Kraji
Spomenik dražgoški bitki | ujeto v objektiv
Nad Selško dolino, na južnih pobočjih Jelovice, je po strmem bregu posutih nekaj deset hiš. Visoko nad industrijo v Železnikih so vremenski pogoji primerni za kmetovanje. Kmečke hiše so združene v tri zaselke: Ob cerkvi, Na Pečeh in nekoliko višje še Jelenšče. K vasi sodi tudi velika samotna Novakova kmetija, na slemenu dober kilometer od cerkve. Ob cesti, ki Selško dolino povezuje s Kropo, nad zadnjim ovinkom asfaltne kače, ki se privije iz doline, je postavljen spominski park. To so Dražgoše. Tu stoji spomenik dražgoški bitki.
Spomenik dražgoški bitki stoji v spominskem parku visoko nad dolino (Foto: Falajfl)
Konec miru na Slovenskem
Druga svetovna vojna je v Jugoslavijo prišla tik pred veliko nočjo. Na veliki petek leta 1941 je prva italijanska izvidnica prispela v Ljubljano in zavzela položaje pred Bansko palačo, glavno pošto in pred kolodvorom. Kakor hitro se je vojna začela, je bila tudi končana. Odpor kraljeve vojske je bil strt v dobrem tednu dni.
Sobotna izdaja časnika Slovenec je bralcem prinesla zadnje napotke bana in Narodnega sveta za Slovenijo. Prebivalce je pozivala k opustitvi boja. Največji greh nad narodom bi bil, če bi civilni ljudje uporabili orožje proti tuji vojaški sili ali proti domači narodni manjšini alli če bi kakorkoli drugače sovražno nastopili proti njima. S tem bi spravili morda desetine rojakov v največjo nevarnost in nesrečo.
Drugi največji greh, je nadaljeval poziv na naslovnici časnika, je ovaduštvo, ki je nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. Ovaduštvo je tako težek greh, da ga narod ne more nikoli odpustiti. Ban Marko Natlačen je svoje ljudstvo pozval k predaji okupatorju in jih hkrati svaril pred sodelovanjem z njim. Atentatorjeva krogla ga je na njegovem domu v Ljubljani našla oktobra naslednjega leta.
Vsak del spomenika je bil temeljito domišljen in ima svoj namen, funkcijo in pomen (Foto: Falajfl)
Vstaja slovenskega naroda
Slovensko ozemlje so si po predhodnem dogovoru voditeljev sil osi razdelile fašistična Italija, nacistična Nemčija in kraljevina Madžarska. Civilno prebivalstvo je čakala negotova prihodnost in mnogi so brez odpora sprejeli novo oblast. A ne vsi. Za oborožen upor so bili še posebej zagreti člani slovenske komunistične partije. Mnogi med njimi so se na strani republikancev borili v španski državljanski vojni, po vrnitvi v domovino pa so v tovarnah novačili člane.
Aktivnosti proti okupatorjem so se pričele že v maju, ko so se pripadniki organizacije TIGR pri Ribnici spopadli z italijanskimi karabinjerji, vojaki in orožniki. Sredi julija je pod streli partizanov padel prvi nemški vojak, 22. julija pa so pripadniki Rašiške čete izvedli oboroženo akcijo pri Tacnu. Kasneje je bil ta dogodek razglašen za dan vstaje slovenskega naroda in državni praznik.
Ena od plastik partizanskih borcev (Foto: Falajfl)
Prvi spopadi na Gorenjskem
Gorenjska je bila v času po okupacij pod hudim pritiskom okupatorjev, ki so pokrajino hiteli vključiti v Nemčijo. Do konca maja je Gorenjsko zapustila večina nemških vojaških enot. Preostale sile so vadile novince in vzpostavljale vojaško oblast v deželi. Okupatorske sile so dobile nalogo, da ponemčijo primerne prebivalce Gorenjske, ostalim pa zasežejo premoženje in jih izselijo. Julija je nemška oblast zaplenila vse cerkveno premoženje in večino duhovnikov zaprla ali pregnala. Nemščina je postala uradni jezik v šolah in cerkvah. Nemški duhovniki so zamenjali slovenske, njihova naloga pa je bila tudi odkrivanje židovskega porekla prebivalstva.
Ob soočenju z uničenjem narodne identitete so se že v poletju organizirale partizanske sile, ki so se zapletale v gverilske boje z okupatorjem. Cankarjev bataljon je nastal na Jelovici v začetku avgusta leta 1941 z združitvijo dveh manjših čet. V jeseni je bil ta bataljon edini, ki se je uspešno obdržal na Gorenjskem, kjer so bili okupatorji prisiljeni v okrepitev svojih varnostnih sil.
Vseeno do prihoda na slovenskem ozemlju še ni bilo osvobojenih ozemelj. To dejstvo je skrbelo poveljstvo uporniških sil, saj so iz preostalih delov Jugoslavije prihajali pomisleki na voljo Slovencev do upora. Novembra je bil tako izdan ukaz, da je potrebno na Gorenjskem povečati aktivnosti v boju proti okupatorju.
V betonski školjki pod cesto je mozaik z uprizoritvijo bitke (Foto: Falajfl)
Cankarjev bataljon
Prvi poveljnik Cankarjevega bataljona je bil Jože Gregorčič, ki si je izkušnje nabiral v španski državljanski vojni. Na začetku je bataljon štel 120 slabo oboroženih borcev. Na razpolago so imeli 45 pušk, en mitraljez, nekaj bajonetov in pištol. Že v prvem mesecu delovanja je število članov padlo za tretjino. V začetku januarja se je bataljon nekoliko okrepil in je štel 200 mož.
Med svojim delovanjem v decembru leta 1941 je Cankarjev bataljon dosegel svojo prvo odmevnejšo zmago. Dvanajstega decembra so v Rovtu pod Mladim vrhom zdesetkali kolono nemških policistov. Nemci so utrpeli 45 žrtev, pobeg je uspel le šestim. Koroški deželni vodja je o napadu poročal Hitlerju in prosil za dodatne okrepitve. Cankarjev bataljon je bilo potrebno uničiti.
Medtem se je Cankarjev bataljon umaknil v Poljansko dolino, kjer so nadaljevali z akcijami. V zadnjem tednu leta so porušili več mostov čez Soro. Sredi dne 27. decembra so nemške sile pod Valterskim vrhom napadle partizanske sile. V silovitem spopadu je padlo deset partizanov in približno štirideset Nemcev, a je partizanom uspelo odbiti napad. Okrepljene nemške sile so bile desetkrat močnejše od partizanov, zato so se ti odločili za umik. Ker so vedeli, da Nemci pričakujejo njihov umik na Polhograjsko hribovje, so se podali v drugo smer. Zatekli so se v Dražgoše.
Z razgledne ploščadi se odpira razgled na celotno bojišče, na tabli pa so označeni položaji in potek bitke (Foto: Falajfl)
Dražgoška bitka
Dražgoška bitka je trajala od 9. do 11. januarja 1942, ko se je 240 borcev Cankarjevega bataljona spopadlo s 4000-člansko okupatorsko silo, ki so jo sestavljali pripadniki policije in vojske. V povojni zgodovini je bil spopad prikazan kot velik uspeh partizanske vojske proti okrutnemu sovražniku. V treh dneh bojev so partizani izgubili devet borcev, še enajst pa jih je bilo ranjenih. Po umiku so okupatorjeve sile vas požgale, pobile 41 civilistov, preostalih 81 pa so izgnali. Februarja so se v vas vrnile minerske enote in ostanke vasi zravnale z zemljo.
Po tretjem dnevu spopadov se je Cankarjev bataljon pod krinko noči umaknil po strmem pobožju Dražgoške gore na Jelovico. Na planini Kališnik so se borci zatekli v hiše in hleve. Partizani so bili priče uničenju vasi in so vedeli, da jim okupator ne bo dovolil pobegniti. Ker na Kališniku ni bilo dovolj nastanitev za celoten bataljon, sta se dva voda umaknila na dve uri oddaljeno Mošenjsko planino, kjer so se zatekli v dobro grajeno gozdarsko kočo.
Tam jih je opazil lokalni gozdar, ki je njihovo lokacijo izdal Nemcem. Ti so na planino poslali petdeset policistov in zgradbo obkolili. Šestdeset partizanov je bilo ujetih in v trinajst ur trajajoči bitki jih je padlo dvanajst. Preostali so se uspeli rešiti tako, da so skozi sneg izdolbli tunel ter se tako izognili nemškim silam. Ko so Nemci zjutraj vdrli v kočo, so našli le dvanajst trupel, ki so jih skupaj s kočo zažgali. Pod velikim pritiskom okupatorja se je bataljon razdelil in se skril med civilnim prebivalstvom.
V tlorisu ima spomenik dražgoški bitki obliko petkrake zvezde (Foto: Falajfl)
Simbol vstaje
Dražgoška bitka je bila po vojni prikazana kot velik udarec okupacijskim silam, ki so bile prisiljene na Gorenjskem zadrževati večje oborožene sile, kot so računale. Dejanski učinek je bil verjetno minimalen, dosežki pa predvsem simbolni. Vseeno so s partizanskimi akcijami Slovenci dokazali, da so dozoreli kot narod in da se ne bodo več poklonili tujim vladarjem. Čeprav so bili šele dve desetletji osvobojeni tisočletnega jarma nemške nadvlade, niso bili več pripravljeni sprejeti hlapčevstva. Ta odločnost je mnoge presenetila, tako doma kot v tujini.
Povojna upodobitev dražgoške bitke je bližja mitologiji kot zgodovini. Partizani so bili upodobljeni kot hrabri borci za svobodo, okupatorji kot krvi željne zveri brez kančka človečnosti. Civilni prebivalci so bili nedolžne žrtve brezčutnega sovražnika. Dejstvo je, da se Cankarjevem bataljonu ni bilo potrebno skriti v vas, kjer so bili odlična tarča. Zavedali so se, da se sovražniku ne morejo zoperstaviti. Hkrati je bil narodnoosvobodilni boj še v povojih in pretekle zmage so jim prinesle slavo in spoštovanje.
Morda so partizani upali, da se bodo Nemci ustrašili surovih pogojev. Prva zima vojne je bila še posebej trda. Dražgoše so bile pokrite z meter debelo snežno odejo, temperatura pa se je pogosto spustila tudi do -30 stopinj. Morda lahko vas držijo nekaj mesecev. Samo toliko, da preide najhujše. Prebivalci Dražgoš so se na vojno dobro pripravili. V vasi je bilo dovolj hrane in krme. Če bi lahko ubranili dve cesti, bi se morda lahko obdržali. Morda bi bilo to ljubše tudi Nemcem, a ti so imeli ukaze, ki so prihajali s samega vrha. Ne glede na razmere, je bilo potrebno bandite uničiti in to takoj. Enako velja za njihove pomagače.
Spomenik dražgoške bitke leži v mirnem in samotnem gaju, hkrati skrit in na očeh sveta (Foto: Falajfl)
Načrtovanje spomenika
Čeprav so bile Dražgoše izbrisane z zemljevida, so se nekateri prebivalci vrnili že spomladi leta 1942. Hiš ni bilo več, a njive so ostale in potrebno jih je bilo obdelati. Prve barake so v vasi postavili leta 1944 in po vojni so se vaščani odločili, da se vrnejo v vas. Cesto so leta 1945 pričeli graditi nemški ujetniki. V nekaj letih se je večina vaščanov iz barak preselila v nove, zidane hiše. Zadnja je bila postavljena cerkev in življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice.
Če so domačini s pridnim delom hitro pozidali svojo vas, so si oblastne strukture belile glavo o primernem obeležju dražgoške bitke. V povojnih letih so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem je potekel mandat preden bi lahko prišli do sklepa, kje naj spomenik dražgoški bitki sploh stoji. Od bitke so minila že tri desetletja, a primerno obeležje še vedno ni stalo.
Zato so na 33. skupni seji občinskega zbora delovnih skupnosti občine Škofja Loka 20. septembra 1972 sprejeli sklep. Rešitev so našli v imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika dražgoški bitki. Po dveh letih tehtnih premislekov je avgusta leta 1972 odboru uspelo najti primerno mesto. O lokaciji je razpravljala tudi občinska skupščina in jo potrdila. Prostor je bil izbran, sedaj je bilo potrebno le še zgraditi primeren spomenik.
V ozadju spomenika so strma pobočja Dražgoške gore, v katera so se po bitki umaknili partizani (Foto: Falajfl)
Razpis natečaja
Za iskanje arhitekturne rešitve so na občini imenovali strokovno komisijo, ki je razpisala natečaj za oblikovanje primernega obeležja. Januarja leta 1975 so k sodelovanju povabili štiri kiparje: Stojana Batiča iz Ljubljane, Janeza Pirnata iz Ljubljane, Draga Tršarja iz Ljubljane in Toneta Logondra iz Škofje Loke. Rok za predložitev načrtov je bil slaba dva meseca.
Komisija je postavila nekaj smernic za oblikovanje obeležja. Spomenik naj bi ponazarjal uradno verzijo takratnega dogajanja v Dražgošah. S partizanskega stališča je bila bitka prva velika zmaga partizanskega vojskovanja, kar mora spomenik prikazati. Prav tako je potrebno prikazati tudi represivno vedenje Nemcev nad civilnim prebivalstvom. Spomenik mora sprejeti večje število gostov, vsebovati pisno obrazložitev s podatki o bitki, hkrati pa je spomenik tudi grobnica.
Izbrana je bila rešitev akademskega kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akademskega slikarja Iva Šubica. Konec aprila je bil imenovan gradbeni odbor za postavitev spomenika. V začetku junija so sklenili, da bodo temeljni kamen postavili 22. julija ob počastitvi praznika vstaje slovenskega naroda. Vsa dela je opravila mladinska delovna brigada mladincev gorenjskih občin pod nadzorom podjetja Tehnik iz Škofje Loke. Spomenik dražgoški bitki je bil končan v enem letu in odkrit 22. julija naslednjega leta.
Kipi partizanov so obrnjeni proti sovražnim silam, ki so iz doline v kraj prinašale ogenj in smrt (Foto: Falajfl)
Spomenik dražgoški bitki
Arhitektonska lupina osrednjega objekta, v diskretno prilagojenem ožjem krajinskem okolju, že iz doline opozarja na pomen označenega mesta. Njena oblikovnost se naslanja na likovne elemente regionalne arhitekture in s svojo maso učinkuje kot protiutež dominantnim arhitekturam v soseščini.
Osrednji objekt se logično in organsko navezuje na cestno ploščad s konho, vmesni prostor pa hkrati tehnično ustreza potrebam vsakoletnih množičnih prireditev. V notranjost osrednjega objekta je postavljena z reliefi okrašena bronasta kostnica, med peterokotnimi slopi pa sta situirani dve skupinski plastiki, ki že v zasnovi simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov.
V dveh slopih so polžaste stopnice, ki vodijo na razgledno ploščad. Od tod se skozi centralno odprtino v ploščadi odpira pogled v notranjost spomenika, skoznjo pa pada tudi svetloba na bronasti sarkofag. S tega mesta se v vseh razsežnostih odpira pogled na širšo okolico in na celotno prizorišče Dražgoške bitke.
V konhi pod cestno ploščadjo je predviden mozaik s simbolično upodobitvijo bitke na Mošenjski planini, ki so jo bili partizani pet dni po Dražgoški bitki. Osrednji spomeniški objekt povezuje s konho in mozaikom v njej stopničasta pot v spomeniško celoto. Kipar je plastično opremo spomenika formuliral v dveh zaključenih in hkrati smiselno povezanih skupinah.
V skupinski plastiki, ki prikazuje obrambo in preboj borcev Cankarjevega bataljona v tej bitki, je kipar poudaril predvsem monolitnost, odločnost in povezanost borcev v skupnem boju. To je dosegel tako po vsebinski kot po formalni plati. Umirjeno osrednjo skupino, reliefni okras sarkofaga, pa je oblikoval kot pripoved o dogajanjih in kasnejšem maščevanju Nemcev v požganih in zminiranih Dražgošah.
Obrazložitev žirije k izbranemu predlogu za postavitev spomenika
Srce spomenika je kostnica v spomin petdesetih žrtev dražgoške bitke (Foto: Falajfl)
Falajfl na obisku
Ustavili smo se pri spomeniku, ki nemo stoji na travnatem pomolu ob cesti. Z majhnega parkirišča nad ‘konho’, kot se imenuje betonsko školjko vhodne galerije, smo v miru občudovali tiho eleganco spomenika. Ta je hkrati manjši in večji, kot smo si mislili. Na prvi pogled preprosta oblika je kompleksna in ponovno preprosta. Spomenik ima tri etaže, povezane s spiralnim stopniščem.
Spomenik dražgoški bitki je dolga leta propadal, a je bil leta 2012 popolno obnovljen. Danes bi težko verjeli, da šteje že štiri desetletja. Do stopničaste aleje, ki vodi do spomenika, se spustimo po zavitem stopnišču. V školjki je nameščen velik panoramski mozaik Iva Šubica. Na delu se mešajo ostre linije in živa, rdeča barva s stiliziranimi prizori tiste krvave zime. Za nami je spomenik. In tišina.
Lokacija spomenika dražgoški bitki na zemljevidu
Galerija fotografij spomenika v Dražgošah
