Grad Konjice | ujeto v objektiv

Eden največjih in najbolj mogočnih gradov na Slovenskem se skriva vsem na očem. Visoko nad mestom Slovenske Konjice, na pobočju Konjiške gore, ležijo ostanki nekoč mogočnega gradu Gonobitz. Razvaline ležijo na kopastem hribu kakšnih 150 metrov nad trškim jedrom Konjic. Stari grad Konjice je bil postavljen v dvanajstem stoletju kot središče moči tujih gospodarjev na meji Podravske marke. Večstoletna zgodovina gradu se je končala v sedemnajstem stoletju z udarcem rabljevega meča.

Zunanje zidove je prerasla narava, zato se nam ob pristopu takoj ponudijo gole stene osrednjega bivalnega kompleksa gradu (Foto: Falajfl)

Grad Konjice: grad na meji

Obiskovalec Slovenskih Konjic ne more spregledati bleščečega belega stolpa visoko nad mestom. Iz doline je videti, kot da je stolp zgrajen sredi neprehodnih gozdov na pobočjih Konjiške gore. Iznad dreves kuka obnovljen grajski stolp, ki pa predstavlja le manjši del nekdanjega gradu. Prava razsežnost ostankov postane očitna šele, ko se sprehodimo med razvalinami.

A grad ne stoji tako na samem, kot se zdi. Postavljen je bil blizu gorske ceste, ki je povezovala Konjice z Žičkim samostanom. Prvotno poslopje je bilo zgrajeno v romanskem slogu, ostanke katerega je v ruševinah še vedno opaziti. To pomeni, da je na tem mestu stal grad že pred prvo omembo konjiške gospode v letu 1165. Prav v dvanajstem stoletju se je pričel uveljavljati gotski slog gradnje, ki je bil priljubljen tudi na naših tleh. Danes najbolje ohranjen del gradu je peterokotni stolp iz gotskega obdobja.

Obnovljeni del kompleksa je grajski stolp, postavljen bližje mestu. Nekoč samostojen kastel je bil kasneje pripojen h glavnemu grajskemu poslopju. (Foto: Falajfl)

Leto 1234

Prvič se grad v listinah pojavi leta 1234. Tistega leta je bolehni graščak Leopold iz Konjic zaprosil za sprejem med samostanske brate kartuzije Žiče. Tako je želel svoje življenje, polno pregreh, zaključiti v redovniški službi. Grad je v tem obdobju že zrasel iz skromnega stolpa v mogočno utrdbo z več kot dva metra debelimi obrambnimi zidovi. Konjiški gospodje so na gradu zabeleženi do leta 1329.

V tem obdobju je bil mogočni stolp še ločen od preostalih stavb, saj so ga šele v štirinajstem stoletju prislonili k stanovanjskim stavbam. Še danes je moč v stolpu videti kasnejše odprtine za vrata, vzidane neposredno poleg starejših strelskih lin. Kot velika večina gorskih gradov, je bil grad Konjice navsezadnje predvsem utrdba, čemur je bila podrejena tudi arhitektura grajskega kompleksa. Med zanimivostmi gradu naj bi bili tudi podzemni rovi, prek katerih se je grad oskrboval med obleganji, čeprav danes o slednjih ni več sledi.

Pogled iz nekdanjih grajskih soban proti grajskemu stolpu kaže tako troje vrat, vzidanih kasneje, kot tudi starejšo strelsko lino desno od spodnjih vrat (Foto: Falajfl)

Grajska pojedina

Iz konca petnajstega stoletja se je ohranilo izčrpno poročilo o pojedini, ki so jo priredili na konjiškem gradu. Konec maja 1487 se je v slovenskih deželah mudil posebni odposlanec oglejskega patriarha. Odpravo je vodil škof Carli, v spremstvu katerega je bil tudi Paolo Santonino, kancler oglejskega patriarha. Srednji je izčrpno in podrobno opisal skoraj ducat jedi, s katerimi je kastelan pogostil visoke goste.

Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485 – 1487

Razvaline so urejene za obiske. V nekdanjem obrambnem stolpu je urejena tudi manjša razgledna ploščad. (Foto: Falajfl)

Grad Konjice: jedilnik srednjeveške pojedine

Santonino je svoje poročilo nato zaključil s pohvalnim opisom celotnega jedilnika. Tistega popoldneva so na gradu Konjice na mize eno za drugim prinesli raznolike in slastne jedi.

1. Kup rezancev s smetano, na debelo posuti s sladkorjem.
2. Nadevan kopun, dušen in pripravljen v lastnem soku.
3. Postrvi, pripravljene na neznan način, a zelo slastne.
4. Drobno nasekljan ohrovt (ali zelje) s kosom slanine.
5. Pečen kozlič s tremi in več piščanci.
6. Krapi, pripravljeni v juhi, ki so bili slastni, a ne tako kot italijanski.
7. Kosi kozliča v žafranovi omaki.
8. Na maslu pečene tortice iz pretlačenega rakovega mesa, okrašene s čebulo, bešamelom in začimbami.
9. Meso v temi, danes pozabljena mesna jed, kuhana v krvi.
10. Cvrtje z žajbljem in domačimi gobami, za katere je Santonino menil, da so divje, a so bile ‘narejene doma’. 
11. Ječmenova kaša, kuhana v mastni juhi, z lahkim in belim kruhom.

Poleg jedi so postregli z več vrstami najboljšega vina, ki se je dobro ujemalo z izbranimi jedmi.

Zunanje stene gradu so presenetljivo dobro ohranjene, kar priča o visoki kakovosti gradnje (Foto: Falajfl)

Zarota proti cesarju

Grad Konjice je bil leta 1487, ko je na njem obedoval Santini, v cesarski lasti. V poldrugem stoletju, ki je minilo od zadnjega konjiškega gospoda, se je na gradu menjalo več plemiških rodbin, preden je posest prešla v last krone. Leta 1329 je grad postal posest Viltuških gospodov. V lasti rodbine se je obdržal do leta 1385, čeprav so ga vmes leta 1365 začasno zasedli Celjski. Od leta 1385 je prišel v last devinskih gospodov, že dve desetletji kasneje pa se pojavijo Walseeji. Ti so kmalu izgubili vse svoje posesti, a so dobili leta 1417 povrnjene. Ko je leta 1466 rod Walseejevih izumrl, je grad prešel v kronsko last.

Odtlej so na gradu gospodovali cesarski upravitelji, ki so z gradom upravljali za dobro sebe in krone. Med njimi je zagotovo najbolj barvit Ivan Erazem Tattenbach, o katerem je Josip Jurčič spisal dve povesti. Grof Tattenbach se je leta 1660, le dve leti po svoji poroki, zapletel v ljubezensko razmerje z Ano Zrinsko. Ta je bila žena Petra Zrinskega in ena od pobudnic Zrinsko-Frankopanskega upora. Ana je uspela Tattenbacha prepričati, da se je pridružil zaroti proti habsburškem cesarju Leopoldu I. Zarota je leta 1671 neslavno propadla, Tattenbach pa je bil 1. decembra istega leta obglavljen v Gradcu. Še pred usmrtitvijo so mu vzeli plemiški naziv in njegovo ime izbrisali iz deželne knjige. Zaseženo je bilo tudi vse grofovo premoženje. Samo iz konjiškega gradu so odpeljali kupe zlata, srebra in umetnin. Izropan grad Konjice so leta 1692 prodali Žički kartuziji, odtlej pa je počasi propadal.

Razgled na sodobne Slovenske Konjice z razgledne ploščadi (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Gradu Konjice noben obiskovalec mesta ne more spregledati. Čeprav je grad odmaknjen od središča mesta, vodi do njega več poti. Najbolj udobno se je do obzidja gradu pripeljati po cesti. Cesta, ki vodi na grad, se danes imenuje Tattenbachova ulica, dobršen del poti pa ni asfaltiran.

Na grad se je mogoče odpraviti tudi peš. Pot se prične blizu osnovne šole Pod goro. Za vzpon boste potrebovali pol ure, a je potrebno upoštevati, da se boste v tem času povzpeli za dobrih 150 metrov. Blizu izhodišča je tudi ena od štirih postaj sistema za izposojo koles Kolesce. Tam lahko odložite kolo in preostanek poti nadaljujete peš.

Grad je danes, kot je razvidno iz fotografij, mogočna razvalina. Iz temeljev, ki so se ohranili, si je moč ustvariti podobo gradu, kakršen je bil na svojem vrhuncu. Morda tudi zaradi nedostopne lokacije grad ni postal kamnolom. Zato pa se ni mogel upreti silam narave, ki so v preteklih stoletjih podrle mnoge izpostavljene stene gradu. Danes grad počasi obnavljajo, občasno pa na gradu in v njegovi bližini potekajo tudi kulturne in druge prireditve.

Zagotovo najboljša lastnost gradu je razgled, ki ga ponuja na mesto in dolino, posejano z vinogradi. Če bi bilo mogoče, bi se naslednjič želeli povzpeti tudi vrh stolpa, ki zagotovo ponuja sapo jemajoče poglede na Štajersko. Ko bodo obnovitvena dela odprla novo poglavje gradu, pa se na pobočje Konjiške gore zagotovo spet vrnemo.

Lokacija gradu Konjice na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Konjice