Hallstatt | ujeto v objektiv

Hallstatt je majhno alpsko mestece v Zgornji Avstriji na obali istoimenskega jezera. Poleg izjemne naravne lepote kraj slovi tudi po rudnikih soli, ki jo tu kopljejo že od železne dobe. V devetnajstem stoletju so v bližini rudnikov odkrili preko tisoč grobišč iz starejše železne dobe. Območje so v tistem času poseljevale etnične skupine z ozemlja današnje Slovenije, osrednje Avstrije ter južne Nemčije. Danes tako rudnik kot mesto privlačita trume turistov, še posebej iz Kitajske. Med Kitajci je mesto tako priljubljeno, da so v provinci Guangdong postavili vestno kopijo tega prikupnega bisera alpske arhitekture.

Hallstatt je zgrajen na tankem pasu zemlje ob strmem pobočju Solne gore, zaradi česar je pozidan vsak razpoložljiv kvadratni meter (Foto: Falajfl)

Halštatsko obdobje

Starejša železna doba je obdobje prazgodovine od konca kulture žarnih grobišč do prihoda Keltov. Halštatska kultura je bila prevladujoča kultura železne dobe med osmim in šestim stoletjem pred našim štetjem. V Sloveniji je to obdobje trajalo približno 450 let, do konca četrtega stoletja pred našim štetjem. V tem času so v naših krajih prebivali Iliri in njim sorodna plemena.

Geografsko je halštatska kultura obsegala širše območje Alp. Območje sega od Rodana, Saòne in zgornjega toka Rena na zahodu do Donave in Nežiderskega jezera na severu in vzhodu. Na jugu je vplive kulture zaznati do Kolpe, Istre in Padske nižine. Znotraj tega območja se ločita še vzhodni in zahodni halštatski kulturni krog. Območje Slovenije sodi v prvega.

Poleg Ilirov, ki so se priselili iz severozahodnega Balkana, so bili v Sloveniji pripadniki kulture še Panonci, na Primorskem in Notranjskem pa verjetno tudi Veneti. Na naših tleh je najbolje znano halštatsko najdišče v Vačah. Poleg naselbine so v Vačah izkopali preko 2000 grobov. V primerjavi je bilo v Hallstattu izkopanih kakšnih 1500 grobov.

Leseno stopnišče, ki so ga odkrili v hallstattskem rudniku, sodi med najstarejše ohranjene izdelke tehnične obrti iz drugega tisočletja pred našim štetjem (Foto: Falajfl)

Rudnik soli v Hallstattu

V železni dobi je sol sodila med življenjsko potrebne snovi, zaradi katere je bilo življenje v Alpah sploh mogoče. Večina bakterij, plesni in drugih škodljivih organizmov ne more preživeti v slanem okolju. Starodavne kulture so za zanašale na sol za shranjevanje hrane v zimskih mesecih. Primerno soljeno meso in zelenjava so ostali užitni vse do prihoda pomladi, ko je bilo moč hrano spet najti v naravi.

Najdišča soli so v alpskem svetu, ki je bil oddaljen od slanih morij, pogosto predstavljala razliko med življenjem in smrtjo. Na Solni gori (Salzberg) nad Hallstattom so sol morda izkopavali že v kameni dobi. O tem priča ohranjen jelenov rog iz neolitika, ki so ga najverjetneje uporabljali pri rudarjenju.

Prvi otipljivi dokazi o rudarjenju segajo v petnajsto stoletje pred našim štetjem. Med pomembnimi najdbami je odkritje najstarejšega lesenega stopnišča iz leta 1344 pred našim štetjem. Stopnišče so postavili prazgodovinski rudarji za enostavnejši dostop do najdišč dragocenega minerala.

Rudolfov stolp je bil stoletja dom upravitelja rudnika, zgrajen pa je bil v trinajstem stoletju kot obrambna trdnjava. Danes služi turizmu, pod njim pa je tudi brezplačna razgledna ploščad. (Foto: Falajfl)

Muzej rudnika soli

Rudniki soli nad Hallstattom nudijo edinstven vpogled v industrijsko zgodovino alpskega območja. Ko potujemo skozi plasti zemlje v globino gore, potujemo skozi zgodovino v dobo ljudstev, ki so živela na območju Alp mnogo generacij pred prihodom Slovanov. V visokih gorah nad jezerom je ujetih sedem tisočletij zgodb ljudi, ki so delali in umirali v temačnih rovih rudnika v Hallstattu. Ta je z obratovanjem prenehal leta 1965, danes pa je urejen v muzej.

Rudnik soli leži v visoki alpski dolini, skoraj štiristo metrov nad mestecem ob jezeru. Zahteven vzpon po zaviti gorski cesti je zamenjala vzpenjača, ki obiskovalce hitro povzdigne 360 metrov visoko. Prva postaja je Rudolfov stolp, pod katerim stoji razgledna ploščad, ki ponuja enkratne razglede na dolino. Na tem mestu je že v srednjem veku stal obrambni stolp, ki je varoval rudnik soli. Od trinajstega stoletja do leta 1954 je stolp služil tudi kot rezidenca direktorja rudnika.

Od tu se vzpon nadaljuje do nekdanje upravne stavbe rudnika, kjer se pripravimo na vstop v goro. Na nadmorski 928 metrov vstopimo skozi Kristinin jašek, izkopan leta 1719. Jašek je ime dobil po materi cesarice Marije Tereze. Vstopili smo v podzemni svet. V gori je na 21 nivojih kar 65 kilometrov tunelov, v rudnini pa je vsebnost soli tudi do 60%. Ogledali smo si zanimivosti od sodobnih tehnik izkopavanja z vodo do najstarejšega stopnišča na svetu ter po dobrih dveh urah spet pokukali na plano.

Z razgledne ploščadi se odpira pogled na ledeniško dolino in mesto Hallstatt skoraj štiristo metrov nižje (Foto: Falajfl)

Hallstatt

Sodobni Hallstatt je turistično mesto. Industrija je območje zapustila že v dvajsetem stoletju, slabih tisoč prebivalcev pa živi od obiskovalcev, ki v ta kotiček Avstrije drvijo z vsega sveta. Že navsezgodaj zjutraj so ulice polne turistov iz Azije, ki se v gručah potikajo po tesnih mestnih ulicah.

Čeprav je Hallstatt naseljen že tisočletja, se je v veliki večini izognil vplivom časa. Ljudje so dolga stoletja kopali sol in živeli mirna življenja, daleč od toka zgodovine. Med časom Rimljanov in srednjim vekom se tu ni zgodilo nič, kar bi zabeležila zgodovina. V štirinajstem stoletju je Hallstatt prejel trške pravice, konec šestnajstega stoletja pa so postavili cevovod, po katerem se je v vodi raztopljena sol pretakala do 40 kilometrov oddaljenega mesta Ebensee.

V Hallstatt je bil do devetnajstega stoletja moč priti le po jezeru ali ozkih gorskih poteh. Med jezerom in strmim pobočjem gore ni bilo veliko prostora za gradnjo in domačini so izkoristili vsak prost kvadratni meter. Vseeno so prebivalci v mestu postavili dve cerkvi, po eno za katoliške in protestantske vernike. Prav slednja je v središču najbolj prepoznavnih fotografij kraja. Rudniki soli so prebivalcem zagotavljali bogastvo, kar se odraža v bogati tradicionalni arhitekturi.

Alpska idila mesta privlači obiskovalce z vsega sveta s tradicionalnimi stavami, ki so si jih postavili premožni meščani (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Brez cestne povezave bi se Hallstatt težko razvil v turistično destinacijo. Izkoristili smo avstrijski avtocestni sistem in v dobrih treh urah pripotovali s sončne strani Alp globoko v osrčje te gorske verige. Kmalu smo prispeli do jezera, pripeljali iz tunela in avto pustili na parkirišču pod Solno goro. Čeprav so hiše v Hallstattu stisnjene na ozko ravnico ob jezeru, je le pol kilometra južneje prostora dovolj. Ker smo vstopnice za muzej soli kupili vnaprej prek spleta, smo imeli dovolj časa za sprehod do samega mesta.

Hallstatt je v živo enako pravljičen kot na fotografijah. Mirno gladino jezera razburka le redna hidrobusna linija, ki kraj povezuje z železniško postajo na drugi strani jezera. Osrednji trg je stisnjen med visoke stavbe, ki so si jih pred stoletji postavili premožni meščani. Ob obali jezera stoji veličastna evangeličanska cerkev, medtem ko Mariji posvečena katoliška cerkev leži višje v bregu.

Obisk Hallstatta ne bi bil popoln, če bi se ne sprehodili do razgledne točke na Gosaumühlstraße. Od tu je posneta večina idiličnih fotografij, po katerih je Hallstatt zaslovel po vsem svetu. Tudi mi smo si ukradli trenutek med večjima skupinama azijskih obiskovalcev, ki so se z avtobusov razlivali po mestu. Ko smo zapuščali mesto, so se proti središču že valile trume obiskovalcev, mi pa smo preskočili vrsto in se dvignili do rudnika soli, od koder smo Hallstatt občudovali še iz ptičje perspektive.

Lokacija mesta Hallstatt na zemljevidu

Galerija fotografij mesta Hallstatt in rudnika soli