Celjski grad | ujeto v objektiv

Visoko nad knežjim mestom, ob sotočju Voglajne in Savinje, stojijo na strmi skali ruševine nekdaj najbolj pomembnega gradu v regiji. Celjski zgornji grad je najbolj monumentalen ostanek nekdaj mogočne dinastije plemičev, ki so pomagali pisati preteklost slovenskih dežel v srednjem veku. Danes je Celjski grad del kulturnega življenja mesta in pomemben del turistične ponudbe v regiji. Rešen pred popolnim propadom se s požrtvovalnim delom lokalnih turističnih delavcev ponovno vrača v najboljše čase svojega obstoja.

Strateška točka

Razgledne točke so priljubljen cilj sodobnih izletnikov in pohodnikov. Vzpetine, kot so Šmarjetna gora nad Kranjem, Planina nad Vrhniko ali Stari grad nad Smlednikom, navdušujejo z razgledi nad okolico. Sodoben obiskovalec z vzpetine vrvež v dolini spremlja z merico olajšanja in ponosa nad dosežkom. Nekdaj pa je bilo zasedanje položaja na vzpetini življenjskega pomena.

Pred daljnogledi, telefoni in topovi so bili vrhovi vzpetin strateško izjemno pomembne točke. Z višine je bilo moč nadzirati premike sovražnikovih sil po dolinah. Pomembne prometne povezave je bilo najbolj varno braniti z višav. V primeru napada pa je bil utrjen vrh griča skoraj nerešljiva zagonetka za srednjeveške zavojevalce.

Za upravljanje nad srednjeveškim Celjem skoraj ni bilo boljše lokacije. Strma vzpetina je težko dostopna za morebitne napadalce, branilcem pa omogoča razgled nad večjim delom Savinjske doline. Nekdaj pomembna transportna pot po Savinji pa poteka neposredno pod strmimi stenami grajskega griča. Tu so zato v prvi polovici 13. stoletja svojo utrdbo zgradili grofje Vovbrški.

Celjski grofje

O razvoju Žovneških gospodov v Celjske grofe smo že pisali. Ko so prevzeli celjske posesti, jim je pripadel tudi romanski kastelni grad. Prvotni grad je verjetno zgorel v bitkah za nasledstvo, v katerih je zmaga pripadla Žovneškim. Ko je grad leta 1334 prešel v roke dinastije, so se na poslopju pričela obširna gradbena dela.

Na Celjskem gradu so si novi lastniki uredili sedež svoje posvetne oblasti. Zato so utrdbo preuredili v udobno bivališče. Na vzhodni strani obzidanega dvorišča so postavili stanovanjski stolp, ostanki katerega so vidni še danes. Na drugi, zahodni strani dvorišča, so postavili stanovanjsko palačo, ki se ni ohranila. Zaradi visokih zidov in lokacije gradu ga s srednjeveškim orožjem ni bilo moč osvojiti. Morebitnim zavojevalcem je bila na voljo le taktika izstradanja braniteljev. Obramba pred takšnim napadom je bil skrivni prehod do žitnice.

Od blišča do bede

Celjski grofje so kmalu prenehali bivati v gradu in so svoj sedež prenesli v mesto, kjer so si postavili bolj udobne palače. Za vzdrževanja gradu je odtlej skrbel Kastelan, nižji plemič, ki je poveljeval tudi vojaški straži na gradu.

Po izumrtju dinastije Celjskih grofov je grad prešel v posest dežele, zanj pa so skrbeli oskrbniki. Grad so še naprej širili in utrjevali. Na svojem vrhuncu je grad obsegal 5500 m² ter je bil najbolj pomemben grad v vseh vzhodnih Alpah. Z razvojem družbe in tehnologij vojskovanja je grad sčasoma izgubil svoj pomen in je v sedemnajstem stoletju pričel propadati. Kasneje so material z gradu porabili za prenovo knežjega dvorca in drugih stavb.

Vseeno je bil grad naseljen še do konca osemnajstega stoletja. Kmalu za tem je grad kupil kmet Andrej Gorišek in ga pričel uporabljati za kamnolom. Pred popolnim propadom je grad rešil štajerski guverner grof Wickenburg. Ruševine je odkupil in jih dal v last deželnim stanovom. Že leta 1882 se je pričela obnova gradu, ki traja še danes.

Celjski grad v enaindvajsetem stoletju

Danes celjski Stari grad ni ne ruševina in ne obnovljen grad. Podobno kot Žovneški grad je Stari grad v Celju plemenita ruševina. Ohranjenih in obnovljenih je nekaj pomembnih stavb, v prvi vrsti Friderikov stolp, s katerega se ponuja čudovit razgled na grajska poslopja in Celje z okolico. Ohranjen je tudi stolp nad Pelikanovo potjo, ki je bil zgrajen po vladavini grofov Celjskih in pa palacija v gotskem in romanskem stilu.

V osrednjem delu gradu se nahaja grajsko dvorišče z vodnjakom, kjer je urejeno letno gledališče. Nekdaj so tu stale pomembnejše gospodarske in vojaške stavbe. Ostanki zidov kažejo, kje sta nekoč stali kovačnica in konjušnica. Danes se tu odvijajo poletni koncerti in predstave na prostem.

Ker je Celjski grad predvsem ohranjena ruševina, naključnemu obiskovalcu vstop v večino prostorov ni omogočen. Edina stalna razstava je postavljena v kleti Friderikovega stolpa, kjer si je moč ogledati razstavo srednjeveških mučilnih naprav. Teater groze, kot se inštalacija imenuje, spominja na čase, ko je stolp služil kot ječa Celjskih grofov.

Falajfl na obisku

Stari grad Celje je odprt večino dni v letu, mi pa smo ga obiskali v poletnih mesecih. Od junija do avgusta je grad odprt dvanajst ur od devete zjutraj do devete zvečer. Preostanek leta se vrata zaprejo nekoliko prej. Vstopnina v grad je štiri evre, od katerih je en evro moč na dan obiska porabiti v grajski kavarni Veronika. Otroci do šestega leta grad obiščejo brezplačno, od sedmega do petnajstega leta pa je vstopnina le en evro.

Na grad se je moč povzpeti po urejeni pešpoti ali po asfaltirani cesti, kar smo izkoristili. Vsekakor se splača povzpeti dobrih sto stopnic do vrha Friderikovega stolpa ter se ustaviti na razgledni ploščadi in občudovati enkraten razgled na Celje in Savinjsko dolino.

Lokacija Starega gradu Celje na zemljevidu

Galerija fotografij Starega gradu Celje