Razvaline Medijskega gradu | ujeto v objektiv

V bližini Izlak v Zasavju na griču ob cesti stoji skromna kapelica, pogled na katero zakrivajo ruševine nekoč mogočnega dvora. Cesta, ki pelje mimo posesti, se imenuje po Janezu Vajkardu Valvasorju, katerega družini je bil Medijski grad dom.

Grad Medija

Na mestu, kjer so danes ruševine, je nekoč stal dvorec Gallenegg, imenovan po posestnikih, družini Gall. Dvorec stoji v dolini na manjši vzpetini, nikakor pa ne na visokem bregu, saj je bila funkcija palače predvsem bivalna. Čeprav je bilo posestvo obzidano, funkcija zidu ni bila obrambna, saj za kaj takega ni bil ne dovolj visok ne dovolj širok. Dvor je služil kot udobnejša in dostopnejša rezidenca prebivalcev oddaljenega gradu Lebek pri Vačah.

Jedro dvorca je srednjeveško, čeprav ga takratni viri ne omenjajo. Povsem mogoče je, da je bil dvorec pozidan na temeljih starejšega objekta. Iz zapisov je razvidno, da je v petnajstem stoletju na tem mestu stal gotski dvor v dveh nadstropjih. V šestnajstem stoletju so ga Galli prezidali v Medijski grad. Sredi šestnajstega stoletja, leta 1562, je grad prešel v last rodbine Valvasor. Medija je bil rodbinski grad Valvasorjev vse do leta 1765. Valvasorji so na gradu pustili velik pečat, grad so razširili in zgradili grajsko kapelo, ki je danes najbolje ohranjen del kompleksa.

Valvasorji na Medijskem gradu

Janez Vajkard Valvasor se je rodil maja 1641 na Starem trgu v Ljubljani. Bil je eden od štiriindvajsetih otrok Jerneja Valvasorja, od katerih mnogi niso preživeli otroštva. Čeprav je bil rojen v Ljubljani, kjer je njegov oče služboval kot deželni odbornik, je mladost preživljal na gradu Medija. O Valvasorjevem otroštvu ni znanega veliko, saj o tem delu svojega življenja ni pisal veliko. Prav njegov oče Jernej je grad znatno povečal in leta 1637 zgradil tudi kapelo z rodbinsko grobnico.

Prvi pokop v novi kapeli je bil že leta 1650, ko je bilo Vajkardu devet let. Takrat je bil tam pokopan Jernejev nečak Janez Krstnik Valvasor, kmalu zatem pa je umrl tudi Jernej. V času očetove smrti je Vajkard šolanje pričel na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Po šolanju se ni vrnil na domačo posest, pač pa je znanje in izkušnje dopolnjeval v potovanjih po Evropi.

V rodno deželo se je vrnil šele leta 1672, ko je kupil več gradov in posesti in pričel s svojim raziskovalnim delom. Čeprav je leta 1692 umrl v Krškem, naj bi bil pokopan v družinski grobnici v Mediji. Medijski grad je imel v tistem času lastnega duhovnika sacelana, ki je pokopaval, krščeval, spovedoval in redno maševal. Dokler je bil grad v posesti Valvasorjev, so tu k zadnjemu počitku položili večino svojih članov, ne glede na to, kje so živeli in umrli. Zato je varno sklepati, da v družinski kripti počiva tudi Janez Vajkard, čeprav trdnih dokazov o tem ni.

Od mogočnega dvora do ruševine

Po letu 1765 je grad pogosto menjaval lastnike in počasi propadal, dokler ga leta 1868 ni kupil podjetnik Alojz Prašnikar. Industrialec in graditelj železnic je grad temeljito prenovil in v njem celo uredil Valvasorjevo sobo. Prašnikar je bil član stare strojarske rodbine iz Izlak, ki se je v Kamniku tudi sam izučil za strojarja, kasneje pa se je preusmeril v gradbeništvo. Med iskanjem premoga je v bližini Medijskega gradu odkril termalni izvir, kjer je leta 1887 dal urediti termalno kopališče. Prav po uspehu Medijskih toplic je zgradil tudi toplice v Kamniku, kasneje pa je med prestolnico in Kamnikom zgradil železniško progo.

Medijski grad je leta 1911 kupil domačin Andrej Grobljar, po njegovi smrti pa je lastnica postala njegova žena Marija. Do druge svetovne vojne so v gradu živele razne najemniške družine. Med vojno je grad postal zanimiva lokacija za nastanitev sil nemških okupacijskih sil, zato so ga partizanske sile novembra leta 1944 skoraj popolnoma uničile. Na prošnjo lastnice, Marije Grobljar, so diverzanti prizanesli kapeli, ki je bila leta 1990 ponovno obnovljena. Danes je na Medijskem gradu poleg kapele ohranjen le del stavbe, ruševine konjušnice iz časa Valvasorja ter ostanki grajskih vrtov.

Falajfl na obisku

Medijski grad nam je prišel na uho, ko smo brali o življenju in delu našega polihistorja, Janeza Valvasorja. Na lep poznopoletni dan smo se prek Trojan zapeljali do kapelice ter se razgledali po ostankih gradu. Čeprav same ruševine kažejo žalostno podobo, pa je grad vreden obiska že zaradi zgodovinskega pomena za slovenstvo in idiličnega okolja tega po krivem zapostavljenega dela Slovenije.

Lokacija gradu Medija na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Medija