburg, ki je slabo desetletje kasneje pridobila baronski naziv in s tem priimek baroni Smledniški. Najbolj znan lastnik posestva te rodbine je Franc Smledniški, ki je bil lastnik posesti od leta 1762 in je zelo spremenil podobo dvorca. Prvotno stavbo je razširil s stranskima kriloma, s to prezidavo pa je dvorec pridobil današnji videz. Poskrbel je tudi za kakovostne poslikave notranjih prostorov, v okolici pa je uredil tudi veličasten grajski park.

Baron Franc je leta 1772 na pobočju smledniškega gradu zgradil kalvarijo s štirinajstimi kapelicami križevega pota, ki je še danes znamenitost tega kraja. Kalvarija je zgrajena v ravni črti, ki povezuje Stari grad in kapelico v spomin na knežje morišče pod podružnično cerkvijo v Valburgi. Za izvršitev projekta je baron Smledniški eno od svojih posesti zamenjal s posestjo svobodnega kmeta, o čemer priča ena prvih pogodb, spisanih v slovenskem jeziku. Kalvarija je bila leta 2001 obnovljena in osvetljena.

Dvorec Lazarini

Veliki stroški gradbenih del so smledniško gospostvo pahnili v velike dolgove, zato je leta 1792 prišlo v stečaj. Lastniki so bili primorani posestvo prodati, kupec pa je bil Franc Ksaver, baron Lazarini. Rodbina Lazarini je beneškega izvora, dvorec pa je še danes v lasti te družine. Smledniška veja Lazarinijev je hitro pridobivala pomembno mesto v družbi, v zgodovino pa so se vpisali kot lastniki različnih posestev ter kot pomembni državni uradniki in častniki. Dvajseto stoletje je dvorec pričakal v zatonu, ki je bil posledica slabega upravljanja in zemljiške odveze leta 1848.

Leta 1914 je za dvorec pomenil pomemben preobrat, ne le zaradi razpada habsburške monarhije, pač pa tudi zaradi smrti dolgoletnega lastnika, Henrika. Posestvo se je otepalo dolgov, ko je prišlo v last Henrika, ki je ostal lastnik dvorca vse do povojne razlastitve. Henrik je bil poročen s hčerko premožne kranjske družine Kosler, ki so novemu lastniku finančno pomagali pri sanaciji posesti.

Po prvi svetovni vojni so se finančne težave posesti vrnile, v dvorec pa so se vrnili nekateri člani družine. Nekdanji ogrski oficirji so v novi kraljevini prejemali nizke pokojnine, zato so prihodke dopolnjevali tudi z oddajanjem sob turistom. Vseeno je Lazarinijem uspelo posest spraviti na noge in dvorec je bil kmalu moderniziran z namestitvijo vodovoda in elektrifikacije. Večji del prihodka je predstavljala prodaja lesa, saj so velik del posestva pokrivali gozdovi. Tretje desetletje dvajsetega stoletje so graščaki preživeli mirno, kar so zagotavljali redni prihodki.

Smledniški dvorec po drugi svetovni vojni

Zemljiški posestniki so po drugi svetovni vojni zaradi spremembe oblasti izgubili svoje posesti, kar se je zgodilo tudi tistim Lazarinijem, ki so preživeli vojne vihre. Prvo leto po vojni je dvorec služil kot dom za vojne sirote, jeseni leta 1946 pa je v njem začel delovati vzgojni zavod Frana Milčinskega. Stavba je vzgojno in izobraževalno poslanstvo opravljala do zadnjih let skupne države. V tem času je objekt počasi propadal, saj ohranjanje kulturne dediščine po vojni ni bilo visokega pomena. Kmalu zatem je bil zaradi potrebe po lesu za ogrevanje posekan veličasten drevored v parku.

V poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja je smledniški vzgojni zavod začel graditi nov objekt na drugi strani ceste Smlednik – Kranj. Dvorec so izpraznili konec leta 1990, usoda stavbe pa je postala nejasna. Dediči Lazarinijev so izkoristili priložnost in zahtevali vrnitev dvorca. Ker je dvorec ni bil nacionaliziran, dedičem ni bilo potrebno skozi denacionalizacijski postopek in so objekt dobili vrnjen v naravi. Poleg dvorca so dobili vrnjeno tudi posestvo, na katerem so zgradili igrišče za golf ter naselje luksuznih hiš.

Lazariniji so se lotili prenove objekta in v letih 2000 – 2007 je bila izvedena temeljita prenova hudo poškodovane notranjosti dvorca. Zaključek del je bil predviden v letu 2007, vendar je podtaknjen požar uničil restavratorsko delo. Požar je podtaknil nekdanji gojenec vzgojnega zavoda in je bil leta 2011 obsojen na štiri leta zapora. Lastniki so ponovno pričeli s prenovo notranjosti, vendar je danes stanje del neznano.

Falajfl na obisku

Sončen dan v sredini februarja 2018 smo si ogledali le zunanjost dvorca v Smledniku, saj je notranjost zaprta in nedostopna. Nekateri vhodni portali so zazidani, na oknih pa so rešetke in mreže, ki preprečujejo dostop. Mogočna stavba tudi v današnjem slabem zunanjem stanju še vedno kaže veličastnost nekdanjega dvorca. Pred objektom ponovno stoji mogočen drevored, ki je bil pred dobrimi štirimi desetletji znova zasajen. Iz zunanjosti ni opaziti restavratorskih del, edini sodobni dodatek, ki smo ga opazili, je bila varnostna kamera. Glede na dogodke iz nedavne preteklosti je ta dodatek nedvomno potreben. Upamo, da bo Lazarinijem uspelo renovirati dvorec in tako pričeti novo zlato dobo posestva v Smledniku.

Dvorec Smlednik na zemljevidu

Galerija fotografij smledniškega dvorca