Graščina malteškega viteškega reda v Komendi | ujeto v objektiv

Komenda je vas v severnem delu Ljubljanske kotline, blizu ceste med Mengšem in Kranjem. Danes v naselju prebiva manj kot tisoč ljudi, nekdaj pa je bila pomembno središče malteškega viteškega reda. Ime vasi Komenda izhaja iz srednjega veka, ko je bilo naselje in okoliške posesti v lasti malteškega viteškega reda. Komenda pri Kamniku je bila pod neposredno upravo komturja, predstojnika viteškega reda. Prav malteški vitezi so v naselju vzpodbujali konjeništvo, po katerem vas slovi še danes.

Malteški viteški red

Malteški viteški red ima svoje korenine v sedmem stoletju, ko je bila v Jeruzalemu zgrajena bolnišnica za romarje v sveti deželi. Red hospitalcev je podobno kot templjarji in križniki z verskim in vojaškim poslanstvom združeval skrb za bolne. Po prvi križarski vojni je red hospitalcev ustanovil brat Gerard. Novoustanovljeni red je leta 1113 s papeško bulo potrdil papež Pashal II. V dvanajstem stoletju je bil red neposredno podrejen papežu in je bil oproščen plačila davkov, posedoval pa je lahko tudi svoje objekte.

Podobno kot templjarjem je bogastvo hospitalcev bliskovito raslo, vendar so s padcem Svete dežele izgubili obširne posesti in trdnjave. Vitezi so se umaknili najprej na Ciper, kasneje pa so za svoj trajni dom izbrali otok Rodos. Leta 1312 so hospitalci podedovali mnoge posesti razpuščenega reda templjarjev.

Vitezi so se v petnajstem stoletju močno militarizirali, saj je bila njihova komenda na Rodosu stalna tarča napadov. Sprva so se borili z berberskimi gusarji, kasneje pa so prestali več obleganj razširjajočega se Osmanskega imperija. Po padcu Konstantinopla leta 1453 so hospitalci postali glavni cilj turških napadov. Decembra 1522 se je pričelo zadnje obleganje Rododsa, ko je trdnjavo vitezov oblegalo 400 ladij, s katerih se je izkrcalo 200.000 vojakov. Obleganje je trajalo pol leta, nakar so se poraženi branilci s sultanovim dovoljenjem umaknili na Sicilijo. Kasneje so prejeli v trajno last otok Malta, po katerem se imenujejo še danes, čeprav imajo sedež v Rimu.

Dvorec malteškega reda v Komendi

Na manjši vzpetini v starem središču Komende stoji cerkev sv. Petra, ki je bila postavljena v prvi polovici osemnajstega stoletja. Cerkev je dal postaviti komendator baron Peter Jakob de Testaferata, katerega nezakonski sin Peter Pavel je kasneje zgradil mogočno cerkev sv. Ane v Tunjicah. V senci cerkve stoji danes zapuščena graščina, v kateri so nekoč prebivali upravniki Komende, dandanašnji pa je v zasebni lasti.

Šmidova graščina, kot se objekt imenuje po rodbini, ki ima objekt v lasti, je bila nekdaj sedež malteških vitezov. Grad je verjetno postavil eden od plemenitašev ivanovcev v petnajstem stoletju. Letnica je vpisana na stropu v prvem nadstropju nad današnjim glavnim vhodom v stavbo. Graščino je baron Testaferrata temeljito prenovil, objekt pa je imel v tistem času zidano pritličje ter delno leseno nadstropje.

Z zaključkom fevdalizma je stavba za časa cesarja Jožefa II. prešla pod državno upravo. Država je objekt namenila upokojenim vojaškim dostojanstvenikom, ki so se pogosto menjavali. Stavba je vedno bolj propadala, zato je država graščino leta 1872 prodala oskrbniku gradu Križ, ki je umrl brez potomcev. Dobri dve desetletji kasneje jo je kupil Luka Šmid, ki je stavbo prezidal v secesijsko obliko. Skupaj z objektom so Šmidovi kupili 149 hektarov zemljišč, s prihodki katerih so financirali vzdrževanje graščine. Zadnjič je bila obnovljena leta 1909, med drugo svetovno vojno pa je bila temeljito požgana. Kasneje je bila delno obnovljena in dvignjena, prejela je tudi novo ostrešje, celovite prenove pa še ni doživela.

Grajski vodnjak

Pred Šmidovo graščino stoji mogočen kamnit vodnjak, ki ga je med prenovo graščine dal izkopati baron de Testaferrata. Ker je bil v času gradnje vodnjaka oskrbnik posesti Peter Pavel Glavar, baronov nezakonski sin, so domačini vodnjak imenovali Glavarjev vodnjak. Ob vodnjaku stoji mogočen jesen, ki je zaščiten kot naravna dediščina.

Vodnjak je primorske oblike in je globok 28 metrov. Izdelan je iz kamnitih blokov, ki so naloženi drug na drugega brez veziva. Nadzemni del je sestavljen iz petih kamnitih delov, spojenih s kovinskimi vezmi. Sprva je imel vodnjak lesen pokrov pod kupolasto streho, leta 1910 pa so novi lastniki namestili betonski pokrov.

Vodnjak je bil v uporabi vse do leta 1964, ko so bližnje objekte priključili na javni vodovod. Vodnjak je služil kot navdih arhitektu Jožetu Plečniku, ki je njegovo obliko uporabil za tabernakelj v glavnem oltarju župnijske cerkve v Komendi.

Falajfl v Komendi

Z marcem je v nižine prišla odjuga, ki je bila odličen izgovor za krajši izlet v okolico. Ker so vrhovi gora še vedno odeti v snežno odejo, smo si želeli nižinskega cilja in puščica je zadela Komendo. O vasi smo pisali že, ko smo se smukali okoli cerkve v Tunjicah, zato smo se poučili o zgodovini in se odpravili na ogled.

Za čas našega obiska je bila cerkev žal zaprta, okoli gospodarskih poslopij pred graščino pa se je sončnim žarkom nastavljalo le nekaj domačih mačk. Izpod kupčkov snega so sončne žarke že pozdravljali pozni zvončki, ki so nekako preživeli intenzivno obdobje snega in mraza v februarju. Med prijetnim sprehodom po vasi smo uživali v vrhunski sakralni arhitekturi in bogati kulturni dediščini kraja, iz mnogih razglednih točk pa so se odpirali čudoviti pogledi tako na Julijske kot Kamniške Alpe.

Šmidova graščina na zemljevidu

Galerija fotografij Komende