Belopeška jezera | ujeto v objektiv

Belopeška jezera nosijo mnoga imena, čeprav sta le dve. Nekateri viri trdijo, da se v bližini skrivata še dve, manjši jezeri. V alpski dolini, kjer se zdi, da voda buči izpod vsake druge skale, to ni najbolj za rep privlečena trditev. Belopeška jezera so postala priljubljena turistična točka konec devetnajstega stoletja, ko je bila zgrajena železniška povezava med Trbižem in Ljubljano. Proge danes ni več, jezera pa so med obiskovalci priljubljena kot še nikoli.

Po kratkem in zložnem vzponu ob potoku se dolina razširi in pozdravi nas prvo od dveh Belopeških jezer (Foto: Falajfl)

Jezera štirih imen

Alpski jezeri sta ledeniškega nastanka, danes pa nosita ime bližje vasi Bela Peč. Ta je bila v srednjem veku sedež Belopeškega gospostva. S posestjo se je upravljalo z gradu Bela Peč, ki je stal nad vasjo in ga je leta 1431 postavil Celjski grof Friderik II. Grad je varoval rudnike železa in fužine v Gornji savski dolini, ki so bili v suvereni lasti rodbine.

Domačini so jezera imenovali Klanška jezera, bojda po možaku iz Rateč, ki je imel v bližini svojo planino. Ime Mangartska jezera je morda še najbolj pravilno, saj jezeri ležita ob vznožju te mogočne gore, nekateri viri pa ju imenujejo Fužinska jezera. Slednje je prevod italijanskega imena, Laghi di Fusine, saj se tako v tem jeziku imenuje tudi vas Bela Peč. Morda ni odveč omeniti, da na vstopni tabli v vas pod italijanskim nazivom Fusine in Valromana ni najti stoletnega slovenskega imena vasi.

Ob spodnjem jezeru si je moč sposoditi čoln in zaveslati po čistih vodah jezera (Foto: Falajfl)

Med Koroško in Kranjsko

Danes Belopeška jezera ležijo v Italiji in le nekaj kilometrov od mejnega prehoda Rateče. Območje je del Italije šele slabo stoletje, odkar je bila leta 1920 podpisana Rapalske pogodbe. Prej so stala na Kranjskem, tik ob meji s Koroško, ki je potekala zahodno od Bele Peči. Še leta 1900 sta v Beli Peči živela zgolj dva Italijana, a je bilo po drugi svetovni vojni območje znatno poitalijančeno. Pred Italijani so Slovence izrinjali Nemci, ki so v dolini železarili. V Beli Peči je bila konec devetnajstega stoletja postavljena jeklarna, ki je izdelovala težke verige za ladje.

Nekaj čudnega me je obšlo, ko sem čul tu hrvaško govorico, kajti Belapeč je v narodnem oziru za nas že izgubljena: govori se tu le nemški. V restavraciji pri kolodvoru sem prosil slovensko čašo piva, a natakarica se mi je odrezala: “Nix windisch”. Ne vem, kaj je to in kako se pravzaprav razvija, a opazujem pač, da je povsod, kjer je le količkaj kaka pomembna točka, pri nas naseljen Nemec.
Časnik Gorica, številka 66, avgust 1909

Morda danes stvari le niso tako slabe, saj smo na mnogih obvestilnih tablah okoli jezera brali napotke tudi v slovenskem jeziku. Vseeno je območje okoli Belopeških jezer danes izrazito italijansko.

Zgornje Belopeško jezero je plitvejše, njegove obale pa niso tako gosto poraščene z drevjem kot pri spodnjem jezeru (Foto: Falajfl)

Narodni park Fužinski gozd

Mangartska dolina od leta 1971 sodi v narodni park Fužinski gozd, Foresta di Fusine. Železniške proge že dolgo ni več, a na ruševinah starih so nastale nove poti, ki nas vodijo v ta kotiček raja pod Julijskimi Alpami. Še najbolj slikovit je kolesarski izlet iz Kranjske gore, ki vodi mimo dolinskega izvira reke Save in čez mejni prehod Rateče. Najbolj udobno je vseeno potovati na štirih kolesih, za katere je na voljo obilica parkirišč, tako pred vhodom v park, kot tudi ob jezerih. Skozi park se vije mnogo poti, ki nas popeljejo v vsak kotiček doline. Sprehajalne poti so nezahtevne in primerne za vsakogar.

Belopeška jezera smo obiskali v poznem poletju in nikakor nismo bili sami. Počitnice so se ravno dobro končale, a so bile stezice pod Mangartovo severno steno polne obiskovalcev. Nekateri so se z avtobusi pripeljali do zgornjega jezera, ki ponuja izjemne poglede na Mangart in Ponce, si privoščili okrepčitev in nadaljevali pot. Drugi so prispeli peš ali pa prikolesarili iz Trbiža ali Kranjske Gore. Ker smo avto pustili že na prvem parkirišču pred parkom, smo lahko uživali v zložnem vzponu po urejeni poti, ki nas je vodila do pregrade, ki skrbi za regulacijo vode v prvem jezeru.

Okoli obeh jezer vodijo sprehajalne poti, ki se vijejo skozi bujne gozdove Mangartske doline (Foto: Falajfl)

Falajfl na obisku

Spodnje jezero leži na višini 924 metrov nad morjem in se nahaja v kotanji sredi gozdov. Od zgornjega jezera ga loči dobrih dvesto metrov široka naravna pregrada. Ob spodnjem jezeru je nekaj koč in čolnarna, kjer si je moč sposoditi čoln in odveslati na sredino jezera bliz’ Triglava. Če želite resnično doživeti veličastnost doline, pa se morate sprehoditi do zgornjega jezera, katerega gladina je pet metrov višje od spodnjega. Prej se bo potrebno povzpeti čez masivne ostanke nasipov grušča, ki jih je za seboj pustil umikajoči se ledenik. Celotna dolina je zasuta z debelo plastjo grušča in velikih balvanov, med katerimi nekateri segajo več deset metrov v višino.

Ko smo se s tega ledeniškega nasipa spustili do gornjega jezera, so se drevesa umaknila pogledom, ki jih poznamo iz slik. Mogočna stena Mangarta se dviga v nebo poldrugi kilometer visoko. Zgornje jezero je plitvejše in daje vtis visokogorskega jezera. Na severni obali jezera se drevesa umaknejo travnikom, po kateri se pot dviguje proti samotnemu pastirskemu stanu, ki stoji v Mangartovi senci. Če ste do te točke prispeli peš, je pogled več kot zadostna nagrada za vložen trud. Na severo-vzhodni strani jezera je parkirišče, s katerega se pohodniki lahko odpravijo višje v pogorje, vsaj do koče Luigi Zacchi pod Poncami. A to je skoraj kilometer stran, narava pa temeljito ublaži hrup obiskovalcev.

Sprehod smo zaključili z obhodom zgornjega jezera ter se nato po vzhodni strani doline vrnili nazaj do izhodišča. Ob jezerih smo prebili slabe tri ure in zagotovo bi jih lahko še veliko več. Če vas kdaj pot pelje mimo Bele Peči, si vzemite urico in se ustavite v tej prisrčni dolini in si napolnite baterije.

Lokacija Belopeških jezer na zemljevidu

Galerija fotografij Belopeških jezer in Mangartske doline