Dolino Kamniške Bistrice so iz surovih skal gorovja izklesali ledeniki. Po njej teče bistra reka enakega imena. Kraški izvir se nahaja v zatrepu te sedem kilometrov dolge doline, v tolmunu, lučaj oddaljenem od Doma v Kamniški Bistrici. Reka izpod skal pogleda na nadmorski višini 600 metrov. V zgornjem toku je Bistrica prava divja alpska reka. Že do Kamnika, kakih 10 kilometrov od izvira, se reka spusti za dobrih dvesto metrov, izgubi hitrost in pridobi na širini. Prvih nekaj kilometrov reke je bučnih in nemirnih, ko si mlada reka utira pot skozi tesno alpsko dolinico. Preden pri Stahovici uide tesni dolini in se umiri ter razširi, v skalovje doline izreže soteski Predaselj.
Oddaljena dolina Kamniške Bistrice
Območje doline je bilo v preteklosti težko dostopno, saj dolina ni bila prehodna. Poti na sever so vodile drugod. Preko Jezerskega proti Železni Kapli in Velikovcu, po dolini potoka Črne pa so poti vodile proti Gornjemu Gradu in Koroški. V dolini so se zato zadrževali lovci, votline pa so nudile zavetje vojaškim ubežnikom, ‘flehtarjem’, in rokovnjačem. Prva dostopna cesta je bila zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Cesta je lepo vzdrževana in asfaltirana vse do planinskega doma, kjer je tudi večje parkirišče.
Nadmorska višina in bližina zasneženih kamniških vršacev vpliva na podnebje doline, kjer je pogosto za 10 stopinj hladneje kot v prestolnici, oddaljeni le 30 kilometrov. Ko smo se na deževen januarski dan odpravili do izvira Kamniške Bistrice, je v kotlini padal dež, okoli izvira pa je nežno naletaval sneg. Tišino nedeljskega dne so motili redki obiskovalci in rekreativci, ki dolino pogosto izkoristijo kot izhodišče za ‘skok’ na katero od bližnjih gora. Ob koči v dolini smo si ogledali napis ‘Kamniško sedlo: zaprto’, a smo bili mnenja, da nas znak obvešča, da koča na Kamniškem sedlu ne obratuje. To je značilno za zimski čas, kjer si v visokogorju pogosto prepuščen samemu sebi.
Dom v Kamniški Bistrici
Prvo planinsko kočo so ob jezercu, iz katerega se izliva Kamniška Bistrica, odprli 23. maja 1909 v nekdanji Turistovski koči. Postojanko je planinsko društvo po prvi svetovni vojni temeljito prenovilo in povečalo, zunanjost pa so opremili z elementi alpske arhitekture. Delo je bilo zaključeno desetletje po koncu vojne, dom pa so slovesno ponovno odprli 5. maja naslednjega leta. Dom je odprt vse leto, ne pa tudi vsak dan. Med oktobrom in aprilom je odprt od petka do nedelje, med poletno sezono pa vse dni v tednu.
Kot se za planinsko postojanko spodobi, je dom opremljen s prenočišči, čeprav je zaradi dostopnosti večinoma deležen dnevnih gostov, ki se v koči okrepčajo, preden nadaljujejo pot po bližnji naravi. Obiskovalcem bodo postregli s tradicionalnimi slovenskimi jedmi, enolončnicami, jedmi z žara ter zrezki vseh oblik in načinov priprave. Poletne dneve radi preživimo na terasi ob skodelici čaja in krožniku najboljših štrukljev na tej nadmorski višini. Ta sladica je okusnejša le še na gorskem zraku kakih tisoč metrov višje, v okrepčevalnici na Zelenem robu.
Kamniška Bistrica na zemljevidu
Galerija fotografij Kamniške Bistrice
Primoz
14. januarja, 2018 pri 22:00
Kaj pa vem… Mene v planinskem domu v Kamniški bistrici ne vidijo več. Visoke cene, majhne porcije, hrana tudi bolj tako tako… Raje zavijem 50m nižje h “Jurju”. Na štruklje grem pa tudi raje kam drugam (Kofce, Kriška…)
Mateja
17. januarja, 2018 pri 18:17
Res? Hm, škoda. Mi smo bili še vsakič zelo zadovoljni. Majhne porcije nas sicer ne motijo, kvečjemu obratno 🙂 Na štruklje pa le na Zeleni rob!
Pingback: Kamniški vrh vabi z odličnimi razgledi in straši s strmimi pobočji
Pingback: Sotočje treh rek: Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice
Pingback: Slap Orglice vabi v vseh letnih časih, najbolj čaroben pa je v zimskem času
Pingback: Lovska koča kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici je bila zgrajena za kralja