Savinja: od Logarske doline do Save | ujeto v objektiv

Savinja na dan pokuka kot potoček visoko nad Logarsko dolino v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki daleč naokrog slovijo kot najlepše Alpe. O tem ni nobenega dvoma. Do izliva v reko Savo pri Zidanem mostu Savinja izgubi skoraj natančno 1125 metrov nadmorske višine, od tega skoraj desetino v obliki slapa Rinka takoj po izviru. Savinja je šesta najdaljša reka pri nas in najdaljša, ki v celoti teče po slovenskem ozemlju.

Logarska dolina

Da je Logarska dolina najlepša alpska dolina daleč naokrog, je znano dejstvo. S snegom pokriti vršaci, ki so čudovita kulisa mnogih selfijev, so hkrati tudi vir hudournikov, slapov in potočkov, ki sčasoma postanejo reka Savinja. Ko se sneg prične taliti, se polovica voda zbere v Savinjo, druga polovica pa v Kamniško Bistrico, ki izvira na sončni strani Kamniških Alp.

Poleg Rinke so v Logarski dolini še vsaj štirje stalni slapovi in dva občasna, a prav tako poimenovana. Med prvimi gre omeniti Palenk na istoimenskem potoku, ki napaja celo majhno hidroelektrarno, med drugimi pa je Sušica. Takšno ime dobi slap, ki večino leta to sploh ni. Ko Savinja zapusti Logarsko dolino, se ji pridruži potok Kisla voda, katerega okusa nismo preverjali.

Savinja zapusti strugo

V zadnjem stoletju je Savinja večkrat zapustila svojo strugo in povzročila razdejanje po bližnjih območjih. Eno najhujših povodenj je povzročilo hudo neurje novembra leta 1901. Strma pobočja Kamniško-Savinjskega gorovja so v reko izlila ogromne količine vode. Vode je bilo toliko, da je v Celju narasla za šest metrov nad normalo in skoraj v celoti poplavila mesto.

Še huje je bilo dobra tri desetletja kasneje, ko je Savinja podrla prav vse celjske mostove in mesto odrezala od sveta. Savinja je ta mesec kar trikrat prestopila bregove in odnesla tudi začasne brvi, ki so jih domačini postavili po uničenju mostov. Najhujša poplava dotlej pa je prišla po drugi svetovni vojni leta 1954.

Savinja je tistega leta trosila uničenje že meseca julija. Večtedensko deževje je dodobra prepojilo tla, močno neurje pa je bilo kaplja čez rob. V poplavah je umrlo kar 22 ljudi, kar še vedno sodi med najbolj smrtonosne poplave pri nas. Celjani so se pred poplavami zavarovali z regulacijo reke in nasipi. Končno so lahko spali mirno, saj je bilo mesto poplavno varno, nasipi pa bodo mesto varovali naslednjih sto let. Po tem je Savinja poplavljala še najmanj trikrat, nazadnje leta 2007.

Ljudje in reka

Savinja je prinašala občasno razdejanje, a je bila hkrati pomemben vir energije za pogon številnih žag in mlinov. Temperament reke ni dovoljeval gradnje teh objektov ob strugi, zato so domačini gradili mlinščice. Ti umetni vodotoki so del reke preusmerili za industrijsko rabo v bližini.

Ena najpomembnejših dejavnosti na Savinji je dolga leta bila splavarjenje. Hitra alpska reka je omogočala nagel prevoz tovora, predvsem smrekovega in jelovega lesa. Splavarjenje je bilo pomemben vir prihodka zemljiških posestnikov, ki so splavarjem zaračunavali mitnino. Za te namene so bile ob reki postavljene mnoge mitnice.

Splavarjenje ima v Zgornji Savinjski dolini dolgo tradicijo, saj je prvič omenjeno že v petnajstem stoletju. Zagotovo je bilo razširjeno že dolgo preden se je cesar Friderik III. pisno pritožil nad lokalnimi splavarji. Okoli leta 1840 so savinjski splavarji svoje vožnje podaljšali vse do Beograda. Po nekaterih ocenah naj bi v tem času po Savinji vsako leto odpeljalo okoli 1500 splavov desk in okoli 300 splavov letev.

Splavarstvo je zamrlo šele na začetku druge svetovne vojne. Danes se je ohranila turistična prireditev Flosarski bal na Ljubnem (ob Savinji). V tem primeru so flosarji splavarji, bal pa je neke vrste zabavna prireditev z elementi druženja.

Galerija fotografij Savinje v zgornjem toku