Pripoved o divji jagi | zanimivosti

Naši predniki so se naselili v alpskih dolinah, kjer so zimski dnevi kratki, noči pa dolge, temne in nevarne. Tudi narava je znala takrat pokazati zobe in med ujmami so temačne gozdove napolnili zvoki neznanega vira, ki so tudi najbolj klenim možem nagnali strah v kosti. V časih, ko so informacije pogosto ubrale vse prej kot direktna pota, so nepojasnjen hrup narave pač razlagali drug drugemu, za družinsko mizo, ob krušni peči in na kozolcu. Iz najbolj črnih kotičkov alpskih dolin je tako prišla divja jaga.

Divja jaga se v slovenskih pripovedkah vsako leto vrača na isti kraj, zato ima nesrečnik več priložnosti, da se znebi morebitnega prekletstva (Foto: Falajfl)

Nastanek mita o divjem lovu

Slovenska mitologija o divji jagi ima več skupnih točk s severnoevropskim mitom o divjem lovu. Prvi je zgodbo zapisal Jacob Grim sredi devetnajstega stoletja v svoji knjigi Deutsche Mythologie. V tem delu je fenomenu dal tudi ime, Wilde Jagd. Primerljive mite je moč najti po vsej severni, vzhodni in osrednji Evropi. Zaradi narave ljudskega izročila, ki običajno ni bilo zapisano, je moč v pripovedi najti znatne razlike; ne le med narodi pač pa tudi na ožjih geografskih področjih.

Vse legende o divji jagi imajo skupno mistično in fantastično naravo dogodka. Udeleženci lova se morda razlikujejo, a njihov namen je skoraj vedno zlovešč. Srečanje z divjo jago pogosto pomeni nesrečo ali celo smrt. Skoraj vse pripovedke opisujejo nesrečnike, ki so v divjini naleteli na fantomske lovce. Grimm je legendi pripisoval predkrščanske korenine. Po njegovem pojmovanju je bil vodja lova germanski bog Odin.

Lik Odina ali Vodana je povezan z ljudskim verovanjem, da je Vodan izgubil svoje človeške lastnosti ter se prelevil v bitje teme in utelešenje hudiča. Kot bog mrtvih in vetra se s svojo nevidno vojsko lovcev preganja po deželi, napoveduje vojne in smrt ter seje nesrečo. Poganske korenine so postopno nadgradili krščanski elementi in poveljstvo nad lovci je počasi prevzel peklenšček osebno.

Če je divja jaga na Gorenjskem trop podivjanih psov s šepajočim pastirjem, je drugod povsem nevidna. Slišati je le gromozanski hrup, ječanje, lajanje in mijavkanje (Foto: Falafjl)

Divja jaga na Slovenskem

Slovenski izvir mitologije ni znan, a se je v raznih koncih Slovenije ohranila vse do danes. Pri nas se divja jaga povezuje z mitom o Jarniku, vodniku mrtvih in demonu neviht. Povsem mogoče je, da so tudi korenine naših pripovedk germanskega izvora. Ena bolje znanih povesti o divji jagi se dogaja v Podjunskem gozdu, ki se nahaja na nekdanjem slovenskem etničnem območju današnje južne Avstrije.

Zgodba govori o ubogem drvarju, ki je sam živel v siromašni bajtici sredi gozda. Vsega hudega vajen je nekega večera slišal šum in hrup, mijavkanje mačk, vmes pa odmeve človeških glasov. Predrzno se je sklonil skozi okno in oponašal mijavkanje divje jage. Tik za tem je skozi okno priletela človeška noga, drvarja pa je pogum urno zapustil. Od te strašne noči je čutil hude bolečine in trganje v nogi. Po nasvetu lokalnega župnika je nogo shranil in jo čez leto, ko ga je divja jaga ponovno obiskala, zalučal skozi okno. Noga je nenadoma izginila, neznani glas pa je rekel: “Lani sem dala, letos sem vzela.” Drvarja je bolečina v nogi hipoma zapustila.

V gorenjski pripovedki je divja jaga trop divjih psov, za katerimi teče šepasti mož s sekiro. Šepavec psom ukazuje, koga naj napadejo, kdor pa nanje naleti, se lahko reši tako, da leže v desno kolesnico in se ne gane, dokler jaga ne preide. Divja jaga ima po naših pripovedkah vsako leto isto pot in se pojavlja ob istem času. Najpogosteje je to v času dvanajsterih noči po božiču, ko nastopijo volčje noči.

Pripovedko najdemo tudi na Štajerskem. Blizu vasi Sele tako še danes stoji križ, ki so ga postavili, ker naj bi na tem mestu strašilo. Pozimi, ko je zapadel prvi sneg, je mimo križa rohnela divja jaga, a v svežem snegu ni pustila niti sledu.

Divja jaga popotnika pogosto preseneti na temačnih in samotnih poteh (Foto: Falajfl)

Srečanja z divjo jago

Pripovedovalci se strinjajo, da se divji jagi pametno ogniti na široko, zakaj spremlja jih smrt in trpljenje. Navsezadnje legende namigujejo, da lovski pohod ne lovi zveri, pač pa ljudi. Kot v zgornjem primeru, so pogumneži, ki z ropotanjem in hrupom pomagajo, nagrajeni s kosi človeškega mesa. A vseeno se v povestih zgodba konča srečno za ubožca, ki je nepripravljen naletel na divjo jago.

Poznavalci imajo za vsakega, ki bi na prostem naletel na divjo jago, nekaj preprostih napotkov, kako rešiti svojo kožo. Ker jaga skoraj vedno pride od zadaj, se je potrebno takoj vreči na tla in zatisniti oči. Ne škoduje, če prekrižate roke in noge, saj demoni sovražijo znak križa. Kdor hodi po kolovozu, se mora nujno vreči v kolesnico. Navodila, katero izbrati, so stroga, a se razlikujejo. Ponekod prisegajo na varnost leve, drugod desne kolesnice. Slej ko prej bo jaga prešla.

Dvanajstero noči med božičem in svetimi tremi kralji imenujejo tudi volčje noči. Prav v tem času naj bi divja jaga strašila gozdove na Gorenjskem. (Foto: Falajfl)

Sekira v hrbtu

Kdor pa nima sreče in ga jaga zaloti, bo trpel bolečine do naslednjega srečanja s hudirjem. Ena od povesti priča o možu, ki ga je divja jaga presenetila na prostem. Mož je vedel, da se lahko varno skrije za panj, v katerega je vrezan križ, a v naglici ni našel pravega. Ko ga je jaga dohitela, je slišal glas reči: “Tukaj je panj, v katerega moram zasaditi sekiro.” Divja jaga je odšla, moža pa je odtlej močno bolelo v križu.

Leto dni je taval od zdravilca do zdravilca, dokler mu stara ženica ni svetovala, naj se natanko leto po srečanju z divjo jago vrne na kraj, kjer jo je srečal. Vleže naj se čez panj in počaka. Obupanec jo je ubogal in ob prihodu jage je zaslišal glas reči: ”Vzeti moram tudi sekiro s seboj, ki sem jo lansko leto zasadil v ta panj in jo zasaditi v drugega.” Bolečina ga je hitro minila.

Srečanje s peklenščkom je v zimskih mesecih le ena od nevarnosti, ki na popotnika preži v temačnih gozdovih (Foto: Falajfl)

Namesto zaključka: nasvet

Prihaja čas, ko bo po dolinah in planinah Slovenije razgrajala divja jaga. Če vas zaloti na prostem, le hitro na tla, saj je nasvet enako dober, če se nad vas spravi peklenšček ali nevihta.