Polhograjska graščina | ujeto v objektiv

Polhograjska graščina bi prav lahko bila domovanje Poldija, kralja vseh polhograjskih polhov, in princese Poldke, ki jo snubi vsak polh v polšji deželi ter ji lepoto zavida vsaka polhinja. In kdo ve, morda vsako drugo polno luno dvorec na bregu Velike Božne zasedejo polhi in tam priredijo svoj polšji dvor. A to bi vedel le nekdo, ki bi bil dovolj pogumen, da bi noč prebil v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki domuje v graščini.

Grajski kompleks Polhograjske graščine in podpornih stavb, ki so tvorile srce polhograjskega gospostva (Foto: Falajfl)

Polhov Gradec

Naselje Polhov Gradec leži slabih dvajset kilometrov od prestolnice v osrčju Polhograjskega hribovja. Območje je bilo poseljeno že v prazgodovini. Najzgodnejši prebivalci so na Polhograjski gori postavili obrambno gradišče. Ta se strmo dviga dobrih štiristo metrov nad sodobnim naseljem, kar je koristilo pri obrambi, dostopnost pa ni bila najboljša. Morda je prav zaradi dostopnosti kasneje zraslo gradišče tudi na nižjem Starem gradu, okoli katerega se je nato tudi razvilo naselje.

Slovenski naseljenci so gradišča pogosto imenovali kar grad, od tod naselju tudi ime. Bolj kosmata polovica imena pa naj bi po domači legendi izhaja iz prigode, ki se je tu pretila popotniku. Slednjemu naj bi namreč polhi oglodali sedlo in jermenje, ta pa se je razjezil in vzkliknil:”To ni Gradec, temveč Polhov Gradec!” Stari Rimljani so polhe smatrali za delikateso, lov na polha pa še danes ostaja slovenska posebnost.

Neptunov vodnjak, ki je upodobljen že na Valvasorjevi Topografiji iz leta 1679, čeprav nosi letnico 1696, in grb Polhograjskih gospodov (Foto: Falajfl)

Stari grad

Vrh griča, okoli katerega je zrasel Polhov Gradec, je že v osmem stoletju zrasel obrambni stolp. V zgodnjem trinajstem stoletju se v listinah prvič pojavijo tudi Polhograjski gospodje. Ti so bili ministeriali Spanheimskih, vplivne plemiške družine s posestvi na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Rodbina Billichgrätz, kot so se Polhograjski imenovali, se je v Polhovem Gradcu obdržala do konca petnajstega stoletja. Takrat je izpričan zadnji član rodbine, Janez Polhograjski.

Sredi štirinajstega stoletja so bili Polhograjski v zatonu in svoj rodbinski grad so leta 1364 prodali Celjskim. Ti so ostali lastniki gradu vse do izumrtja rodbine slabo stoletje kasneje. Kot vse posesti Celjskih, je tudi Polhograjska graščina prešla v last Habsburžanov. Usodo Starega gradu je zapečatil veliki potres leta 1511, ki je grad močno poškodoval. Štiri leta kasneje je bil grad dokončno uničen v kmečkem uporu. V drugi polovici devetnajstega stoletja so na mestu Starega gradu postavili kapelo in ob poti postavili kalvarijo.

Angleški stolp z uro je bil postavljen v sedemnajstem stoletju, sprva pa je imel odprto streho, s katere je bilo moč občudovati okolico (Foto: Falajfl)

Polhograjska graščina

Spodnji dvor ob reki Brežni je bil omenjen že v štirinajstem stoletju. Zidan je bil le spodnji del stavbe, nadstropje pa je bilo najverjetneje leseno. Gotski objekt je imel v pritličju le dva prostora, vežo in večjo sobo. Dvorec je bil večkrat povečan še v času, ko so graščaki bivali vrh hriba. Polhograjska graščina je bila deležna velike prenove po potresu, zaradi katerega Stari grad ni bil več primeren za bivanje. V tem času je bil najemnik gradu Gašper plemeniti Lamberg, ki je cesarju Maksimilijanu posodil večjo vsoto denarja.

Eno od žarišč velikega kmečkega upora leta 1515 je bilo tudi na Polhograjskem. Po poročanju Valvasorja je bil dvorec takrat na silo zavzet, izropan in povsem razdejan. Lambergova vdova je Polhograjsko graščino leta 1518 vrnila v deželno last. Sedem desetletij kasneje je nadvojvoda Karel grad le prodal in do leta 1658 je zamenjal več lastnikov. Tega leta ga je kupil Mark Anton Kunstl, ki je bil dobro desetletje prej povzdignjen v plemiški stan.

Grajski park je bil za časa Valvasorja še zasajen s sadnim drevjem, kasneje pa je dobil francosko geometrijsko zasnovo (Foto: Falajfl)

Nova rodbina Polhograjskih

Kunstli so bili sprva kmetje s Pungerta pri Škofji Loki. V šestnajstem stoletju so se preselili v mesto ter obogateli s fužinarstvom in trgovino z železom. Leta 1639 umrli Gregor Kunstel se je preselil v Ljubljano, kjer je bil večkrat izvoljen za mestnega svetnika, sodnika in župana. V mestu je kupil več hiš, deželnim stanovom pa je dostikrat posodil denar. Zaradi zaslug družine sta bila njegova sinova leta 1646 povzdignjena v plemiški stan. Mark Anton je opustil očetovo obrt in se pričel ukvarjati s finančnimi in nepremičninskimi posli. Leta 1684 ga je cesar Leopold I. povišal v dedni baronski stan. Ime je povzel po svoji novi posesti in postal baron Polhograjski, gospod na Baumkircherjevem turnu in Lesnem Brdu.

Z novim imenom so baroni Polhograjski prevzeli tudi nov grb, ki so si ga sposodili od prvih Polhograjskih gospodov, s katerimi sicer niso bili v nikakršni sorodstveni zvezi. Novopečeni baroni Polhograjski so postali znani kot meceni umetnosti, obširno pa so tudi potovali po svetu. Mark Anton je popolnoma prenovil graščino in dal postaviti razgledni angleški stolp in Neptunov vodnjak, ki sta še danes posebnosti Polhograjske graščine.

Nove pridobitve gradu so bile leta 1679 ovekovečene v Valvasorjevi Topografiji. Za tem je bil stavba še enkrat razširjena proti severu, kjer so nastale nove graščinske sobe. Takrat je nastal tudi kamnit vhodni portal, okna pa so dobila enotne kamnite okvire. V naslednjih stoletjih se značaj graščine ni več znatno spreminjal. Polhograjski baroni so izumrli leta 1808, ko je brez moških potomcev umrl Jožef Anton. Zadnja predstavnica rodbine je bila baronica Antonija, ki se je kot sedemnajstletnica poročila z grofom Blagajem z gradu Boštanj.

Polhograjska graščina v Valvasorjevem bakrorezu. Vrh hriba na desni strani slike so vidne razvaline Starega gradu, pred graščino pa že stojita Neptunov vodnjak in razgledni stolp. (Foto: Falajfl)

Blagajeva doba in kraljevi obisk

Rihard Ursini grof Blagaj se je po poroki preselil na ženin rodbinski grad kot novi graščak. Na tem posestvu je živel pol stoletja. Rihard je nadaljeval delo ženine rodbine, prizadeval pa si je tudi za razvoj kmetijstva. Med krajani je bil zelo priljubljen in po odpravi fevdalizma so ga leta 1849 izvolili za svojega prvega župana. Rihard je kot eden prvih županov v ljubljanskem okraju vse uradne posle opravljal v slovenskem jeziku, na veliko negodovanje deželne uprave.

Grof Blagaj je bil vnet botanik in na gradu je uredil bogat rožni vrt z več tisoč vrstami vrtnic. Čeprav se njegovi poskusi proizvodnje olja iz vrtnic niso obnesli, so ga krajani šteli za velikega poznavalca. Zato ne preseneča, da je nek kmet leta 1837 prav grofu prinesel nepoznano vrsto rože, ki jo je utrgal na vrhu Polhograjske gore. Grof je “rumeno rožo” poslal kustosu Kranjskega deželnega muzeja, ki je v njej prepoznal nepopisano sorto volčina. Roža je po grofu Blagaju dobila znanstveno ime Daphne blagayana. Skupaj s planiko je bil blagajev volčin med prvimi zaščitenimi rastlinami pri nas.

Za novo rastlino je slišal tudi saški kralj in ljubiteljski botanik Friderik Avgust II. Ta se je leta 1838 ustavil v Ljubljani, kjer je slišal tudi za novo odkrito rastlino. S spremstvom se je ustavil v Polhovem Gradcu ter se povzpel na vrh Polhograjske gore, kjer si je ogledal najdišče pravkar opisanega volčina. V spomin na ta dogodek je grof Blagaj že istega leta ob vznožju gore postavil spomenik. Rihard Blagaj je umrl leta 1858 v Ljubljani.

Dvorišče Polhograjske graščine je obzidano z dekorativnim zidom, skozi katerega vodi tlakovana cesta (Foto: Falajfl)

Zaton in vnovični preporod

Polhograjska graščina je ostala v zasebni lasti do leta 1943, ko je bila na dvorcu belogardistična postojanka. Po vojni, ki jo je čudežno preživel, je bil grad nacionaliziran in izpraznjen inventarja. Objekt v idilični okolici z velikim parkom je sprva postal partijska šola, kasneje pa je v njem delovala osnovna šola. Zaradi vse slabšega stanja poslopja je osnovna šola svoja vrata zaprla leta 1969. Za tem se je pričelo kratko, a intenzivno obdobje propadanja graščine.

Že leta 1974 so se med domačini pojavile prve zamisli po obnovi gradu, vendar se je vedno ustavilo pri denarju. Prva dela so pričeli šele dobro desetletje kasneje. Popravila je bila prva deležna streha, ki se je že podirala. Nekaj sredstev so domačini pridobili iz občine, na pomoč pa so priskočila tudi okoliška podjetja in obrtniki s prostovoljnim delom. Pojavila se je celo zamisel, da bi del grajskih zemljišč prodali mladim družinam, ki bi v zameno morali 200 delovnih ur pomagati pri obnovi gradu. Žal nam ni znano, kako daleč je prišla ta zamisel.

Graščino je občina leta 1987 razglasila za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost. Tako so se odprla vrata za temeljito obnovo, ki je bila končana leta 1993. Leta 1999 je graščino zaščitila še država z razglasitvijo za spomenik državnega pomena. Od leta 2008 ima v Polhograjski graščini svoje prostore Muzej pošte in telekomunikacij, ki deluje v sklopu Tehniškega muzeja iz Bistre.

Na sredini parka stoji kamnito korito z želeno ograjo in vodometom s konca osemnajstega stoletja. Vrtni paviljon je novejšega datuma, kar velja tudi za mehanizem vodometa. (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Polhograjska graščina se nahaja v neposredni bližini Ljubljane, a je hkrati v osrčju narave. Naselje je obdano z visokimi pobočji Polhograjskega gorovja, skoraj vsak vrh pa je kronan s cerkvijo, kar priča o dolgi tradiciji poselitve tega območja. Najhitrejši dostop je po cesti z avtomobilom, z Ljubljano pa kraj povezuje tudi integrirana avtobusna linija številka 51. Po dolini reke Gradaščnice pa se je do graščine moč pripeljati tudi s kolesom.

Polhov Gradec je izhodišče mnogih tur po bližnjih gorah, mi pa smo se tokrat sprehodili le po čudovitem grajskem vrtu, posedli na brvi čez Božno in uživali v mirni okolici. Lahko bi pokukali tudi v muzejske prostore, a nam tokrat to ni uspelo. Morda se prihodnjič celo ustavimo na čaju pri grofu Blagaju, ki z grofico Antonijo goste pogosti vsak petek ob 16.30. Zagotovo nam bo imel povedati veliko zanimivega, pa četudi samo o vrtnicah.

Lokacija Polhograjske graščine na zemljevidu

Galerija fotografij Polhograjske graščine