Lovski dvorec v Zgornjem Tuhinju | ujeto v objektiv

Globoko v osrčju Tuhinjske doline v naselju Zgornji Tuhinj stoji dvorec, zavit v tančico skrivnosti. Odmaknjen od glavne ceste, ki že tisočletje povezuje Celjsko in Ljubljansko kotlino, podeželski dvorec ljubosumno varuje skrivnost svoje zgodovine in svojih graditeljev. Čeprav je danes stavba vzorno obnovljena, pa o njeni stoletni zgodovini priča le izročilo okoliških domačinov. Ti pravijo, da je čudovita stavba sredi vasi nekdanji lovski dvorec Celjskih grofov.

Dvorec v današnji podobi, vzorno saniran in obnovljen (Foto: Falajfl)

Dolina pod Menino planino

Alpe so že tisočletja predstavljale oviro za trgovino. Ceste so tekle po naravnih dolinah med griči predalpskega sveta, kar je v Tuhinjsko dolino pripeljalo tudi Rimljane. Ti so prav skozi Tuhinjsko dolino in preko prelaza Kozjak speljali drugo os ceste, ki je Oglej povezovala s Celjem.

Od vseh gradbenih podvigov antike so prav ceste najbolje upirale uničujočim pohodom zavojevalcev. Zato je tudi po divjanju Atile, ki je z zemljevida zbrisal premnogo rimskih naselbin, cesta po dolini ostala bolj ali manj nedotaknjena. V srednjem veku je bil nadzor nad cesto dobičkonosna dejavnost, zaradi česar so v dolini zrasli obrambni stolpi in gradovi, ki so skrbeli za red na poti.

Tudi prebivalci ozke Tuhinjske doline so že od samega začetka opravljali dejavnosti, ki so bile povezane s transportom. Podobno kot na Trojanah so v mnogih gručasto oblikovanih vaseh po dolini zrasle potniške postojanke, domačini pa so se ukvarjali tudi s furmanstvom.

Dvorec je vpet v čudovito okolje doline s pogledi na okoliške vrhove ali skrivnostne jutranje meglice (Foto: Falajfl)

Lovski dvorec v Zgornjem Tuhinju

Vas Zgornji Tuhinj se prvič omenja leta 1213. Iz gorenjske smeri je Zgornji Tuhinj lažje dostopen, saj leži zahodno od prelaza Kozjak, preko katerega se je potrebno povzpeti na poti proti Celju. Vasica se tesno stiska pod južna pobočja Menine planine, koder so bila bogata lovišča divjadi. Med plemstvom je bil lov priljubljena oblika sprostitve in druženja, zato je Zgornji Tuhinj idealna lokacija za postavitev lovskega dvorca.

Srednjeveški lov pa ni predstavljal le sprostitve. Na območjih današnje Slovenije so v času fevdalizma pogosto izbuhnili nasledstveni spopadi, vpadi Turkov ali upori kmetov. Lov je prestavljal pomembno vadbo za neizbežno vojskovanje in prav mogoče je, da so se člani rodbine Celjskih prav na lovskih pohodih po Menini planini izpopolnjevali v rabi loka in noža.

Lovski dvorec je bil na današnjem mestu postavljen na prehodu med štirinajstim in petnajstim stoletjem. V tem času je v bližnjem Motniku že stal grad, prvi znani lastniki gradu so bili Gospodje Motniški. Konec štirinajstega stoletja je grad prešel v last Habsburgov. Ker so bili Habsburgi in Celjani tekmeci za iste posesti na Slovenskem, je povsem mogoče, da so si v Zgornjem Tuhinju zgradili lovski dvorec, saj jim posest v Motniku ni bila prijazna.

Dvorec pod pobočji Menine planine je idealno lociran kot izhodišče za lovske pohode (Foto: Falajfl)

Propad in prenova

Značilnost deželskih dvorcev je njihova občasna uporaba. Ker niso sedež posesti in se v njih ne opravljajo posli, povezani s fevdom in hubami, sodijo med gospodarska poslopja posesti. Posledično je skozi stoletja dvorec pogosto menjaval lastnike, dokler ni v devetnajstem stoletju postal last cerkve. Ta je v dvorcu uredila župnišče, saj se vaška cerkev nahaja le nekaj korakov stran od dvorca.

Dvorec, ki stoji na izbočenem skalnatem grebenu, kateri se rahlo dviguje nad vasjo, nudi čudovite poglede na dolino in pobočja bližnjih planin. Ker pa lovski dvorec ni bil zasnovan za celoletno uporabo, se je kmalu izkazal kot neprimeren za dejavnost župnišča. Konec dvajsetega stoletja je cerkev za svoje osebje zgradila nov objekt, dvorec pa je bil prepuščen propadanju.

K sreči so tako občani Tuhinja kot cerkvena uprava sklenili, da gre ta zgodovinski spomenik ohraniti in leta 2004 so se začela temeljita obnovitvena dela. Krajani so zbrali sredstva in temeljito obnovili dvorec ter ga zaščitili pred gotovim propadom. Danes dvorec dvorec predstavlja ponos vasi, čeprav krajani zanj še niso našli namena. Tako je lovski dvorec moč zaenkrat občudovati le z zunanjosti.

Zgodovinska stavba je bila obnovljena leta 2004, do danes pa še ni našla svojega namena (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Danes na Tuhinjsko dolino pomislimo le v primeru katastrofalnih zamaškov na štajerski avtocesti, ki pa so vse redkejši. Če je nekoč skozi dolino potekala edina uradno priznana trgovska pot med Štajersko in Trstom, danes cesta bolj kot ne sameva. Če so nekoč v dolini še delovali rudniki in industrija, danes Tuhinj privlači turiste in sprostitve željne obiskovalce.

V Zgornji Tuhinj smo se odpravili iz ljubljanske smeri, mimo odcepa za terme Snovik do križišča, od koder z glavne ceste pot zavije v vas. Zgornji Tuhinj je ena redkih večjih vasi, ki s ceste Kamnik – Celje ni vidna, pač pa je skrita nekoliko višje na pobočju. Takoj za križiščem nas je presenetilo delovišče, zato smo do središča vasi ubrali nekoliko daljšo pot. Vozilo smo parkirali na vaškem parkirišču in se mimo gostilne pri Mežnarju povzpeli do župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v središču vasi.

Od tam je do starega župnišča le nekaj korakov. Stavba nas je pričakala zaprta, a v odličnem stanju. Sprehodili smo se okoli objekta, se skoraj spotaknili na starodavnih stopnicah ter uživali v zadnjih toplih žarkih jeseni. Veseli, da smo zavili z glavne ceste, smo pot nadaljevali novim odkritjem naproti.

Galerija fotografij lovskega dvorca Zgornji Tuhinj