Kraji
Grad Velenje | ujeto v objektiv
Grad Velenje, odet v visoko obzidje, z mogočnimi obrambnimi zidovi, že stoletja bdi nad Šaleško dolino. Kot stražar na griču bdi nad potjo, ki mesto ob Paki povezuje s Savinjsko dolino. Čeprav zaseda strateško točko vrh hriba, je grad lahko dostopen. Kot tak je ostal naseljen tudi, ko je plemstvo svoje gradove opuščalo v prid udobnejšim dvorcem v dolini. Danes je grad Velenje priljubljena izletniška točka, grajski kompleks pa gosti mestni muzej.
Srednjeveški Wöllan
Šaleška dolina je bila poseljena že v antiki. Rimljani so skozi dolino zgradili cesto, preko katere je bilo območje povezano z imperijem. Današnje Velenje se prvič omenja sredi trinajstega stoletja, dve desetletji kasneje tudi že grad Velenje. Ta je bil v prvotni obliki preprost kastel, sestavljen iz obrambnega stolpa in manjšega palacija. Poleg lokacije je bil grad za zaščito obdan z obzidjem.
V tem času je bil grad v lasti gospodov s Kunšperka. Ti so v trinajstem stoletju podedovali obsežne posesti v Šaleški in Savinjski dolini. Grad Wallan so že leta 1322 prodali svojim sorodnikom, gospodom Ptujskim. Velenjski grad je bil v srednjem veku le eden od preko dvajsetih gradov, postavljenih v Šaleški dolini. Zaradi velike gostote grajskih stavb se je doline prijelo ime “dolina gradov”. Med njimi je le grad Velenje uspešno prevetril ujme zgodovine.
Stražar Velenja
Pred pričetkom premogovništva v devetnajstem stoletju je bilo Velenje majhno naselje, ki se je stiskalo pod grajsko pobočje. Šaleška dolina je bila odmaknjena od pomembnejših srednjeveških središč. Trške pravice sta obe večji vasi v dolini prejeli dokaj pozno. Šoštanj je bil povzdignjen v trg leta 1348, Velenje dobrega četrt stoletja kasneje. Življenje v senci gradu je potekalo počasi in še leta 1889 je imelo Velenje le 364 prebivalcev.
Grad je današnjo podobo dobil sredi šestnajstega stoletja. Leta 1537 so grad prevzeli Wagni iz Liechtenberga na Dolenjskem. Ti so se lotili temeljite prenove gradu in so odgovorni za njegovo renesančno podobo. Hkrati je bil grad temeljito utrjen. Prav svojim mogočnim zidovom se grad lahko zahvali za svoj obstanek. Velenjski grad se je uspešno ubranil v vsaj dveh turških napadih, leta 1635 pa je preživel tudi kmečki upor. V slednjem je bilo opustošenih preko štirideset grajskih stavb na Štajerskem in v Savinjski dolini.
Opis gradu v devetnajstem stoletju
Grad leži na 210 čevljev (66,4 m) visokem pogozdenem griču, s katerega je čudovit razgled. Grad, ki ga obdaja močno, z bršljanom poraslo obzidje, oblikuje nepravilen pravokotnik. Je masivna, starodavna, na skalo postavljena stavba s klaftro (4 kubične metre debelimi zidovi), dve nadstropji visoka.
Čeprav je že hudo star, je še dobro ohranjen. V obzidju so trije okroglo stavljeni stražni ali obrambni stolpi, opremljeni z majhnimi, komaj 1-2 kvadratna čevlja velikimi okenci, ki so rabila za obrambo. Zahodno od gradu ob obzidju je grajska kapela s (prazno) grobnico in letnico 1660. To kapelo so pozidali dosti pozneje od gradu.
Zahodno od gradu naj bi v prejšnjih časih baje držal podzemni hodnik proti gradu. Grad ima 24 sob, viteško dvorano, sprejemno dvorano, malo in veliko jedilnico ter knjižnico. V spodnjih prostorih gradu so samo kleti z železnimi vrati. V kletnih prostorih pod viteško dvorano je najti tudi gladovalni jašek, ki je precej globok in v katerem je svoj čas pač tičal prenekateri ubogi obsojenec.
Dovozna vrata, stavljena v obzidje, držijo na prvo dvorišče in na prosto okoli gradu. Do vhodnih vrat v prvem nadstropju gradu držijo na zahodni strani stavbe narejene stopnice. Da bi velikih železnih vhodnih vrat ne bilo treba zmeraj odpirati, imajo na sredi 1 m visoko odprtino, skozi katero lahko ljudje vstopajo in izstopajo.
Opis gradu v enaindvajsetem stoletju
Do današnje oblike se je grad Velenje razvijal s postopnim dozidovanjem prvotne stavbe. Najstarejši del gradu iz 13. stoletja je bivalni del, ki sestavlja južni in zahodni del današnjega obokanega dvorišča. Stoletje kasneje je bil zgrajen okrogel stolp, ki je povezal bivalni in obrambni del. Obzidje v tem času je že dobilo dimenzije, ki so povečini preživele do danes.
V času temeljite prenove v šestnajstem stoletju je bilo dvorišče gradu obzidano še z vzhodnim in severnim traktom. Tako je nastalo arkadno dvorišče, ki je srce gradu. V dvorišče je bilo moč vstopiti preko dvižnega mostu, katerega so kasneje nadomestile stopnice. Na dvorišče so vodila okovana vrata, ki so lepo vidna še danes. Predstavljala so zadnjo obrambo palacija in so bila zato posebej utrjena.
Na dvorišču gradu si je še danes moč ogledati vodnjak, ki je eden vsaj treh na gradu. Notranji vodnjak je pravzaprav cisterna, v katero se je zlivala voda z grajskih streh.
Muzej na gradu domuje od leta 1957, pred tem pa so bila v gradu rudarska stanovanja. Žal se inventar gradu ni obdržal, čeprav je bil še v devetnajstem stoletju opremljen z bogatim pohištvom iz štirinajstega in petnajstega stoletja, lastniki pa so se ponašali tudi z zbirko starega orožja.
Grajska coprnica Kunigunda
Kaj bi bil dober grad brez dobre zgodbe o grajskem duhu? Tudi Velenje ima svojega duha v podobi Kunigunde, ki je bila nekdaj morda grofična ali pa spletična. Bila je lepa in dobrega srca in ni bila poročena. Kunigunda je imela dolge črne lase, ukvarjala pa se je z magijo in zdravilstvom.
Slovela je kot čarovnica, ki je ob sušah lahko priklicala dež, ob močah sonce in je po potrebi omilila zmrzali. Ljudje so se Kunigunde bali, morda zaradi njenega vpliva na podnebje, morda le zato, ker je niso razumeli. Vseeno naj bi nesrečnica končala na dnu vodnjaka na grajskem dvorišču. Ko so vodnjak pred leti čistili, so v njem našli stekleno kroglo, s katero naj bi si Kunigunda pomagala pri čaranju. Njen duh bojda še danes tava po grajskih sobanah v iskanju ljudi, ki so ji naredili krivico.
Falajfl na obisku
Grad Velenje je za obiske odprt vse dni v tednu, zaprt je le ob ponedeljkih. Če si želite ogledati bogate muzejske zbirke, se zato na grad nikakor ne odpravite v ponedeljek. Muzej gosti stalne in začasne zbirke, ki si jih je mogoče ogledati med torkom in nedeljo.
V Velenje smo prispeli na sončen poleten ponedeljek in se namenili na grad. Vreme je bilo skoraj lepo, v zraku pa je pomalem že dišalo po jeseni. Čeprav je bil napovedan dež, smo vseeno pogumno parkirali in se podali do veličastnega obzidja. V grad je mogoče vstopiti preko čudovitega lesenega mostu ali pa skozi portal v stražnem stolpu, ki nosi letnico 1558.
Ker je bil grad zaprt, se moramo zahvaliti direktorici, ge. Mojci Ževart, ki je prestregla našo tavajočo ekipo in ji odprla vhod v grad. Našim protestom navkljub smo bili deležni prvovrstne gostoljubnosti in kmalu smo dobili osebno vodičko, čeprav je bil grad zaprt in so imeli zaposleni nedvomno bolj pomembna opravila. Grad nam je nato predstavila kustosinja Mateja Medved, ki nam je prestavila najbolj zanimive dele gradu in odgovarjala na naša vprašanja. Vse prekmalu jo je poklicalo pravo delo, mi pa smo se zahvalili za gostoljubnost in se poslovili.
Zatorej ne bodite kot Falajfl, in se na grad odpravite med torkom in nedeljo, ko je muzej odprt in vas pričakuje z odprtimi rokami. Če pa vas pot na grad le zanese v ponedeljek, boste vseeno uživali v neprekosljivih čudovitih pogledih na mesto in prostrano Šaleško dolino.
Lokacija gradu Velenje na zemljevidu
Galerija fotografij gradu Velenje
Gregor je prekaljen pisun, ki je svojo novinarsko pot začel že v osnovni šoli kot založnik, urednik in edini novinar 'Špas revije'. Kasneje je pisal za razne publikacije, kot so Joker in Moj mikro, včasih povsem pomotoma.