Škofijski dvorec in cerkev Gornji Grad | ujeto v objektiv

V dolini med Menino planino in Kamniškimi Alpami, na bregovih reke Drete, stoji mogočna cerkev. Monumentalna baročna stavba se ponaša z največjo prostornino in najvišjo kupolo katerekoli cerkve na naših tleh. Tako velik objekt je prevelik za tisoč prebivalcev naselja Gornji Grad, ki objema kompleks. Škofijski dvorec in cerkev Gornji Grad danes služi ne le kot cerkveni objekt, pač pa spominja na izjemno moč, ki jo je nekdaj na naših tleh imela katoliška cerkev.

Južni vhod v kompleks škofijskega dvorca v Gornjem Gradu (Foto: Falajfl)

Ustanovitev samostana Gornji Grad

Če je ogromna katedrala prvo, kar opazimo ob prihodu v naselje, kmalu opazimo, da Gornji Grad trpi znatno pomanjkanje gradov. Razlog za to je preprost, saj v Gornjem Gradu ni gradu v tradicionalnem smislu. Posestvo je ime prevzelo po utrjenem višinskem pribežališču iz poznega rimskega obdobja. Raziskave vrh primerno imenovanega griča Gradišče so odkrile ostanke okopov iz četrtega stoletja, dolgo pred prihodom Slovanov. Ko so ta kotiček Zgornje Savinjske doline poselili naši predniki, so naselje imenovali po gradu, kot so imenovali gradišča.

Današnje naselje je zraslo okoli graščine, ki je stala na ravnici ob reki Dreti kakšna dva kilometra zahodneje od Gradišča. V zgodnjem dvanajstem stoletju so obširna posestva v Zadrečki dolini pripadala rodbini Kager. Ti so tu postavili utrjeno gospostvo, iz katerega so upravljali z naravnim bogastvom doline in prostranih gozdov Menine planine. Kdaj je na posesti pričel rasti samostan, je težko določiti, saj je iz ustanovne listine iz leta 1140 moč razbrati, da je samostan že deloval.

Gornjegrajski samostan je ob ustanovitvi postal eden največjih zemljiških posestnikov daleč naokoli. Prvotnih petsto kmetij in dodatnih sto ministerialov je samostan v naslednjih stoletjih z dodatnimi pridobitvami še znatno razširil. Tri stoletja po ustanovitvi je posest samostana štela preko tisoč hub in več kot dvajset mlinov skupaj z nepreglednimi gozdovi.

Dvorišče pred vhodom v katedralo in ostanka dvorca, ki se drži cerkve (Foto: Falajfl)

333 let gornjegrajskega samostana

Gornjegrajski samostan je svoje posesti naglo širil s številnimi daritvami, ki jih je prejemal od uglednih plemiških družin. Samostan je prejel darove od plemičev s Smlednika, Ptuja, Gorice, Raven na Koroškem ter Žovneka. Nekateri darovi so prišli tudi od vladajočih družin. Tako so zavedeni darovi češkega kralja Otokarja II., cesarja Rudolfa in vojvode Ulrika III. Darila so bila tako v nepremičninah kot v obliki pravic, kot so patronati nad raznimi cerkvami.

Leta 1273 je samostan prejel izključno sodno pravico v na svojih posestih. Ta so bila tako obširna, da so v listinah zavedeni kot “Gornjegraška provinca”. Samostan je imel pravico tako do deželnega kot do splošnega sodstva. Kot tipični srednjeveški samostan je imel tudi benediktinski samostan svoje zaščitnike. Zaradi svoje lokacije je samostan kmalu prišel v interesno sfero Celjskih, ki so nad samostanom uveljavljali odvetništvo že po letu 1146 še kot svobodni gospodje Žovneški. Ob izumrtju Celjskih grofov leta 1456 je bil samostan pod njihovo zaščito, kar je vplivalo tudi na njegov propad.

Notranjost cerkve zaznamujejo valovite linije in občutek svetlobnosti in prostornosti (Foto: Falajfl)

Razpustitev samostana

Leta 1461 je umrl devetnajsti gornjegrajski opat Gašper Pintar. Cesar Friderik III., ki je od Celjskih nasledil odvetništvo nad samostanom, je bratom menihom prepovedal izvolitev novega opata. Cesar je namreč v Ljubljani želel ustanoviti škofijo ter nanjo prenesti posesti samostana. Za to je potreboval papeško privoljenje, ki ga ob smrti Gašperja še ni imel.

Ravnanje cesarja je bilo v veliki meri politične narave, saj so menihi podpirali svoje zavetnike, Celjske grofe. Ker je samostan predstavljal veliko središče moči sovražnikov Habsburžanov, je bilo v interesu krone, da se samostanu kar najbolj pristriže krila. Papež Pij II. je cesarjevo zahtevo odobril in 6. decembra 1461 je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Cesar je škofiji podaril dvorec Goričane ter posesti samostana v Gornjem Gradu.

Menihi se na cesarjeve želje niso ozirali in so prepovedi navkljub izvolili opata Gregorja. Žal je bila proti nekdaj močnemu samostanu sedaj uperjena vsa moč posvetne in cerkvene oblasti. Papež je preko krškega škofa ukazal izvolitev novega opata preklicati, Gregor pa je moral tudi na zagovor v Dunajsko Novo mesto. Čeprav je bila oblast ljubljanskega škofa nad samostanom dokončno potrjena, pa so menihi še dobro leto zavračali vse poskuse nadrejenih, da bi zasedli samostan.

Ko je nadškof Žiga Lamberg le prevzel oblast nad samostanom, je bil ta dodobra izropan vse opreme, zakladov in dokumentov. Leta 1471 so Turki opustošili Gornji Grad ter razdejali samostanska poslopja. Na predlog ljubljanskega škofa Lamberga je zato papež tudi uradno razpustil samostan.

Kupola se dviguje visoko nad osrednjo ladjo in notranjost cerkve obliva s sončno svetlobo (Foto: Falajfl)

Škofijski dvorec in cerkev Gornji Grad

Ko je nevarnost Turških vpadov popustila, so ljubljanski škofje Gornji Grad občasno uporabljali za poletno rezidenco. Ostanke grajskega kompleksa so v šestnajstem stoletju obnovili in zaščitili z obzidjem s petimi stopi in vodnim obrambnim jarkom. Leta 1512 je dal takratni škof v Gornjem Gradu zgraditi škofijski dvorec.

Gornji Grad je tako ponovno postal pomembna ustanova cerkvenega življenja na Slovenskem. Nekateri škofi so raje uradovali iz mirne okolice Gornjega Gradu, od koder so lahko upravljali s celotno ljubljansko škofijo. Leta 1743 je bil za škofa imenovan Ernest Attems, ki je močno zaznamoval kraj. Prav Attems je odgovoren za postavitev veličastne katedrale v središču kompleksa, kateri pri nas še danes ni enake. Kot največja baročna stavba v Sloveniji se cerkev sv. Mohorja in Fortunata ponaša z umetniško dovršeno notranjostjo s številnimi slikami, freskami, oboki in kamnitimi kipi.

Velikanska stavba preseneča z golo monumentalnostjo, ki znatno presega okvire okolja, v katerega je postavljena (Foto: Falajfl)

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Zaradi pogostih obiskov ljubljanskih škofov je visokobaročna cerkev kmalu prevzela vlogo druge stolnice ljubljanske škofije. Gradnja cerkve se je pričela leta 1752 po načrtih ljubljanskega arhitekta Matije Perskega. Gradnja je trajala dobrih sedem let, zasnovana pa je bila po vzoru ljubljanske stolnice. Cerkev temelji na tlorisu latinskega križa. Monumentalna stavba obvladuje širšo okolico, glavno fasado pa krasijo kamniti kipi Jožefa Strauba iz leta 1755.

Pri gradnji cerkve so sodelovali tako domači kot graški mojstri. Cerkev so v veliki meri financirale župnije ljubljanske škofije, nekaj denarja pa so prispevali tudi kranjski deželni stanovi. Sredstva so doprinesli še kmetje gornjegrajskega gospostva, katerim je Attems v obdobju gradnje za tri dni povečal obveznost tlake. Attems izgradnje cerkve ni dočakal, saj je leta 1757 nepričakovano umrl, največjo cerkev na Slovenskem pa je leta 1761 blagoslovil njegov naslednik.

Čeprav so zidovi cerkve stali, pa notranjost še ni imela današnje podobe. Velikansko cerkev so domači in tuji mojstri opremljali še dobro stoletje. Notranjost zaznamuje svetlina in mehka vzvalovanost. Ob glavni ladji sta para stranskih kapel, za katerima je kratka prečna ladja ter dvopolni prezbiterij. Nad osrednjim delom se 55 metrov visoko dviga ovalna kupola, ki je še danes najvišja pri nas.

Mirno naravno okolje je v Gornji Grad privabilo mnoge cerkvene dostojanstvenike, ki so si tu uredili letno rezidenco (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Škofijski dvorec in cerkev Gornji Grad stoji ob glavni cesti, ki Kamnik povezuje z Mozirjem. Ogromne stavbe ni moč spregledati, saj obvladuje tako bližnjo kot daljno okolico. Pred vhodom v kompleks je priročno parkirišče in avtobusno postajališče. Prostora je bilo dovolj, zato smo hitro parkirali in se odpravili raziskovat. Skozi obokan vhod vstopimo na dvorišče nekdanjega škofijskega dvorca.

Ta je bil postavljen leta 1517 in dobri dve stoletji kasneje obnovljen v baročnem slogu. Manjkajoči del sprva štirikotne stavbe je bil leta 1944 požgan, štiri leta kasneje pa porušen. Na dvorišču nas na desni pričaka monumentalno sprednje obličje cerkve, ki nas vabi, da pokukamo vanjo. Vetrc, ki nas je pričakal ob prihodu, se je močno okrepil in notranjost cerkve nam je nudila varno zavetje.

Ogromna cerkev sodi med bolj sapo jemajoče cerkvene stavbe, ki smo jih imeli priložnost videti. Mir in tišino moti le oddaljeno bučanje vetra in oddaljeno škripanje oken. Med tednom smo bili v cerkvi sami in ker se nam ni mudilo ven na mraz, smo v miru občudovali to baročno umetnino. Čeprav smo pristaši gotike, dosežka graditeljev stavbe nikakor ne gre spregledati.

Galerija in muzej sta za obiskovalce odprta od aprila do septembra le ob koncih tedna in praznikih, zato si zbirk nismo ogledali. Če vas pot zanese do Gornjega Gradu, upoštevajte, da je ob sobotah ogled možen med 15. in 17. uro, ob nedeljah in praznikih pa je mogoč še v dopoldanskem času med 9. in 11. uro. Ogled katedrale je mogoč večino dni v letu in je brezplačen, lahko pa se tudi predhodno naročite. Kontakti so navedeni na spletni strani občine Gornji Grad.

Lokacija dvorca in cerkve v Gornjem Gradu

Galerija fotografij cerkve v Gornjem Gradu