Cerkev sv. Mihaela na Barju | Falajfl na obisku

Na Ljubljanskem barju, kjer je razlika med zemljo in vodo pogosto le filozofska, stoji cerkvica. S ceste je videti kot večji skedenj iz lesa in kamenja, ob katerega je nekdo naslonil stopnišče in improviziral zvonik. A domiselna uporaba materialov, učinkovite in funkcionalne rešitve tudi bežnemu opazovalcu hitro izdajo arhitekta. In ker je cerkev projektiral starosta slovenske arhitekture, je cerkev sv. Mihaela na Barju vse kaj več kot običajna cerkev.

On, ki je kakor Bog

Barje je kraj prvih naselbin v Ljubljanski kotlini. Ko pa so koliščarji zapustili območje, se je na to področje mesto le počasi selilo. Razlog za to je v močvirnati zemlji, ki ne more nositi težkih stavb. Poselitev območja se je začela šele v pričetku devetnajstega stoletja, šolo na Barju pa so postavili šele leta 1895.

Kraj je sodil pod Trnovsko faro, katere župnik je bil v tistem času Fran Finžgar. Zaradi pričakovane rasti prebivalcev je izrazil potrebo po cerkvi, saj je bila občanom za bogoslužje na voljo le oltarska omara v eni od učilnic šole. Kolesje gradnje je pomagal zagnati trnovski kaplan Dragotin Matkovič, ki je bil Plečnikov nečak. Sorodstvene vezi je s pridom uporabil pri prepričevanju strica k snovanju nove cerkve.

Plečnik je nečaku ustregel in pripravil več idejnih zasnov, ki so jih krajani gladko zavrnili. Na koncu je padla odločitev za začasno cerkev, ki naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi. Krajani so lokacijo zavrnili, zato je Plečnik izbral ‘bližnji’ travnik v mestni lasti, kjer ni bilo težav z lastniki zemljišč. Cerkev, ki je bila kasneje posvečena božjemu glasniku Mihaelu, so pričeli graditi konec avgusta 1937.

Iz kamna in lesa in opeke

Barjanska tla niso nosilna, zato je bilo za kamnite temelje cerkve v tla zabitih 347 lesenih pilotov. Gradbeni kamen in opeko so po Ljubljanici dovažali s splavi, pri gradnji pa so z lesom, denarjem in delom pomagali domačini. Plečnik ni popolnoma zaupal betonu, kar je razvidno iz njegovih del. Matkoviču je celo pripomnil, da “Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal.” Beton je uporabil le za odprte stopnice, ki vodijo do vrha zvonika.

Cerkvena ladja se nahaja v prvem nadstropju objekta, v pritličju pa se nahajajo prostori župnišča in učilnice. Plečnik se je pri gradnji cerkve sv. Mihaela na Barju za nenavadno postavitev odločil zaradi poplavne ogroženosti objekta. Cerkev je bila za tisti čas nenavadno postavljena v smeri sever – jug. Tako je glavna os cerkve krajša, saj je oltar postavljen ob dolgo severno steno. Notranjost cerkve je opremljena z lesom, kamnom in pločevino, zadnjo oltarno steno pa zaključuje rdeče-beli ornament v sgraffito tehniki, ki jo je uporabil tudi pri prenovi Križank.

Falajfl na obisku

Cerkev sv. Mihaela na Barju smo obiskali v tednu pred veliko nočjo na lep, jasen pomladni dan. Žal je cerkev v uporabi le nekaj ur tedensko, zato nismo imeli sreče, da bi vstopili v notranjost in smo si objekt ogledali le od zunaj. V nasprotju s pričakovanjem graditeljev, se urbanizacija mesta lokacije še ni dotaknila in cerkev še vedno stoji osamljena med polji. Morda je zaradi tega še toliko bolj vredna obiska, saj je malo sakralnih objektov tako od rok in hkrati skoraj neposredno ob najbolj prometnih cestah pri nas.

Lokacija cerkve sv. Mihaela na Barju na zemljevidu