Pastirska bajta z Velike planine | zanimivosti

Velika planina slovi kot največja in najbolje obiskana visokogorska planina pri nas. Obiskovalce vabi vse leto, med junijem in septembrom pa še danes gosti pastirje in njihovo živino. Prav dolga tradicija živinoreje je območje Velike planine zaznamovala z eno največjih zanimivosti te planote. Pastirska bajta z Velike planine je edinstvena stavba in je bila sprva zasnovana kot zatočišče pastirjev med njihovim bivanjem na planini. Vse večji tok drugih obiskovalcev pa je vplival na razvoj koče v obliko, kakršne smo vajeni danes.

Pastirske koče na Veliki planini s kapelo Marije snežne v ozadju (Foto: Falajfl)

Zgodovina pastirske bajte

Velika planina je geografsko ločena od bližnjih krajev, kjer so si naši predniki postavili stalna bivališča. Planinski pašniki se raztezajo na preko tisoč hektarih več kot tisoč metrov nad dolino. To prostrano območje so že v pradavnini kmetje iz bližnjih vasi izkoriščali za poletno pašo svoje živine.

Točnega obdobja postavitve prvih pastirskih stanov na območju Velike planine ni moč določiti. Nekatere arheološke najdbe pričajo o skoraj neprekinjeni rabi planote od bronaste dobe do danes. Vseeno prva pričevanja o pastirskih bajtah najdemo šele v knjigi graškega profesorja dr. Johannesa Frischaufa. Frischauf je svoje delo posvetil kartografiji, še posebej Kamniško-Savinjskih Alp. Tu je markiral mnogo poti in postavil tri koče. Leta 1893 ga je Slovensko planinsko društvo imenovalo za častnega člana.

Opisal je ovalno pastirsko bajto s skodlasto streho v obliki lijaka. Takšna oblika stavb naj bi segala iz časa Keltov, če ne celo prej. Največji razvoj je bajta doživela v dvajsetem stoletju. V tridesetih letih so pričele naravne danosti Velike planine zanimati turiste, ki so za bivanje od lastnikov najeli bajte. Prvotna skromna bivališča so nato lastniki in najemniki prilagajali svojim potrebam. Bajta na Veliki planini se je razvijala z večanjem in nizanjem novih prostorov, ki so izboljšali kakovost bivanja.

V zadnji zimi druge svetovne vojne so nemški okupatorji z domačimi pomagači požgali skoraj vse objekte na Veliki planini. Zgorelo je 140 bajt, planinska koča in kapela Marije Snežne. Preživeli sta le dve bajti na Mali planini, ki sta bili povsem zametani v snegu. Po drugi svetovni vojni so lastniki svoje bajte obnovili z večjimi prostori v pravokotni obliki. Med redkimi graditelji, ki so bajto obnovili v klasičnem stilu, je bil Andrej Preskar. Preskarjeva bajta je edina na Veliki planini, ki ohranja dediščino pastirske bajte in je danes urejena v muzej.

Preskarjeva bajta (levo) je edina ohranila tradicionalen obraz. Bajta je spomeniško zavarovana, v njej pa je urejen manjši muzej. (Foto: Falajfl)

Arhitektura ovalne pastirske bajte

Posebnost tradicionalne bajte z Velike planine je njena ovalna oblika. Velikoplaninska bajta je imela v sredini bivalni prostor z ognjiščem. Bivalni del je bil kvadratne oblike, brez stropa, podnic ali oken. Zgrajen je bil iz okroglih brun, dolgih približno dva sežnja, kar je nekaj manj kot štiri metre (en seženj meri 1,896 m). Bivalni del stoji na kamnitem podstavku, dvignjenem od tal.

Okoli bivalnega dela bajte se nahaja pokrita lopa, ki daje stavbi značilno ovalno obliko. Tramovi, ki podpirajo streho, so naslonjeni na kamne, vkopane v tla. Celotna bajta je bila pokrita s šotorasto skodlasto streho. Preskarjeva bajta ima štiri lope, prednjo, dve stranski in zadnjo. Prednja lopa je daljša in večja, kjer je govedo prenočevalo in se skrivalo pred vročino dneva. V zadnji lopi je Preskar molzel, ena od stranskih lop pa je bila namenjena teletom.

Novejše bajte na Veliki planini so namenjene udobju in so le odete v tančico tradicionalne oblike (Foto: Falajfl)

Življenje v pastirski bajti

Paša na planini se tradicionalno začne na dan sv. Petra in Pavla, 29. junija. Paša poteka vse poletje do sredine septembra, ko pastirji govedo priženejo nazaj v dolino. Ker je Velika planina težko dostopna, so si v bajtah pastirji uredili prostor za življenje in delo. Srce bajte je bilo odprto ognjišče, običajno postavljeno v kot ob vratih. Na ognjišču je stala železna koza, kamor je pastir naslanjal goreča polena.

Nad kuriščem je stala trikotna kamnita plošča, ki je ogenj usmerjala proč od lesenih delov stavbe. Na njej je stal velik lončen lonec, sirovnik. V njem je pastir ogreval posneto kislo mleko in iz njega prideloval kisel sir. Na policah nad ognjiščem je pastir sušil sirčke, sašiuce, spärjence, ponekod pa tudi umetelno oblikovane trniče, ki so še danes posebnost Velike planine. Na nasprotni steni je bil prostor za pastirjevo orodje in posodo.

Do leta 1939 so pastirji vodo pridobivali iz snega, ki so ga v koših prinašali iz jame Velika Vetrnica. Tistega leta so pod Gradiščem odkrili vodni vir in ga speljali v vodnjak, ki planino oskrbuje z vodo. Temačna in zadimljena izba ni imela oken. Svetlobo in zrak je zagotavljala premična strešna lina na sončni strani skodlaste strehe. Skodla je bila povezana z vrvico, tako da jo je pastir lahko po potrebi tudi zaprl. V času turističnega bajtarstva so lastniki pričeli podirati stranske lope in so v stene vgradili prava okna. Vseeno je še danes moč na nekaterih bajtah videti majhna zastekljena okna v širini skodle.

Pastirski stan na Veliki planini sodi med največje tovrstno naselje v Evropi (Foto: Falajfl)

Vpliv turizma na pastirsko bajto

Čeprav je uničenje bajt med drugo svetovno vojno najbolj vplivalo na spremembo arhitekture teh tradicionalnih stavb, so se spremembe začele že pred vojno. Želje turistov po večjem udobju so močno vplivale na obliko planšarske bajte. Lope so izgubile svoj pomen, bajta pa je pridobila dodatne bivalne prostore.

Največji razmah turizma je Velika planina doživela po letu 1963, ko je bila zgrajena žičnica. Hkrati je bilo pod Gradiščem postavljeno veliko turistično naselje. Veliko zaslugo za ohranitev tradicionalnega pastirskega stanu ima arhitekt Vlasto Kopač. Prav on je leta 1957 preprečil, da bi pastirske bajte nadomestili s sodobnim zadružnim hlevom. Poleg tega je zasnoval šest tipov počitniških koč, ki tvorijo turistično naselje. Preko 140 koč je postavljeno stran od pastirskih stanov, ki so jih po vojni spet obnovili prejšnji lastniki.

Turistično naselje je bilo zgrajeno v šestdesetih letih pod Gradiščem na območju Zelenega roba (Foto: Falajlf)

Z izjemo Preskarjeve bajte, danes na Veliki planini ni več tradicionalnih pastirskih bajt. Lastniki so na starih temeljih postavili udobnejša bivališča z večjimi bivalnimi prostori. Do vseh hiš so speljane ceste, ki lastnikom omogočajo udoben dostop z osebnimi vozili. Čeprav so bajte na Veliki in Mali planini še vedno namenjene pastirjem, pa se njihova oblika in namembnost vse bolj približuje turističnim objektom na drugi strani Gradišča.

Kapela Marije Snežne je bila požgana med drugo svetovno vojno. Nova kapela je bila posvečena šele dobra štiri desetletja kasneje. (Foto: Falajfl)