Povežite se z nami

spletni magazin o hrani, naravi, turizmu in zabavi

Grad Viltuš | ujeto v objektiv

Grad Viltuš navdušuje z monumentalno arhitekturo in hkrati razočara zaradi slabega stanja, v katerem se je znašel kot državna lastnina (Foto: Falajfl)

Kraji

Grad Viltuš | ujeto v objektiv

Popotnika, ki se iz Maribora po dolini reke Drave nameni na Koroško, nedaleč od štajerske prestolnice preseneti mogočni dvorec, ki stoji stisnjen med reko in strmo pobočje. Grad Viltuš preseneča s svojo monumentalno arhitekturo, ki bi bila bolj doma v velikem mestu ali zabaviščnem parku. Oko najbolj privlači visok osrednji stolp z vogalnimi stolpiči, ki bi lahko ušel iz pravljice o Pepelki. Žal danes grad Viltuš bolj kot na princeso s steklenim čeveljcem spominja na staro čarovnico s krivim nosom. Čeprav je grad Viltuš spomenik državnega pomena, zazidana vrata, popisane stene in razbita okna ne odražajo vrednosti te osivele dame ob reki Dravi.

grad-viltus-foto02

Grad Viltuš odlikuje presenetljivo razgibana arhitektura, ki je v podeželskih dvorcih pri nas nismo vajeni (Foto: Falajfl)

Divji grad v divji deželi

Današnje ime gradu Viltuš izhaja iz starodavnega nemškega imena za grad, ki je stal v bližini, Wildhaus. Wildhaus bi lahko prevedli kot koča v divjini. Čeprav opisno, je ime povsem primerno. Na območju Selnice, kjer grad Viltuš stoji, se je ustavil panonski tok priselitve Slovencev. Pot proti zahodu jim je na desnem bregu Drave preprečil neprehoden in divji Dravski gozd.

Naši predniki so poselili območja, na katerih so kulture gojili že Rimljani in staroselci pred njimi. Kasneje, ko so si zemljiške posesti pričeli izmenjevati plemiči, pa je blizu današnjega zrasel prvi grad Viltuš. Prvotna stavba je bila verjetno lovska koča, ki je stala nekje na pobočjih visoko na Dravo. Sčasoma se je razvila v srednjeveški grad, ki je bil prvič omenjen okoli leta 1200. Takrat je bil grad Viltuš posest samostana svetega Pavla iz Labotske doline.

Grad so skoraj zagotovo zgradili člani rodbine Spanheim, ki so na tem območju med letoma 1091 in 1123 samostanu podarili številne posesti. Slednji so leta 1147 izumrli, na gradu pa so kot vazali bivali člani rodbine, ki je po posesti prevzela ime. Prvič se Viltuški omenjajo v trinajstem stoletju, grad pa je ostal v njihovi lasti vse do izumrtja leta 1471.

grad-viltus-foto06

Veličasten osrednji stolp se dviguje visoko nad osrednji del parka in nudi odlične razglede na dolino reke Drave in čudovit grajski park (Foto: Falajfl)

Selitev bližje Dravi

Z izumrtjem Viltuških so njihove posesti podedovali Turjaški, ki so tako postali gospodarji gradu Viltuš. Med posestmi, ki so jih Turjaški dedovali, je bila tudi Betnava, ki je bila v drugi polovici šestnajstega stoletja priključena Viltušu. Turjaški so posest prodali sredi šestnajstega stoletja, ko se grad tudi preseli na današnje mesto.

Grad Viltuš na današnjem mestu stoji vsaj od leta 1588, ko je v listinah zapisan kot ‘novo zgrajena hiša’. Stari grad, po katerem je novi dvorec prevzel ime, je bil opuščen. Nekateri zgodovinarji kot razlog navajajo požar, a bolj verjetno temačen in odmaknjen srednjeveški dvor preprosto ni več služil svojemu namenu. Razširjena uporaba smodnika in manjša nevarnost vpadov je nevtralizirala še zadnje prednosti starodavnih stavb, ki so bile zato zapuščene.

Zaradi razgibane pokrajine v bližini je bil grad eno središč vinogradništva, kar je še danes razvidno v arhitekturi gradu. Zagotovo so lastniki gradov tudi s pridom izkoriščali obširne gozdove v okolici za lov in pridelavo lesa. Graščina je imela tudi mlin na bližnjem potoku ter brod in lastno mitnico.

grad-viltus-foto11

V ozki dolini reke ni veliko obdelovalnih površin, zato so se lastniki dvorca Viltuš ukvarjali z vinarstvom, kar odraža tudi arhitektura stavbe (Foto: Falajfl)

Grad Viltuš kot romantični dvorec

O gradu Viltuš težko govorimo kot enem objektu, čeprav vsi elementi stojijo pod isto streho. Še sredi devetnajstega stoletja je najbolj izstopala velika kapela na zahodni strani kompleksa. Današnjo, skoraj kičasto podobo, je grad dobil šele konec stoletja. Takrat je bil graščak Jakob Badel, član premožne družine iz Rogaške Slatine. Badel je pri naših južnih sosedih znan kot ustanovitelj in graditelj Krapinskih toplic.

Kdo ve, zakaj si je Badel zaželel, da bi se njegov grad Viltuš po videzu in mogočnosti kosal z največjimi dvorci v Avstriji. Prej dokaj monoton objekt je okrasil z neoromantičnimi elementi. Prav on je dal zgraditi visok osrednji stolp, obkrajen z vogalnimi krožnimi stolpiči. Tudi notranjost gradu je bila deležna temeljite prenove in grad je kmalu zaslovel po marmornih kaminih ter umetelno rezljanih stropih.

Okoli gradu je bil zasajen park v angleškem slogu, z raznovrstnimi redkimi vrstami dreves in drugih rastlin. Leta 1927 je lastnik gradu postal dunajski trgovec z lesom, Peter Magerl, ki je Viltuš zapustil hčerama, ki sta kot zadnji živeli na gradu. Med vojno so bili na graščini zapori, po vojni pa je bila nacionaliziran. Do leta 1989 je v gradu deloval dom starejših občanov, danes pa je v lasti države.

grad-viltus-foto15

Grad Viltuš je izjemno razgiban objekt, ki združuje razne gradbene stile. Glavni namen stavbe je, da obiskovalca očara s svojo mogočnostjo. (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Gradu Viltuš ni mogoče spregledati. Njegov graditelj ga je zasnoval z namenom, da na potnika naredi vtis. Čeprav danes propada in so njegova najboljša leta že davno minila, grad Viltuš še vedno navdušuje. Mi smo se na gradu ustavili, ko smo se priložnostno potikali po okolici Maribora. Za časa našega obiska, nekega sobotnega popoldneva, je pred gradom potekalo poročno slavje in za trenutek smo upali, da je grad le zaživel. A podobno kot mi Falajflovci so tudi svatje grad občudovali le od zunaj, se pred njim fotografirali ter nato bučno odšli.

Ker stoji grad tik ob cesti, je enostavno dostopen. Parkirati je mogoče ob gradu, kjer je posest za čas našega obiska stražil trenutni graščak štirinožne vrste. Če nas je na gradu Prem grajski maček gledal bolj zviška, pa nas je štirinožni mešanec pasje vrste na Viltušu toplo sprejel. Skoraj preveč toplo, kar je zagotovo posledica redkih obiskovalcev.

In res, grad Viltuš je le težko cilj, saj v sedanjem stanju ne ponuja veliko. Notranjost in zunanjost objekta sta hudo načeti, lastnica gradu, država, pa zanj ne najde prave vsebine. Prav zato zanj že dolgo časa iščejo lastnika, ki bi bil pripravljen grad odkupiti in ga povrniti do stare slave. Žal jim to še do danes ni uspelo, grad Viltuš pa služi le kot hrana nenasitnemu času, ki iz leta v leto terja svoj davek.

Lokacija gradu Viltuš na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Viltuš

Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.

Kliknite za komentiranje

Zapiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Več v ... Kraji

Reklamno sporočilo

Priljubljene objave

Najnovejše na Falajflu

Falajfl na Facebooku

Na Falajflu si preberi več o

Reklamno sporočilo Booking.com
Na vrh