Grad Gornja Radgona | ujeto v objektiv

Radgonski grad stoji na vzpetini dobrih petdeset metrom nad reko Muro in trškim mestom, ki je zraslo na pobočju grajskega hriba in pod njim. Onstran reke, v današnji Avstriji, je na ravnici zraslo mesto, iz katerega so od trinajstega stoletja dalje upravljali grad. Poleg bližnje okolice sta grad in mesto služila tudi kot obrambna linija mesta Gradec, ki je bil v petnajstem stoletju prestolnica Notranje Avstrije. Danes je grad Gornja Radgona odprt za obiskovalce in prireditve pod imenom Chateau Agata.

Urejeno poslopje stoji vrh grajskega hriba, s katerega obvladuje porečje bližnje reke Mure (Foto: Falajfl)

Nastanek in razvoj Radgone

Območje Radgone je bilo poseljeno že od neolitika. Trgovske poti so tradicionalno potekale ob velikih rekah, zato je bilo območje ob reki Muri pomembnega pomena. Prav trgovanje po reki je dolga stoletja vplivalo na rast in razvoj mesta. Srednjeveška zgodovina mesta se prične v dvanajstem stoletju, ko sta prvič omenjena tako naselje kot grad Gornja Radgona. Že sredi trinajstega stoletja je Radgona pridobila trške pravice. Kot mesto je bila Radgona prvič omenjena leta 1299.

Radgona že od nekdaj stoji na mejnem območju. V srednjem veku je blizu mesta potekala meja s kraljestvom Madžarov. V poznem petnajstem stoletju so tu potekali spopadi med madžarskim kraljem Matijo Korvinom in cesarjem Friderikom III. Habsburškim, ustanoviteljem ljubljanske škofije. Mesto je bilo zgrajeno na odlični obrambni lokaciji na rečnem otoku, hkrati pa ga je branil še grad Gornja Radgona, zato je bil strateški pomen mesta nepopisen.

Sledilo je obdobje Otomansko Habsburških vojn, ki se je vleklo dolgi dve stoletji. V tem času je bilo mesto obzidano in utrjeno. Radgona je pridobila sodobne utrdbe, ki jih je zasnoval italijanski arhitekt Domenico dell’Allio. Kot dvorni arhitekt je bil odgovoren za gradnjo utrdb po avstrijski meji. Po velikem potresu v Idriji je pomagal obnoviti mnoge gradove, med drugim pa je zasnoval tudi obzidje mesta Maribor. V Mariboru si je še danes moč ogledati njegovo delo, med katero sodi tudi sloviti Vodni stolp.

Grajsko poslopje je monumentalnih razsežnosti in zgrajeno za udobno življenje deželskega plemstva (Foto: Falajfl)

Radigojev grad

Radgonski grad je stal sredi dvanajstega stoletja in zagotovo pred letom 1182. Postavil ga je slovenski plemič Radigoj, ki je ime posodil tako gradu kot mestu. Območje je bilo v tistem času v posesti grofov Spanheimov, na gradu pa so sredi trinajstega stoletja upravljali s 40 vasmi in 355 kmetijami.

Grad Gornja Radgona je pogosto menjaval lastnike in upravitelje. V prvi polovici petnajstega stoletja je grad kupil Friderik Stubenberški, ki je razširil posest in temeljito prezidal grad. Grad je ostal v lasti rodbine vse do leta 1469. Takratni graščak, Hans Stubenberški, je podprl svojega tasta Andreja Baumkirchnerja v sporu s cesarjem Friderikom III. V Vipavi rojen Andrej je štajesko plemstvo združil na strani madžarskega kralja Matije Korvina. Baumkirchnerjeva zarota je bila krvavo zatrta, cesarju zvesti meščani pa so z gradu pregnali upornega graščaka.

Štirje bivalni trakti obdajajo osrednji atrij, preko katerega je urejen dostop do vseh delov gradu (Foto: Falajfl)

Od deželnega gradu do dvorca Agata

Radgono in njen grad je Korvinova črna vojska zasedla leta 1480. V posesti Korvina je ostal vse do njegove smrti desetletje kasneje, ko je bil grad Gornja Radgona vrnjen cesarju. Z gradom so poslej upravljali cesarski oskrbniki. V deželni lasti je grad ostal do leta 1623, ko ga je cesar prodal Janezu Ulriku, knezu Eggenberškem. V lasti te rodbine je grad ostal do njenega izumrtja leta 1717.

Iz obdobja Eggenberških imamo tudi prvo upodobitev gradu. Leta 1681 je izšla Topografija vojvodine Štajerske, v kateri je prikazan Radgonski grad z mostom. Na rezbariji so upodobljene tudi strnjene hiše pod gradom, prvi zametki današnje Gornje Radgone. Leta 1717 je grad s poroko prešel v last rodbine Herberstein. Grof Leopold Herberstein je leta 1775 zaključil s temeljito prenovo gradu. O tem priča napis nad vhodnim portalom v grad.

Upodobitev gradu iz Topografije vojvodine Štajerske

Dobro desetletje kasneje je Radgonski grad ponovno menjaval lastnike. Grad je leta leta 1789 kupil Franc Jožef Wurmbrand, v lasti rodbine pa je ostal vse do začetka prve svetovne vojne. Zadnji ga je kupil grof Chorinsky s Poljske, leta 1931 pa je postal last banske uprave iz Ljubljane. Kasneje je bila na gradu najprej meščanska šola, kasneje nižja gimnazija in do leta 1974 osnovna šola. V gradu je deloval tudi dom za ostarele, ob osamosvojitvi pa je bil grad zapuščen in v zelo slabem stanju. Leta 1992 je občina grad za 99 let oddala v najem poslovnežu Milanu Herzogu, ki je grad Gornja Radgona temeljito obnovil.

Grad je mogoče najeti za zaključene družbe in prireditve, vendar ni muzej, opremo pa so najemniki zbrali s celega sveta (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Radgonski grad stoji griču visoko nad mestom, a ga je s slovenske strani moč kaj hitro spregledati. Poslopje gradu je postavljeno na severni strani griča, nad reko Muro, od koder bdi nad avstrijsko Radgono. Ko smo se iz smeri Maribora približevali Gornji Radgoni, je nad krošnjami dreves sramežljivo kukala le streha gradu.

Z Apaške ceste smo se po ozki in zaviti cesti odpeljali do urejenega parkirišča pred gradom, kjer smo pričeli z ogledom. Čeprav je grad v lasti občine, ga ima v zakupu domačin Milan Herzog, ki je grad na lastne stroške tudi obnovil. V obnovo močno dotrajanega gradu je vložil več milijonov evrov, zato za ogled gradu povsem upravičeno zaračunava vstopnino. Tako boste za vstop v park plačali evro, ogled grajskega dvorišča vas bo stal dvakrat toliko, za sprehod po zgornjem grajskem poslopju pa vas bo stal pet evrov.

Obnova gradu je potekala dolgi dve desetletji, zaključena pa je bila v jeseni leta 2013. Med obnovo je prihajalo do mnogih sporov med občino, Zavodom za varstvo kulturne dediščine ter najemnikom. Slednji ima samosvoj okus, ki se odraža tako v notranji opremi gradu kot tudi oblikovanju parka. V ograjenem zunanjem dvorišču so parkirana vozila starejšega datuma, notranja oprema pa je zbrana z vseh smeri neba. Med ogledom nam je bilo pojasnjeno, da je najemnik opremo zbiral po vsem svetu, predvsem po Ameriki, kjer so starine bojda cenovno bolj dostopne kot na stari celini.

Radgonski grad ni muzej. Hkrati ni zasebna rezidenca, hotel ali prireditveno središče. Grad še išče svoj pravi namen. Zaenkrat ga je moč najeti za poroke in prireditve ali pa se le sprehoditi skozi to monumentalno zgradbo. Stroški vzdrževanja grajske stavbe so ogromni in najemnik trdi, da grad grad vsako leto stane 150.000 evrov. Glede na velikost in starost stavbe to ni težko verjeti. Če vas pot zanese v ta kotiček Slovenije, si le privoščite sprehod na grajski hrib in si oglejte grad, ki je videl stoletja zgodovine.

Lokacija gradu Gornja Radgona na zemljevidu

Galerija fotografij gradu Gornja Radgona