V Italiji je samo ena Gorica | ujeto v objektiv

Gorica je priljubljeno, čeravno ne najbolj izvirno slovansko krajevno ime. V Sloveniji je na ducate Goric, skoraj toliko jih je na Hrvaškem, glavno mesto Črne Gore pa je Podgorica, kar ni isto, je pa podobno. Gorice je najti še v Bolgariji, Albaniji ter Bosni in Hercegovini. V Italiji pa je Gorica ena sama. Nekateri ji pravijo Stara Gorica, saj smo Slovenci na svoji strani sredi prejšnjega stoletja zgradili Novo Gorico.

Kjer sta grič in cesta, je kmalu tudi grad

Gorica je nastala ob vznožju griča na ravnici reke Soče. Območje je bilo poseljeno že v rimskih časih, blizu pa je tekla slavna rimska cesta Via Gemina. Cesta, ki je bila zgrajena v času Kristusove pubertete, je povezovala Emono in Oglej. Kasneje so na griču postavili obrambni stolp, mesto pa se je razvilo pod njim.

Ime Gorica je prvič omenjeno leta 1001 v dokumentu, s katerim je Oton II., sveti rimski cesar, vas Gorico in njen grad podaril Oglejskemu patriarhu in furlanskemu grofu Eppensteinu.

Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza

Prebivalci slovenskega rodu so pomembno krojili rast in razvoj srednjeveške vasice. Če je bil grad domena plemičev, so se v naselju pod njim zbirali rokodelci, trgovci in kmetovalci. Že iz prve omembe je moč oceniti, da je bila Gorica slovensko naselje. O tem priča tudi latinski opis: ”Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”, kar lahko prevedemo kot “vasica, ki ji v slovanskem jeziku pravijo Gorica”.

Rodovitna pokrajina je svojim gospodarjem prinesla mnoga bogastva, tako Oglejskim patriarhom kot njihovim predstavnikom, bavarskim grofom Meinhardom. Slednji so se že v dvanajstem stoletju pričeli predstavljati kot goriški škofje. V stoletjih, ki so sledila, je bilo območje Goriške pogosto prizorišče bojev med sosednjimi deželami. Še posebej močan je bil pritisk Habsburžanov, ki so silili k Jadranskemu morju. V šestnajstem stoletju je z izumrtjem goriških škofov mesto prišlo pod habsburško upravo.

Avstrijska Gorica

Sredi šestnajstega stoletja je bila Gorica rastoče in uspešno mesto pod Habsburško upravo. Mesto je kmalu postalo središče protestantske reformacije, ki se je v tistem času širila skozi bližnji deželi Kranjsko in Koroško. Mesto je obiskal in v njem pridigal tudi slovenski reformator Primož Trubar.

Proti koncu stoletja se je ojačalo proti-reformistično gibanje pod vodstvom kasnejšega ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja. Slednji je v mesto pripeljal tudi jezuitski red, ki je kasneje igral pomembno vlogo v kulturnem in izobraževalnem življenju mesta.

Gorica je ostala pod avstrijsko oblastjo vse do napoleonskih vojn, ko je bila priključena Ilirskim provincam. Po kratki francoski vladavini je bilo mesto vrnjeno Avstrijcem in mesto je kmalu postala priljubljena izletniška točka avstrijskega plemstva. Prav zato se je mesta prijelo ime ‘avstrijska Nica’.

Ob začetku prve svetovne vojne je bila Gorica tretje največje mesto Avstrijskega primorja, takoj za Trstom in Puljem. V mestu z okolico je živelo 45.000 prebivalcev, urbano okolje pa je po številu prebivalcev prehitelo tudi zaledna mesta kot sta Celovec in Salzburg.

Italijanska Gorica

Italija je Gorico okupirala po prvi svetovni vojni in po petih stoletjih ponovno prevzela oblast v mestu. Za časa fašizma so oblasti v slovenskem mestu prepovedale uporabo slovenskega jezika ter razpustile slovenske ustanove. Vseeno mesto ni dobilo italijanskega imena in se je še naprej imenovalo Gorica (oz. Gorizia).

Mesto je bilo med prvo vojno močno poškodovano, zato je bilo v dvajsetih letih obnovljeno pod vodstvom slovensko-italijanskega arhitekta Maksa Fabianija. Fabiani je pri nas verjetno najbolj poznan kot snovalec Prešernovega trga in spomenika v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je Gorica prešla v italijansko upravo, s čimer je bila povsem odrezana od svojega zaledja, medtem ko je slovenska Goriška ostala brez upravnega središča.

Falajfl na obisku

Kot mnoga obmejna mesta, je bila Gorica v dvajsetem stoletju za bližnje Jugoslovane predvsem nakupovalni cilj. Danes nepozorni obiskovalec komaj opazi, kdaj zapusti Slovenijo in vstopi v Italijo. Prvi znak, da smo v drugi Gorici, so reklamni plakati v drugem jeziku.

V Gorico smo se pripeljali iz italijanske smeri, a smo parkirali v Sloveniji, blizu železniške postaje. Lep pomladen dan je bil kot nalašč za sprehod po mestu. Začeli smo pri železniški postaji ter na trgu Evrope prečkali nevidno mejo. Povzpeli smo se na Goriški grad in Trg zmage ter pokukali v škofijsko cerkev. V Slovenijo smo se vrnili, ko smo prečkali železnico nekje v predmestju Nove Gorice. A o tem bomo pisali kdaj drugič.

Lokacija Gorice na zemljevidu

Galerija fotografij mesta Gorica