Dvorec Češenik | ujeto v objektiv

Plodne ravnice, ki se iz Ljubljanske kotline počasi dvigajo v slikovite alpske vrhove, so si v srednjem veku podajali razni zemljiški posestniki. Kmetije in hube, ki so jih obdelovali slovenski kmetovalci, so služile tujim gospodarjem, tako posvetnim kot cerkvenim. Gradovi so služili kot središča teh gospostev. Posestniki ali njihovi pooblaščenci so iz gradov bdeli nad svojim ozemljem ter na njih zbirali prihodke. Posesti so bile lahko majhne, z manj kot desetimi hubami, zato so gradovi občasno postavljeni presenetljivo blizu. Tak primer najdemo v okolici Domžal, kjer sta dvorec Češenik in grad Črnelo drug od drugega oddaljena le dobrega pol kilometra.

V Valvasorjevi upodobitvi je dvorec Če(m)šenik prikazan kot manjši podeželski grad. Vseeno je kar dvakrat gostil samega cesarja.

Nastanek gospostva Češenik

Preden so gospodarji Češenika postavili grad, je bilo tu kmetijsko gospostvo. Prvi o Češeniku piše Valvasor, ki posest po kranjsko imenuje Čemšenik. Po Valvasorju so v trinajstem stoletju tu živeli gospodje Češeniški, po imenu pa je omenjen Wulfing Scherenbüchl.

Vir imena je pogoltnil čas, a avtorji vseeno špekulirajo. Nemško ime je morda povezano s škarjami (die Schere). Beseda izhaja iz stare nemščine, prvotno pa je opisovala dve rezili ali meča. Bolj verjetno je, da posest ni dala imena posestniku, pač pa velja ravno nasprotno. Na Bavarskem leži vasica Schernbuch, ki je le ducat milj oddaljena od Freisinga. Freisinški škofi so imeli na Kranjskem velike posesti, njihov sedež pa je bil Loški grad nad Škofjo Loko. Knjižnica samostana svetega Korbinijana v Freisingu je tudi hranila najstarejše ohranjeno slovensko besedilo, Brižinske spomenike.

Tako je verjetno, da je deželni plemič za to ali ono zaslugo v last dobil manjšo posest na Kranjskem in se tu naselil. Če smo tako rešili skrivnost nemškega imena, je za slovensko to težje. Zgodovinopisec Stane Stražar navaja, da ime Češenik izhaja iz osnove češmin. Češmin je trnat grm z rumenimi cvetovi v grozdih, ki se razvijejo v živo rdeče jagode. Čremoš lahko pomeni tudi čemaž, ki uspeva v gozdovih v okolici Kamnika. Čemaž ima močan vonj po česnu, kar lahko nakazuje prehranjevalne navade gospodarja. Ker nihče ne pozna izvira imena, je ugibanje zabavno. V vsakem primeru je posest nosila ime Češenik že v srednjem veku.

Grajska stavba je bila večkrat predelana, zamenjala pa je tudi mnogo lastnikov (Foto: Falajfl)

Zgodovina gradu

Vulfing Češeniški se pojavi leta 1300, njegov potomec Hardnid z ženo Alhajdo pa leta 1326. Češeniški gospodje so na svoji posesti pozidali obrambni stolp, ki je služil tudi kot dinastični sedež. Za razliko od sosednjega gradu Črnelo, ki je ležal vrh manjše vzpetine, Češenik ni imel naravne obrambe. Zato je bil prvotni stolp zasnovan obrambno, z vhodom na višjem nadstropju. Do vhoda so vodile lesene stopnice, ki jih je bilo mogoče odstraniti in tako napadalcem preprečiti vstop. Vhod visoko nad tlemi je prišel prav tudi v primeru poplav.

Češeniški so izumrli sredi petnajstega stoletja, njihove posesti pa so prešle v last Lambergov. Leta 1581 je v grad Češenik udarila strela in srednjeveški obrambni stolp je pogorel do tal. Lastniki so na njegovem mestu pozidali nov dvorec. Ta se je zgledoval po kamniškem gradu Zaprice. V primerjavi z Zapricami je napredoval osrednji prostor, na zunaj pa je zaradi enega samega nadstropja njegova masa bolj zleknjena. Zaradi poraza Turkov pri Sisku je postalo življenje na Kranjskem bolj varno, kar se odraža na arhitekturi. Gradovi so se počasi selili iz hribov na ravnice in postajali bolj prijazni za bivanje. Tudi graditelji Češenika so grajske stolpe zamenjali s pomoli, katerih funkcija je zgolj dekorativna. Ti elementi so se, navkljub mnogim prezidavam, ohranili do danes.

Zadnji pomembnejši lastnik je bil Ferdinand Souvan, ki je grad kupil leta 1903. Souvan je leta 1882 že kupil bližnjo posest Volčji potok, kjer je leta 1915 tudi umrl. Med drugo svetovno vojno je bila v Češeniku naseljena enota nemške vojske, zaradi česar so ga partizani požgali. Po vojni je bila stavba obnovljena, v njej pa so do danes urejena stanovanja.

Pogled skozi vhodna vrata tipičnega podeželskega dvorca se skozi stoletja ni veliko spremenil, le ajdo je zamenjala koruza iz novega sveta (Foto: Falajfl)

Cesar na Češeniku

Po smrti svojega očeta Ferdinanda III. je leta 1658 osemnajstletni knez Leopold Habsburški prevzel krono svetega rimskega cesarstva. Mladi cesar Leopold I. se je dve leti kasneje odpravil na državniški obisk svojih dednih dežel. Jeseni leta 1660 je kar dvakrat potoval skozi Ljubljano. Prvič se je ustavil septembra na poti proti Trstu in Gorici, drugič pa mesec kasneje, na poti nazaj. Njegovo spremstvo je štelo več sto mož, med katerimi pa so bili vsi najbližji dvorjani in svetovalci. Med njimi so bili kar trije Janezi s Kranjskega: Janez Vajkard Turjaški, Janez Ferdinand Porcia in Janez Maksimiljan Lamberg.

Pred cesarjem je potovala delegacija, ki je za cesarja in spremstvo izbrala primerne prostore za prenočišče. Med primernimi stavbami za postanek je bilo tudi posestvo Češenik, kjer je cesar prenočil 8. oktobra leta 1660. Ker dvorec Češenik nikoli ni bil pretirano velik grad, je spremstvo verjetno zasedlo tudi sosednji grad Črnelo. Zanimivo je, da je grad le dve leti poprej kupil Franc Ernest Saurau, sorodnik grofa Karla Saurau, ki je bil do leta 1648 guverner Štajerske. Cesar je naslednjega dne svojo pot nadaljeval proti Trojanam, preko katerih je nadaljeval svojo pot proti Dunaju.

Grajsko dvorišče je majhno in obdano s hodniki, ki pred dvajsetim stoletjem niso bili zastekljeni (Foto: Falajfl)

Cesar na Češeniku, naslednja generacija

Kdo ve, zakaj je majhen podeželski dvorec leta 1710 kupil baron Apfalter, a tudi on je imel priložnost gostiti cesarja. Leta 1728 se je cesar Karel VI. Habsburški podal na potovanje do dveh glavnih avstrijskih pristanišč na severnem Jadranu – Trsta in Reke. Na Kranjsko je prišel prek prelaza Ljubelj, vračal pa se je po isti poti kot njegov prednik. Cesar se je iz Ljubljane odpravil 22. septembra popoldan. Zaradi slabega vremena je pot potekala počasi in s spremstvom so se ustavili v 25 kilometrov oddaljenem Češeniku. Tu je cesar prenočil in naslednjega dne nadaljeval pot proti Vranskem, kjer je kosil.

Omeniti gre, da ni povsem jasno, o katerem gradu govorijo viri. V bližini Zagorja namreč leži vas Čemšenik, mimo katere je prav tako vodila pot v Savinjsko dolino. Cesar s spremstvom bi lahko prenočil v dvorcu v vasi Čemšenik, del spremstva pa bi lahko prenočil na gradu Gamberk. Ker je bil cesar na poti proti Vranskem, ni zelo verjetno, da bi prenočil na Čemšeniku, ki je od Trojan oddaljen skoraj toliko kot Vransko. Že leta 1737 so se Apfalterji dvorca v Češeniku tudi znebili, v njihovi lasti pa je bil slaba tri desetletja.

Iz vhodne veže vodijo stopnice v zgornja nadstropja, kjer se nahaja večina stanovanj (Foto: Falajfl)

Dvorec Češenik danes

Druga svetovna vojna ni prizanesla mnogim gradovom in tudi dvorec Češenik je bil požgan, a je bil po vojni obnovljen in predelan v stanovanja. V grajskih sobanah so stanovanja dobili delavci bližnje kmetijske zadruge, ki je sodila v sklop trgovskega podjetja Emona. A za silo obnovljeni grad nikakor ni kazal podobe grajske stavbe in tudi danes bolj spominja na slabo vzdrževan stanovanjski blok kot grajsko poslopje.

Danes je v dvorcu Češenik urejenih enajst stanovanj, ki niso odprta za obiske. Ob gradu stoji veličasten, čeprav povečini zapuščen grajski vrt, ki ga je zasadil eden prejšnjih lastnikov. Čeprav stoji tik ob cesti, je k njej obrnjen s krajšo stranjo, pred pogledi mimoidočih pa poslopje varuje bujno zelenje. Grad je tako dobro skrit pred očmi, da ga bodo opazili le redki popotniki.

Pred gradom leži spodoben grajski park, s povojnim paviljonom in sledmi nedavnega urejanja (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Dvorec Češenik ne pozdravlja obiskovalcev, stanovalcem pa zagotovo ne ustreza, da se okoli smukajo sumljivi možici, oboroženi s fotoaparati. Ker nismo želeli motiti zasebnosti stanovalcev, smo le na hitro pokukali v osrednje grajsko poslopje ter se odpravili naprej. Ob obilici gradov, ki so se spremenili v razvaline, nas tolaži dejstvo, da je v interesu lastnikov stanovanj, da grad ohranijo v stanju, primernem za bivanje. Težave starodavnih poslopij se znatno poslabšajo, ko je grad dokončno zapuščen. Grad Bokalce je žalosten primer, po katerem se Češenik nikakor ne sme zgledovati.

Lokacija dvorca Češenik na zemljevidu

Galerija fotografij dvorca Češenik