Tržič | ujeto v objektiv

Mesto Tržič leži v tesni dolini, na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika, vpeto med vršace Karavank in ravnicami Ljubljanske kotline. Mesto je zraslo ob starodavni cesti čez prelaz Ljubelj, ki so jo zgradili že Rimljani. Zaradi obilnega prometa in skopih obdelovalnih površin so se v Tržiču razvile obrti, ki so kasneje prerasle v večje industrijske koncerne. Mesto je danes zavarovano kot kulturni spomenik industrijske dediščine na Slovenskem.

Ob vstopu v središče Tržiča nas na hiši na Trgu Svobode 4 (desno) pozdravita sv. Krišpin in Krišpinjan, zavetnika čevljarjev. Podobo varuje rekonstruirano firbec okno. (Foto: Falajfl)

Montibus magnis, qui non sunt eis

Prvi podatki o naselitvi območja segajo v čas rimskega imperija. Rimski imperij je v prvem stoletju našega štetja pripojil novo provinco Norik. Z železom in soljo bogata dežela je ležala severno od Alp, prek katerih so rimski inženirji speljali več cest. Ena teh je peljala preko Ljubelja, kjer so Rimljani postavili naselje. To je bilo postavljeno višje na pobočjih Karavank, varno pred banditi, a izpostavljeno divjanju narave.

Rimljani so cesto prek Ljubelja uporabljali za tovorjenje železove rude. Služila je tudi kot pomožna povezava med pomembnim mestom Virunum na današnjem Koroškem in osrednjim delom imperija. Vseeno je večina poti med Norikom in jugom potovala preko bolj dostopnih prelazov.

Staro mestno jedro se ponaša z bogato dediščino klasicističnih meščanskih hiš, mnoge med katerimi so vzorno obnovljene (Foto: Falajfl)

Od Ljubelja do Tržiča

Preseljevanje narodov je izbrisalo podatke o poselitvi območja med razpadom rimskega imperija in pričetkom drugega tisočletja. Ljubelj se v zgodovinskih virih pojavi leta 1169, ko je v listini omenjen kot ‘perg Loibl’. S cesto in prelazom je v trinajstem stoletju upravljal vetrinjski samostan s severne strani prelaza. Po ukazu oglejskega patriarha Bertholda so morali bratje skrbeti za popotnike in jih oskrbeti z vodo. Za oskrbo prečkajočih čred so izkrčili nekatere gozdove.

O današnjem Tržiču prvič priča kronika samostana Stična iz leta 1261, pisana v latinščini. Kraj še nima imena, omenja se le kot ‘Forum in Lubelino’ ali trg pod Ljubeljem. Čeprav se točen datum nastanka naselja ni ohranil, lahko sklepamo, da je naselje Tržič nastalo med letoma 1261 in 1320. Tega leta se je prvič uporabilo ime ‘Neumarktl’ ali Novi trg.

Naselje naj bi leta 1348 okrepili preživeli velikega potresa, ki je na Kranjskem in Koroškem naredil večje razdejanje. Po ljudskem izročilu naj bi plaz zasul kraj višje ob cesti. V tem času so oblastniki na pobočju Kamneka postavili grad Neuhaus, okoli katerega je bodoča stoletja naselje doživljalo razvoj in katastrofe.

Tipična meščanska hiša iz 17. stol. z zgodnjebaročno poslikavo fasade (Foto: Falajfl)

Tržiški rokodelci

Zaradi lege in prometne poti se je obrt na Tržiškem začela razvijati že zelo kmalu. Valvasor poroča, da so fužine za baker tu delovale že v trinajstem stoletju. Prostrani gozdovi, reka in mineralno bogate gore so nudili ugodne pogoje za razvoj obrti. Pomen naselja je leta 1492 priznal cesar Friderik III., ki je Tržiču podelil trške pravice. V mestu so se nato tedensko vrstili sejmi, med katerimi sta bila še posebej pomembna sejem na angelsko nedeljo v septembru in Andrejev sejem pred Miklavžem.

Oblast nad Tržičem je bila prva razdeljena, zaradi česar sta v bližini stala dva mogočna gradova. Poleg graščine Neuhaus, ki je obvladovala samo naselje, je v bližini stal še grad Gutenberg, ki je bil razdejan v velikem potresu 1511 in so mu domačini nadeli naziv Hudi grad.

Pot prek Ljubelja je v začetku šestnajstega stoletja prešla v oskrbovanje deželnih stanov. Leta 1557 so v Šentanskem rudniku pričeli z izkopavanjem živosrebrne rude. Ozko tovorno pot so leta 1575 razširili v deželno cesto, ki je povezovala Kranjsko s Koroško, vsaka dežela pa je ob vznožju postavila svojo mitnico. Leta 1631 so cesto ponovno prenovili, ko je prelaz prečkal cesar Karel V. s spremstvom.

Kovinska polkna so značilnost mesta in ena mnogih tehničnih rešitev, s katerimi so Tržičani poskusili preprečiti ponovitev požara, ki je skoraj uničil kraj (Foto: Falajfl)

Požar 1811

V tesno pozidanem naselju lesenih hiš so bili požari stalna nevarnost. Tržič je večkrat gorel zaradi mnogih fužin, ki so delovale v neposredni bližini stanovanjskih hiš. Eden večjih požarov je leta 1689 upepelil 80 hiš v Tržiču, smrtnih žrtev pa k sreči ni bilo. Hiše so kmalu nadomestili z novimi, lesena vrata in okna pa so zaščitili z železnimi oblogami. Požari so se nadaljevali v devetnajsto stoletje, ko je leta 1806 pogorelo 13 hiš. Slabih pet let kasneje se je naselje ponovno soočilo z ognjeno ujmo, ki je v Tržiču pustila globoke sledi.

Požar je izbruhnil po pol drugi uri zjutraj 30. marca 1811. Katastrofa je bila posledica neskrbnega redarja v Klandrovi fužini v ‘zgornjem koncu’. Nepreviden delavec je zvečer v kovačnici pozabil zapreti železna vrata, ki so vodila h koči za oglje. Tiste noči je skozi ozko dolino vlekel močan severni veter, ki je kmalu oživel slabo pogašeno žerjavico. V dobrih petnajstih minutah je gorelo srce Tržiča.

Zaradi močnega vetra požara ni bilo moč obvladati. Ogorki so padali z neba in netili požare po celem naselju. Konec osemnajstega stoletja je Tržič štel 183 hiš. V požaru jih je bilo uničenih 151 ter še 60 delavnic in 40 hlevov. Požar je terjal 75 žrtev, zaradi popolnega razdejanja pa je po požaru v Tržiču ostalo le 160 meščanov.

Tržiški muzej od leta 1956 domuje v stavbi, imenovani Pollakova kajža. Zgrajena je bila po požaru, pod streho je bila podstrešna sušilnica za sušenje blaga in usnja, drugi prostori pa so bili namenjeni poslovni in obrtni dejavnosti. (Foto: Falajfl)

Tržič po požaru

Na nesrečo so se hitro odzvali tako od blizu kot od daleč. V mesto je takoj pričela pritekati pomoč z vseh koncev. Na poziv guvernerja Ilirskih provinc je žrtvam požara cesar Napoleon odobril izplačilo 100.000 frankov denarne pomoči. Vseeno je obnova mesta potekala zelo počasi, saj je bilo poleg stanovanjskih stavb uničeno tudi gospodarstvo mesta. Poleg tega je bilo mesto zadolženo oskrbovati tako francoske okupacijske sile kot avstrijske strelce na Ljubelju, kar je še dodatno bremenilo domačine.

Da bi preprečili ponovitev katastrofe, so na občinski upravi sprejeli tudi nove predpise o gradnji hiš. Vse stavbe, postavljene po letu 1811, so morale izpolnjevati stroge zahteve požarne varnosti. Tako so pri obnovi med hišami gradili požarne zidove, okna pa so dobila železne polknice. Strehe, preko katerih se je požar tako naglo širil, so dobile železna vrata na podstrešjih, pločevinasti pa so bili tudi zastirki strešnih lin. Povsem na novo je bil postavljen tudi grad Neuhaus, ki je bil v požaru uničen. Takratni graščak, grof Radetzky, je sredstva za obnovo, ki jih je prejel od francoskih oblasti, porabil za zaposlitev domačih obrtnikov, s čimer je pomagal omiliti posledice katastrofe.

Tržič je bil počasi pozidan, hiše pa so dobile novo podobo, kakršno staro jedro mesta ohranja še danes. Domačini so se po požaru zaobljubili, da bodo vsako leto praznovali god sv. Florjana, zavetnika proti ognju. Na ta dan je skozi mesto vodila slavnostna procesija, ki se je ohranila do danes.

Gromozanska skulptura zmaja, ki je po domači legendi odgovoren za ustanovitev mesta (Foto: Falajfl)

Mesto Tržič

Čeprav je bila za Tržičem dolga in pestra zgodovina, je še vedno ohranjal status trga. Naziv mesta je Tržiču leta 1926 podelil jugoslovanski kralj Aleksander I. ob prazniku združitve Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo. Leta po požaru so v mesto pripeljala tudi razvoj obutvene industrije.

Čevljarske delavnice, ki so se pričele pojavljati v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, so leta 1903 prerasle v tovarno Peko. Na bogato tradicijo čevljarstva še danes spominja tradicionalna prireditev Šuštarska nedelja.

Tesno pozidane hiše v središču Tržiča so bile pogosto žrtve požarov. Večina mesta je bila zgrajena po požaru leta 1811. (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Tržič je v slovenski zavesti nerazdružljivo povezan s čevljarstvom, zato pogosto pozabimo na bogato zgodovino tega mesta, ki straži dostop do Karavank. Pred izgradnjo karavanškega predora je mimo Tržiča vodila ena bolj prometnih cestnih povezav med Jadranom in osrednjo Evropo. Danes se je poplava turistov zmanjšala na velikost potočka, a se ti vsaj ustavijo v mestu, medtem ko so turisti samo množično drli do svojega prostora na obali.

V Tržič smo se pripeljali po hitri cesti, ki mesto povezuje s krakom gorenjske avtoceste. Parkirali smo v bližini skulpture zmaja, ki varuje vhod v staro mestno jedro. Zmaj naj bi bil po eni od legend o nastanku Tržiča odgovoren za velik plaz skal, ki je zasul prvotno naselbino in domačine prisilil, da so se preselili nižje v dolino. Zmaja so izdelali člani Kulturno umetniškega društva AMPUS pod vodstvom Anžeta Bizjaka, Anžeta Aljančiča in Aleša Povaleja.

Čez most smo se sprehodili do starega trškega središča in naleteli na značilne stavbe, ki so jih po požaru pozidali premožni meščani. Ozka ulica se rahlo vzpenja proti vznožju grajskega hriba, ob katerega se naslanja cerkev sv. Andreja. Mimo obokanega vhoda v grajski park nas je pot vodila do Mošenika, na bregovih katerega stoji priznani Tržiški muzej.

Na mnogih hišah v osrednjem delu mesta so še danes ohranjene kovinske polknice, ki pričajo o tragični zgodovini mesta. Po vzponu do gradu Neuhaus in do vrha Kamneka smo se v mestu okrepčali ter nadaljevali naše potikanje po zanimivih kotičkih naše dežele.

Lokacija Tržiča na zemljevidu

Galerija fotografij Tržiča