Grad Grm | ujeto v objektiv

Zgodba največjega in najlepše ohranjenega dvorca v Novem mestu se prične na bregovih reke Krke. Tam je stal grad in posestvo Graben, od leta 1510 posest rodbine Mordax. Okoli smrtne postelje so se zbrali trije bratje, graščakovi sinovi in se pogodili o dediščini. Vsak je prevzel tretjino posesti, kjer so si uredili domove. Prvi je prevzel očetov grad, drugi si je postavil grad Zaboršt, tretji pa je na svojem posestvu sezidal grad Grm.

Z grmičevjem porasli grič

Rodbina Mordax sodi med uspešne srednjeveške družine, katerih korenine segajo na Koroško. Na naših tleh je vidno vlogo igral Hans Mordax, ki je v zgodnjem šestnajstem stoletju, v odsotnosti gospodov Turjaških, upravljal z obširnimi posestmi gradu Turjak. Hkrati so se Mordaxi na Kranjskem pojavili tudi kot zemljiški lastniki. Od leta 1502 so imeli v posesti Brezovico pri Mokronogu, leta 1510 pa so prevzeli tudi Graben pri Novem mestu.

Valvasor je grad Grm popisal v prvem stoletju po njegovi izgradnji. O pomenu imena gradu ne ugiba. Grm je grm in polihistor je odločen, da je obilica grmovja, ki ga je bilo potrebno izkrčiti za postavitev gradu, posesti dala ime. Tudi nemško ime gradu, Stauden, ima enak pomen. Grad je bil sprva le preprost stolp, katerega funkcija je bila predvsem obrambna. Grm je pričel rasti leta 1586, turški vdori na slovensko ozemlje pa so se končali šele sedem let kasneje.

Grad Grm, kot ga je konec sedemnajstega stoletja upodobil Valvasor. Osnovni deli grajskega kompleksa so vidni še danes, čeravno v okrnjeni obliki. Izjema je le južni zid, ki ga je zamenjal bivalni trakt.

Počasna pretvorba iz trdnjave v dvorec

Krištof Mordax ni imel priložnosti dokončati gradu, ker je leta 1614 umrl. Dela je nadaljeval njegov sin Janez Andrej. Janez je pritlični trakt ob stolpu nadgradil z drugim nadstropjem. Največji pečat je stavbi vtisnil njegov sin Wolf Ferdinand, ki je grad znatno razširil in dogradil. Grad Grm je bil tako po skoraj stoletju gradbenih del dokončan tik pred objavo Slave vojvodine Kranjske.

V stoletju, ko je grad Grm počasi dobival svojo obliko, so se razmere v deželi močno spremenile. Turška nevarnost je popustila in graščaki so počasi pričeli zapuščati neudobne in nedostopne utrjene trdnjave vrh hribov. Premožni zemljiški posestniki so si pričeli postavljati udobne in zračne dvorce v nižinah, kjer so bili lažje dostopni. Višje ob Krki je zrasel prelep deželni dvorec Soteska, ki so ga v drugi polovici sedemnajstega stoletja pozidali Gallenbergi.

Podeželski dvorec

Wolf Ferdinand je imel srečo, da je njegov ded pričel graditi grad na dostopni lokaciji blizu pomembnega mesta. Sončna in razgledna lega je bila več kot primerna za postavitev dvorca, ki je naglo dobival novo obliko. Ob osrednjem stolpu so tako pozidali severni trakt, na južni strani pa je zrasel visok kamnit zid. Tako je nastalo prostrano dvorišče, na katerega so se odpirali odprti, obokani hodniki glavne grajske stavbe.

Valvasor je pohvalil tudi notranjo opremo gradu. Poleg odprte galerije je pohvalil sobe, ki so bile okrašene s slikarijami in štukaturami. Do danes so se ohranile le poslikave v osrednji dvorani grajskega stolpa. Strop je porisan z vojaškimi prizori, obdani z bogatimi štukaturami. Wolf je na pomembno mesto uvrstil tudi združen grb rodbin Mordax in Gallenberg, iz katere je izhajala njegova žena, grofica Ana Rozina Mordax-Portendorf.

Zgodovina je na gradu pustila svoj pečat. Čeprav ni zapuščen, grad Grm obiskovalcem ne kaže svoje najboljše podobe. (Foto: Falajfl)

Združitev posesti rodbine Mordax

Kot navaja Valvasor, so si posesti južno od Novega mesta razdelili trije bratje. To zgodbo je zagotovo slišal tudi Wolf, ki je bil morda celo vir Valvasorjevega zapisa. Vsekakor se je slednji potrudil, da je za časa svojega življenja vse posesti spet združil. Prvi korak združitve se je zgodil že za časa njegovega očeta. Ta je po stricu Joštu podedoval grad Graben in posesti, ki so mu pripadale.

Kot kaže, je imel Wolf tako sredstva kot željo, da razširi svoje posestvo. Da bi dedno posestvo ponovno združil, je moral v last pridobiti le še Zaboršt. Ta je med tem zamenjal mnogo lastnikov, saj je bil že od leta 1641 v lasti grofa Paradeiserja. Do pričetka osemnajstega stoletja je grad zamenjal pol ducata lastnikov, dokler ni pristal v rokah Franca Alberta, člana plemenite družine Schrott-Altenburg. Od slednjega je leta 1701 grad za 4000 goldinarjev kupil Wolf Mordax in tako zaključil zgodbo o treh bratih.

Zanimivo Wolf ob svoji smrti leta 1709 ni bil več lastnik gradu Graben, saj ta ni naveden v njegovem zapuščinskem inventarju. Graben je prodal ženinemu sorodniku, Baltazarju grofu Gallenbergu. A s tem zgodbe še ni bilo konec, saj je Baltazar po Wolfovi smrti prevzel njegovi preostali posesti ter tako tri gradove ponovno združil pod enim lastnikom. Z manjšimi izjemami je tako ostalo do leta 1886, ko je znaten del posestva kupila dežela Kranjska.

Grad Grm kot rodbinski sedež

Graščak Wolf Mordax je želel s svojim gradom vtisniti pečat svoji rodni deželi. Poleg obširnih gradbenih del na samem gradu, je poskrbel tudi za dušni mir svojih sorodnikov. Valvasor piše, da je leta 1675 graščak v neposredni bližini zgradil kapelo Božjega groba s petimi pripadajočimi postajami. Kapelica je hkrati služila tudi kot mavzolej rodbine Mordax. V začetku osemnajstega stoletja je bil zasnovan tudi grajski park, ki je mavzolej povezal z gradom.

Mordaxov mavzolej je danes v lasti Evangelijske cerkve. Ta v mestu deluje od leta 1948, kapela pa je bila v cerkev posvečena leta 1986 v počastitev 400 let smrti Primoža Trubarja. V bogatem vrtu pred gradom stoji tudi najgloblji vodnjak v Novem mestu. Baročni vodnjak je globok kar 30 metrov, od tega je 10 metrov izklesanih v živo skalo. Vodnjak je danes zaščiten z rešetko, ki neskrbne obiskovalce varuje pred žalostno usodo.

Zaradi boljše izrabe prostora so originalni elementi gradu, kot so ti pritlični oboki, izginili v zgradbo gradu. Čeprav je grad v državni lasti so obnovljeni le redki izvirni deli stavbe. (Foto: Falajfl)

Stoletni zaton gradu

Ko je Baltazar grof Gallenberg leta 1751 sklenil svojo življenjsko pot, so njegove posesti prešle v last Michelangela barona Zoisa. Od njegovih dedičev je gospostvo leta 1810 kupil Karel Smola. Smola je bil priseljenec s Češke in je bil prej upravitelj grajske posesti. Poleg Grma je posest vključevala še gradova Graben in Zaboršt, Dilancijevo imenje in Viderčanov grad. Del posesti je leta 1838 odkupil Karlov brat Anton za svojega mladoletnega sina. V kompleksni pogodbi se je med drugim obvezal tudi, da bo grobnico na griču prepustil Novemu mestu za potrebe javne božje službe. V ta namen je priskrbel tudi nekaj cerkvene opreme.

Usoda zapletenih nepremičninskih poslov je, da se razpletajo na sodišču. Prav sredi dedne pravde o usodi posestva je Karl umrl. Njegov delež posesti je tako podedoval Anton Vincenc, ki je večji del svojega imetja leta 1886 prodal deželi Kranjski. Ta je na posestvu ustanovila Vinarsko in sadjarsko šolo.

Kmetijska šola na Grmu

Dolenjske Novice, Gospodarske stvari, V./18, 15. september 1889

Pristrižen kvadratni tloris gradu Grm predstavlja zadnji hit grajske mode osemnajstega stoletja (Foto: Falajfl)

Delovanje kmetijske šole na Grmu

Povod za nastanek kmetijske šole je bil izbruh trtne uši v drugi polovici devetnajstega stoletja. Vinogradniki iz Dolenjske, Vipavske, Goriške in Štajerske so od države terjali ukrepanje. Posebej glasne so bile zahteve po ustanovitvi šole, ki bi kmetovalcem nudila potrebna znanja za boj proti uničujočemu zajedavcu.

V odziv na te pozive je leta 1869 vipavski graščak grof Karel Lanhtieri svoje posestvo na Slapu pri Vipavi za trideset let brezplačno prepustil v namene Vinarske in sadjarske šole. Pouk se je pričel štiri leta kasneje. Kmalu se je izkazalo, da je potreba po znanju velika tudi v drugih kmetijskih panogah, zato je bila šola z razširjenim programom preseljena na Dolenjsko.

Nova šola je prejela tudi novo ime: Vinarska, sadjarska in poljedelska šola na Grmu. Sprva je pouk v šoli trajal dve leti. Ker so bili dijaki v času šolanja odsotni z domačih kmetij, se mnogi niso mogli odločiti za šolanje, saj si odsotnosti niso mogli privoščiti. V odgovor je šola uvedla dvojni program zimske in letne šole, ki je učencem omogočila deljeni študij in kar najmanjši vpliv na delo na domači kmetiji.

Šola v Novem mestu je leta 1956 slavila svoj platinasti jubilej. V sedmih desetletjih je vzgojila preko 1500 naprednih kmetovalcev in pomembno doprinesla k napredku slovenskega kmetijstva. Kot edina kmetijska šola v Avstriji, kjer je pouk potekal v slovenskem jeziku, je šola na Grmu znatno doprinesla k revolucionarni preobrazbi slovenskega naroda v dvajsetem stoletju. Prav z znanjem, pridobljenim med šolanjem, so se slovenski kmetje lahko otresli hlapčevstva in samozavestno zagospodarili na svoji zemlji.

Primerno je, da je šola dobila svoje prostore prav na nekdanjem gradu. Slednji so povsod po naših deželah služili kot spomeniki podložništva Slovencev. Grad je bil središče kmetijskega gospostva, kjer je tuj posestnik odločal o usodi svojih podložnikov. Da so na gradu Grm tisoči slovenskih kmetov v njim razumljivem jeziku pridobivali znanje, potrebno za sodobno kmetovanje, predstavlja najbolj temeljno obliko upora proti ekonomskem zatiranju, kateremu smo bili predolgo podvrženi.

Ko se je grad razvijal iz obrambnega gradu v podeželski dvorec, je njegov obrambni stolp dobil novo vrednost (Foto: Falajfl)

Od šolskih klopi do arhivskih polic

Leta 1970 je šoli grozila ukinitev. V prvi letnik je bilo prijavljenih le 14 učencev iz celotne Slovenije. Zakonsko določeno najnižje število je bilo 17 učencev. Grajske prostore je za svojo širitev želela bližnja tovarna IMV in kmalu je bil sklenjen dogovor o selitvi. V zameno za prostore na gradu Grm se je podjetje IMV zavezalo k financiranju Kmetijskega šolskega centra pod Trško goro.

Šola je tako svoje prostore izpraznila leta 1983 in se preselila v nove prostore na Sevno. Na grad Grm so v IMV naselili ambulanto in druge službe podjetja. Ko je družba IMV razpadla na več podjetij, prostorov v gradu niso več potrebovali, zato so tja premestili Zavod za varstvo kulturne dediščine in zgodovinski arhiv. Po stečaju IMV Holdinga je leta 2008 grad prišel v zasebne roke. Grad in okoliške površine je odkupila novoustanovljena družba Grad Grm d.o.o.

Zasebnik je imel s projektom visokoleteče načrte. Podobno kot na gradu Otočec, so želeli na gradu Grm urediti v hotelski kompleks višjega nivoja. Koncept zasnove je vključeval tudi apartmajsko naselje v okolici gradu. Za zaščito kulturne dediščine je ukrepala država in še istega leta sklenila grad Grm odkupiti za dober milijon evrov. Odtlej je grad v javni lasti, v njem pa še danes deluje dolenjska enota zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Čeprav se je bližnje mesto in njegova okolica v stoletjih znatno spremenilo, je z gradu še vedno moč videti visoke strehe Novega mesta (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Grad Grm leži na desnem bregu reke Krke. Iz središča mesta je oddaljen dobre četrt ure hoje. Če prihajate od daleč, se je moč pripeljati neposredno do gradu, ob katerem je priročno in brezplačno parkirišče. Med obiskom smo vseeno opazili, da nekateri obiskovalci svoja vozila puščajo neposredno pred gradom, redki izbranci pa jih parkirajo kar na notranjem dvorišču. Parkirana vozila kazijo že tako močno načeto podobo tega starodavnega objekta, ki je v svojem času doživel že marsikaj.

Pred samim gradom stojijo zapuščeni ostanki nekoč zavidljivega parka. Danes park deluje zanemarjeno in zapuščeno. Pozabljen grad z okolico nudi zavetje mladim parčkom, ki niso pričakovali našega obiska in nad njim niso bili čisto nič navdušeni. Diskretno smo se umaknili in se izpred gradu ozrli proti mestu. Onstran stanovanjskih hiš, ki so po pobočju prilezle do samega vhoda v grad, stoji staro mesto z novim imenom. Kmalu smo gradu, ki je zrasel na pobočju nekdaj z grmičevjem poraslega hriba, voščili slovo.

Lokacija gradu Grm na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Grm