Povežite se z nami

spletni magazin o hrani, naravi, turizmu in zabavi

Martinovanje | zanimivosti in tradicije

V vinskem sodu grozdni sok zori in čaka na pravi trenutek, ko ga vinar pretoči v steklenice (Foto: Falajfl)

Zanimivo

Martinovanje | zanimivosti in tradicije

Martinovanje je praznik, ki je Slovencem zelo blizu. Na ta dan naj bi po ljudskem izročilu grozdni sok dozorel v vino. Praznujemo ga na nedeljo, ki je najbližje godu svetega Martina, kateri je slavju posodil ime. Ta goduje 11. novembra, na dan svetnikovega pogreba. Čeprav je prazniku posodil ime, pa so naši predniki v sredini novembra uspešno letino, tudi vinsko, proslavljali dolgo preden je v naše dežele prišlo krščanstvo.

Vinska trta uspeva na vinorodnih okoliših vzhodne in jugovzhodne Slovenije ter na Primorskem (Foto: Falajfl)

Kratka zgodovina vinogradništva

Kultura vinogradništva pri nas sega že v čase Keltov. Ti so že štiri stoletja pred našim štetjem pri nas gojili vinsko trto. S prihodom Rimljanov v naše kraje pa je vinogradništvo postala pomembna gospodarska panoga. Rimljani so cenili dobro kapljico in v cesarstvu so letno porabili do 30 milijonov hektolitrov vina. Zato so povsod, kjer so klimatske razmere to dopuščale, pospeševali gojenje vinske trte.

Province so kmalu pridelovale že toliko vina, da je bil ogrožen obstoj vinogradnikov na apeninskem polotoku. Zato je cesar Domicijan v prvem stoletju prepovedal negovanje vinske kulture v provincah. Prepoved je veljala skoraj dvesto let, preklical pa jo je šele cesar Probus v tretjem stoletju. Kasneje so za pridelavo vina skrbeli menihi, saj je vino igralo pomembno vlogo v krščanskih verskih obredih.

V času Valvasorja je bilo vinogradništvo na naših tleh že dodobra uveljavljeno. Sam baron je pisal o kakovosti in raznolikosti vin na Kranjskem. V osemnajstem stoletju so k razvoju vinarstva veliko pripomogle poskusne postaje in odprtje kmetijskih šol. V devetnajstem stoletju se je na naših tleh pojavila trsna uš, ki je do pričetka dvajsetega stoletja uničila polovico vinogradov. Do prve svetovne vojne je bilo zahvaljujoč trdemu delu vinarjev in kmetijskih strokovnjakov obnovljena večina vinogradov.

Sorte vin se razlikujejo ne le po vrsti vinske trte, pač pa tudi po lokaciji, na kateri uspevajo. Na fotografiji je vinograd na Primorskem, v vinorodni deželi, ki slovi po rdeči zemlji in obilici sonca. (Foto: Falajfl)

Prazniki vina in žetve

Rimljani so vinski praznik slavili enajstega oktobra. Meditrinalia je bil festival nove letine, Rimljani pa so takrat pričeli piti novo vino. S praznikom je bila kasneje povezana tudi boginja Meditrina, ki naj bi bila boginja zdravja, obstojnosti in vina. Ko so naše kraje poselili poganski Slovani, so se praznovanja nadaljevala.

Naši predniki so se v jesenskih mesecih bogovom zahvaljevali za dobro letino in jih prosili obilja tudi v prihodnje. Ti festivali so bili med domačini zelo priljubljeni, zato so z manjšimi popravki preživeli pokristjanjevanje. Žal se podatek, kateri od slovanskih bogov je skrbel za vinarstvo, ni ohranil.

Vinogradi že tisočletja krasijo vzhodne dele naše dežele. Na fotografiji so vinogradi v okolici Slovenskih Konjic. (Foto: Falajfl)

Sveti Martin, zavetnik vinarjev

Pokristjanjevanje alpskih Slovanov se je pričelo v osmem stoletju. Preobrat je bil počasen in sprva je mogoče govoriti celo o obstoju dvoverja, ko sta krščanska in stara vera Slovanov soobstajali. Postopno so menihi in duhovniki izpodrinili starejša božanstva in jih zamenjali z novimi slavji. Tako se je zgodilo tudi s svetim Martinom, ki je povsem naključno postal zavetnik vinarjev.

Življenjska zgodba Martina iz Toursa z vinom pravzaprav sploh ni povezana. Rodil se je v današnjem Sombotelu na Madžarskem okoli leta 316. Čeprav je bil sin rimskega vojaka in njegova starša nista bila Kristijana, se je odločil prestopiti v to vero.

Po spletu okoliščin se je tudi sam znašel v vlogi rimskega vojaka v Franciji. Tam je srečal berača. Ubožcu ni imel česa ponuditi, zato je na pol prerezal svoj vojaški plašč in ga polovico ponudil beraču. To dejanje je pripomoglo k njegovi spreobrnitvi in kasnejši priljubljenosti med verniki. Martin je nekaj časa opravljal misijonarsko službo v Panoniji. Med svojimi potovanji je prečkal tudi slovensko ozemlje. Življenjska pot ga je pripeljala v Tours, kjer je bil izvoljen za škofa. Kot zaprisežen asket naj bi visok položaj zavrnil in se skril pred verniki. Njegovo skrivališče so z gaganjem izdale goske, zaradi česar so si prislužile častno mesto na martinovi pojedini.

Po smrti je zaradi svojega skromnega in pobožnega življenja postal izjemno priljubljen po vsej Evropi. Po njem je bil kasneje imenovan tudi utemeljitelj protestantizma, Martin Luter. Ker je njegov god sovpadal s časom poganskega slavljenja vina, je v naših krajih postal zavetnik vina in vinarjev. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da se Tours nahaja sredi plodne doline reke Loire. Ta regija tudi danes sodi med najbolj bogate vinogradniške regije Francije.

Po trgatvi in stiskanju grozdni sok zori v velikih sodih iz aluminija, kjer se pod idealnimi pogoji spremeni v žlahtno kapljico, kateri nazdravimo na martinovo (Foto: Falajfl)

Martinova pojedina

Tradicionalna martinova pojedina se postreže na prvo nedeljo po godu sv. Martina. Jedi, ki jih na ta dan postrežejo, se med regijami razlikujejo. Danes pod tradicionalno martinovo pojedino razumemo domače mlince, zabeljene z zaseko, dušeno rdeče zelje z jabolkom ter nadevana raca. Vsak gostitelj se pri pripravi pojedine ravna po svojih zmožnostih in željah, edina stalnica je pečena perutnina in kozarec vina.

Falajflov predlog za martinovo pojedino

Pri Falajflu spoštujemo tradicijo, ji pa ponavadi vdahnemo nekoliko modernejše ali bolj vsakdanje note, ker živimo hitrejši tempo sodobnega okolja. Ker se s podobnimi dejavniki srečujete mnogi med vami, smo pripravili recepte za nekoliko preprostejšo, a še vedno zelo okusno in v tradicionalne korenine vpeto martinovo pojedino.

Falajflova martinova pojedina (Foto: Falajfl)

Spekli smo sočnega nadevanega piščanca, ki je pečen hitreje kot bi bila gos. Priložili smo mu kruhove ocvrtke iz ostankov kruha, ki so tako kot piščanec pripravljeni hitreje kot bi bili mlinci. Da se nismo mučili z rezanjem glave svežega zelja, smo pripravili praženega kislega s paradižniki, ki je gotov v manj kot pol ure. Temu smo dodali še skledico sveže solate in seveda kozarec vina. Za sladico smo postregli z viljamovkami, kuhanimi v refošku.

Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.

5 komentarjev

Več v ... Zanimivo

Reklamno sporočilo

Priljubljene objave

Najnovejše na Falajflu

Falajfl na Facebooku

Na Falajflu si preberi več o

Reklamno sporočilo Booking.com
Na vrh