Nepogrešljiva markacija | zanimivosti

Gore so priljubljen cilj rekreativcev in ljubiteljev narave, ki tam najdejo sprostitev, rekreacijo in si naberejo nove energije. Mnogi se na isti vrh vzpenjajo znova in znova, druge pa privlači osvajanje novih vršacev in polnjenje planinskih knjižic z žigi postojank. Vsem pa je na poti vedno v pomoč in oporo tradicionalna markacija.

Markacije so posebni znaki, s katerimi planinska društva označujejo planinske poti. Markacije v slovenskih hribih so običajno okrogle, z živo rdečo obrobo in belo zapolnjeno sredino. Markacije nas spremljajo ob pravi in urejeni poti. Mnoga nezgoda v gorah se je pričela s stavkom: “Kje so pa markacije?”

Začetki planinstva

Gore so postale turistični cilj šele konec osemnajstega stoletja, ko so si ekspedicije v vršace privoščili premožni meščani in člani plemstva. Pred tem so se nad gozdno mejo povzpeli le lovci in nabiralci zelišč in sadov. Iz časa ledene dobe so se ohranili znaki človeških obiskov v gorah v našem hribovitem in gorskem svetu.

Gore so kasneje obiskovali še drvarji, iskalci rud in oglarji. Mnoge vršace so prvi obiskali pastirji, ki so iskali izgubljeno živino ter lovci, ki so sledili zastreljeno divjad. V naših krajih gore predstavljajo naravno pregrado med severnimi in južnimi deželami, zato so skozi visokogorske prelaze gradili ceste že v antiki. V gore so se prebivalci umikali tudi pred zavojevalci.

Gore so privlačile tudi znanstvenike, ki so v drugi polovici osemnajstega stoletja pričeli načrtno odkrivati naše gore. Povečini so bili to tujci, ki so kot vodiče zaposlovali domače pastirje in lovce. Tako se je že leta 1777 idrijski zdravnik iz Srednje vasi v Bohinju povzpel na Mali Triglav. Raziskovanje gora je podpiral tudi baron Žiga Zois, ki sam zaradi bolezni gora ni zmogel obiskati.

Konec devetnajstega stoletja se je po Evropi pričel velik razvoj planinarjenja, ustanovili pa so tudi prve planinske organizacije. Tudi slovenske gore so kmalu dobile gorske koče, ki so skrbele za turiste iz večinoma nemško govorečih dežel. Prvi poskus ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1872 ni uspel, saj deželna vlada ni dovolila ustanovitve. Tuji oblastniki so se dobro zavedali nevarnosti organiziranih združb intelektualcev, zato smo Slovenci svoje društvo dobili šele dve desetletji kasneje.

Obdobje pred standardizacijo

Označene poti so se pričele pojavljati v devetnajstem stoletju. Že prvopristopniki na Triglav so označili pot, po kateri so se povzpeli, da bi jo kasneje lažje našli. Med prvimi oznakami poti so bili najverjetneje kamniti možici (slika zgoraj), kupčki kamenja, s katerimi se je označevalo poti. Premožnejši planinci so za vzpone v gore običajno najeli domače vodiče, a z razmahom gorskega turizma se je pokazala potreba po označevanju nadelanih in varnih poti do vrhov in postojank.

Prva pot na Slovenskem je bila urejena leta 1853 na pobočju Donačke ali Rogaške gore. V slovenskih Alpah smo prvo pot dobili leta 1869, ko je bila urejena pot z Ledin čez Stopce. Prva markirana pot v naših Alpah pa se je pojavila leta 1879, ko je bil urejen dostop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav.

Velik razmah markiranja se je začel z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893. Že v prvem letu je organizacija označila 97 poti, poglavitni razlog podviga pa je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših gorah postavljali svoje napise in kažipote. V tem času markacija še ni bila standardizirana. Prva navodila o markiranju poti so bila objavljena leta 1895 v Planinskem vestniku.

Od črt do krogov

Prva določila o označevanjih poti so navajala barvo oznak poti. Dovoljene so bile samo rdeča, zelena, rumena in modra barva. Prva pravila so odsvetovala uporabo dveh barv, katerih uporaba je bila dovoljena le za zaznamovanje prehodov blizu mest in letoviških ciljev. Barve so se pripravljale kar na terenu in sicer z mešanjem praška, ki ga je bilo potrebno pomešati z ‘lesnooljnim firnežem’ v ne pregosto in ne preveč tekočo pasto.

Na podlagi teh navodil so bile označene mnoge poti v času pred prvo svetovno vojno. Črte, ki so označevale pot, so bile široke od 8 cm in dolge do 20 centimetrov. Pogoji za postavitev so niso bili strogo predpisani, čeprav je Planinsko društvo svetovalo enakomerno markiranje poti, razen na mestih, kjer to ni bilo potrebno ali mogoče.

Po prvi svetovni vojni so v Planinskem društvu pričeli razmišljati o posodobitvi markiranja poti. Leta 1922 je Alojz Knaflc, član odbora za markiranje pri PZS, v Planinskem vestniku objavil nova pravila za markiranje planinskih poti. V julijski številki je zapisal:

Knafelčeva markacija

Prav Knafelc je v svojem članku predpisal obliko markacije kot jo poznamo danes. Namesto starega rdečega barvila iz miniuma (svinčeni tetoksid) je zaukazal uporabo italijansko-rdeče barve, ki je bolj obstojna in živa. Predpisal je velikost markacij, ki so bile lahko majhne kot dva prsta v premeru ali velike kot klobuk, če so postavljene na velikih razdaljah. Knafelc je uvedel tudi uporabo rdečih kažipotov in predpisal njihovo obliko, vključno z napisom PZS v spodnjem desnem robu. Prav tako je predpisal markiranje v obe smeri, tako ob vzponu kot spustu, kar prej ni bila praksa. Okrogla oblika markacije je bila izbrana, ker je bila enostavna za risanje in ni označevala smeri, pač pa le prisotnost poti.

Akcija za označevanje poti z novo markacijo in smernimi tablami se je pričela že spomladi leta 1922. V dobrih dveh mesecih so bile vse glavne poti opremljene z novo markacijo. Knafelc je vodil projekt, njegovi skupini pa so na pomoč pristopili številni člani Slovenskega planinskega društva.

Po drugi svetovni vojni je Planinska zveza Slovenije nadaljevala z enotnim označevanjem. Na skupščini Planinske zveze Jugoslavije je bila slovenska markacija sprejeta kot enotna oznaka planinskih poti na celotnem območju Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Markacija danes

Knaflčeva markacija je danes neobhodna spremljevalka na vsaki gorski poti. S tem znakom planinska društva označujejo vse urejene poti po svojih območjih. Od ravninskih sprehodov skozi gozdove kotlin in večjih dolin do samega vrha Triglava markacija tiho in ponosno opravlja svoje poslanstvo. Popotnikom stoji ob strani, jih pomirja in zagotavlja, da so še vedno na pravi poti.