Kraji
Samostan Mekinje | ujeto v objektiv
Avtor
V predmestju srednjeveškega Kamnika, med mestom in gorami, so nekoč davno zgradili grad. Gradu že dolgo ni več. Na njegovih temeljih stoji imenitna in impozantna stavba nekdanjega samostana, ki danes išče novo mesto v družbi. Samostan Mekinje je veličasten spomenik minulega časa in odraža visok pomen, ki ga je v življenju na naših tleh odigrala cerkev.

Osrednji atrij samostana danes služi kot prizorišče za kulturne prireditve (Foto: Falajfl)
Zgodovina samostana Mekinje
V srednjem veku je bil Kamnik pomembno središče regije. Mesto je stalo na križišču dveh pomembnih cest. Prva je skozi Tuhinjsko dolino vodila proti Celju, kjer se je priključila na jantarsko pot. Drugi krak se je usmeril proti Kamniškim planinam in po južnih pobočjih Velike planine vodil do Starega Gradu.
V Mekinjah, na razgledni lokaciji nekoliko nad mestom, je že v dvanajstem stoletju stal grad. Tega so v trinajstem stoletju dedovali gospodje Gallenbergi in tu pričeli novo vejo rodbine. Grad je ostal v rodbini le kratek čas, saj je že leta 1300 Žiga III. pl. Gallenberg na svojem posestvu ustanovil samostan. Grajska stavba je postala samostan, Žigova hčerka Klara pa njegova prva opatica.
Morda ne povsem po naključju je samostan pripadel redu sv. Klare. Ker ni bil zgrajen znotraj mestnega obzidja, je veljal za ‘podeželski samostan’. Redovnice so bile večinoma hčere najpomembnejših kranjskih plemiških in kasneje tudi meščanskih družin. Poleg posesti so samostanu pripadle mnoge plemiške pravice, redovnice pa so bile večkrat v sporu z bližnjim mestom.

Podoba samostana pred veliko prenovo konec sedemnajstega stoletja nazorno kaže, zakaj je bil potreben temeljite prenove
Temeljita prenova samostana
Konec sedemnajstega stoletja je bil samostan Mekinje že v slabem stanju. Razpadajoče stavbe nikakor niso bile v ponos družbeno vzpenjajoči rodbini Gallenberg, ki je imela nad mekinjskim samostanom dedno odvetništvo. Jurij Žiga grof Gallenberg, ki je podedoval grad Soteska in kupil Brdo, je bil leta 1666 povzdignjen v državnega grofa. Leta 1682 je postal deželni upravitelj, kar je zagotovo vplivalo na njegovo odločitev, da Mekinje dodobra prenovi.
Obnova je trajala dolga štiri leta, nov objekt pa je Valvasor opisal kot ‘najlepši samostan na Kranjskem’. Dotrajana, lesena poslopja je zamenjal mogočen objekt, ki stoji še danes. A čas redovnic se je v Mekinjah hitro iztekal. Čas razsvetljenih vladarjev v samostanih, kakršen je bil mekinjski, niso videli koristi in tako je avstrijski cesar Jožef II. v začetku leta 1782 red razpustil.
Sledilo je dolgo obdobje, ko je samostan služil posvetni oblasti. Konec osemnajstega stoletja je samostan Mekinje služil kot zapor, kasneje kot bolnišnica. V času Ilirskih provinc je prostrane sobane uporabljala francoska vojska in šele v dvajsetem stoletju so se v samostan ponovno vrnile redovnice. Leta 1902 so samostan kupile redovnice uršulinskega redu, ki so samostan obnovile in v njem odprle ljudsko šolo.

V nekdanji kapeli so redovnice preživljale dragocene trenutke v tihi molitvi (Foto: Falajfl)
Od samostana uršulink do uršulinskega samostana
Sredi dvajsetega stoletja je bil večji del samostana ponovno nacionaliziran. Vseeno so smele redovnice v manjšem delu stavbe še naprej opravljati svojo dejavnost. Nacionaliziran del samostana je služil raznim namenom. V objektu so bile vajeniške šole nekaterih strok, poboljševalni zavod za mladoletnike, stanovanja, delavnice in celo skladišče brisač. Zadnja tri desetletja dvajsetega stoletja je del stavbe deloval kot skladišče knjig Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Z osamosvojitvijo so redovnice ponovno dobile v last večji del samostana, ki je bil nacionaliziran. Čeprav so oblasti poslopje s pridom izkoriščale, za stavbo niso skrbele. Še danes je v starejših delih zgradbe vidna brezbrižnost oblastnikov, ki so stavbo prilagajali svojim potrebam ne oziraje se na zgodovinsko in kulturno vrednost objekta. Tako so za potrebe skladišča knjig v objekt vgradili betonske tramove, katerih nosilnost bi zadoščala tudi potrebam skladišča tankov.
Uršulinke so v Mekinjah vztrajale vse do leta 2016. V tem času so obnovile dobršen del objekta, tudi s pomočjo lokalnih obrtnikov. A tok časa redovnicam ni bil naklonjen in objekt je kaj kmalu postal preveliko breme vse manjšega reda. Po dolgotrajnih prizadevanjih, da bi posest prodale, so ga nazadnje podarile občini Kamnik. Ta je ustanovila javni zavod Mekinjski samostan, ki danes skrbi za razvoj tega pomembnega kulturnega spomenika.

Samostanski zeliščni vrt ponuja izjemen razgled na Kamnik ter mnogo priložnosti za ponovno obuditev zeliščarstva v samostanu (Foto: Falajfl)
Falajfl na obisku
Samostan Mekinje je s prehodom v javno last dobil nove lastnike in nov namen. Ogromen objekt je danes idealno prizorišče za predavanja, dogodke in razstave. Dolgi hodniki, po katerih so se nekoč tiho pomikale redovnice, danes služijo kot galerije. Nekdanja jedilnica je preurejena v konferenčno sobo, velika kuhinja pa gosti kulinarične delavnice.
Falajflovci smo se na gradu ustavili nekega toplega decembrskega jutra. Že pri durih nas je pozdravila direktorica zavoda Mekinjski samostan, Saša Ceglar Vidmar. V spremstvu strokovne sodelavke s kamniške občine smo si nato ogromno stavbo ogledali od pritličja do (temačnega) podstrešja. Pokukali smo v redovniške celice, si ogledali novo urejene prostore in se poučili o izzivih, s katerimi se srečujejo v zavodu.
Podobno kot je mekinjski samostan navdušil Valvasorja v srednjem veku, je objekt očaral tudi nas. Samostan Mekinje je resnično monumentalen objekt, poln zgodovine in hkrati uperjen v prihodnost. Utilitarna raba objekta je vidna na vsakem koraku, a vseeno tu in tam izpod stoletnih nanosov beleža pokukajo mojstrske freske davno preminulih mojstrov.
Dva skrita zaklada stare dame iz Mekinj sta nas še posebej navdušila. Prvi je zagotovo velika kapela z veličastnim oltarjem, drugi pa je zeliščni vrt, s katerega se odpira eden lepših razgledov na Kamnik in bližnjo okolico. Če tudi vas mika pogled v zakulisje starodavnega samostana, skočite na uradno spletno stran samostana Mekinje, kjer boste dobili več informacij o prihajajočih dogodkih.
Lokacija samostana Mekinje na zemljevidu
Galerija fotografij samostana Mekinje
Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.

Pingback: Grad Gamberk od dvora upornega plemiča do podeželske ruševine