Preden rečemo besedo o epizodi Black Mirror: Bandersnatch, si vzemimo trenutek za sadno malico. Apple je danes eno največjih podjetij na svetu. Na inovativnih zamislih so zgradili imperij, ki se danes sooča z upadom. Svoje vodilno mesto so vzeli za privzeto in pozabili na inovacije. Na padec prodaje so se odzvali z višanjem cen, namesto da bi se vrnili k tistemu, kar je pripomoglo k njihovem uspehu. Inovacije. In ko se se je krivulja rasti obrnila navzdol, so krivca našli v kupcih in konkurenci.
Netflix je v podobnem položaju. Čeprav dominirajo tržišču, jih konkurenca in stari medijski konglomerati nezadržno potiskajo k robu obstoja. A namesto, da bi krivili gusarje, konkurenco in vreme, so se pri Netflixu odločili za inovacijo. Z Black Mirror: Bandersnatch so interaktivne vsebine iz otroškega kotička pripeljali v ospredje. V času, ko vsaka medijska hiša ponuja ali kuha svojo pretočno storitev, so pri Netflixu stavili na interaktivnost. Ogledali smo si, ali nam posebna epizoda serije Black Mirror nudi resnično interaktivnost ali le iluzijo le te.
Davnega leta devetnajstoštiriinosemdesetega
Serija Črno ogledalo (Black Mirror) zagotovo sodi med najboljše originalne vsebine, kar jih Netflix premore. Njen stvaritelj je Charlie Brooker, ki je svojo kariero začel kot pisec opisov računalniških iger britanske revije PC Zone. Zato ne preseneča, da je pred tehnično najbolj zahtevnim podvigom svoje kariere navdih poiskal v svojih mladih dneh igranja računalniških iger.
Black Mirror: Bandersnatch je interaktivni film v svoji tehnično najbolj dovršeni obliki. Dogajanje je postavljeno v poletje leta 1984, ko se naš protagonist Stefan Butler (Fionn Whitehead – Dunkirk) prebudi v svoji sobi. Stefan je programer, obseden s knjigo Bandersnatch, katero želi spremeniti v računalniško igro. Knjigo je avtor napisal kot interaktivno dogodivščino, ki bralca vodi skozi labirint izbir in poglavij. Čustveno manj kot stabilen Stefan je dosegel točko, ko mora za svoje delo poiskati založnika. A še prej mora izbrati, katere kosmiče bo jedel za zajtrk.
Zgodba nas iz skrivnostne hiše, v kateri Stefan živi z očetom, popelje v mesto. Sledi sestanek z založbo Tuckersoft, ki jo vodi poslovnež Mohan Thakur (Asim Chaudhry – Taskmaster) in za katero igre piše Stefanov idol, legendarni Colin Ritman (Will Poulter – Kids in Love). Mohan je nad igro navdušen in Stefanu takoj ponudi delovni prostor v novih pisarnah Tuckersofta. To ponudbo lahko sprejmemo ali zavrnemo. Navidezno.
Ne glede na to, po kateri poti zgodba teče, se konča okoli 12. septembra istega leta. Ta datum založnik določi kot skrajni rok, do katerega mora Stefan končati igro. Čeprav se dela loti z navdušenjem, časovni pritisk, tematika knjige in tragična usoda njenega avtorja Stefana vse boj žene v norost. Stefan se kmalu znajde na robu norosti, preko katerega ga lahko, dobesedno, potisne gledalec.
https://www.youtube.com/watch?v=XM0xWpBYlNM
Igranje filma Black Mirror: Bandersnatch
Charlie Brooker je zagotovo zelo stabilen genij, po čemer se zagotovo loči od svojega protagonista. Vseeno je Bandersnatch manj kot popoln uspeh. Čeprav morda prvič v zgodovini interaktivnega filma tehnologija deluje brezhibno, je največja hiba medija še vedno pomanjkanje prave izbire. Čeprav se film hvali z mnogimi različnimi konci in stotinami izbir, ki jih ima gledalec na voljo, mora gledalec vseeno slediti poti, ki jo je napisal avtor. Tako se vse prekmalu zgodi, da nas naše izbire zapeljejo v slepo ulico.
Vzemimo za primer prvo vsebinsko izbiro, ki nam jo film ponudi. Med sestankom s šefom založbe Stefan prejme popolno ponudbo. Tuckersoft želi igro založiti pred koncem leta, zato Stefanu ponudijo delovni prostor ter tehnično in kreativno podporo za realizacijo njegove vizije. Gledalec ima možnost to ponudbo sprejeti ali zavrniti. Žal nas sprejem pogodbe vedno odpelje v slepo ulico. Izbrati je potrebno delo od doma, saj se tam odvija zgodba. Igra, ki jo naredimo v okviru podjetja, je nezanimiva in neuspešna. Ko vidimo ta konec, po manj kot četrt ure filma, nam Netflix ponudi možnost, da izbiramo ponovno. Šele, ko izberemo ‘pravilno’ pot, se nam odpre preostanek filma.
Morda lahko filmu to pomanjkljivost do neke mere spregledamo, saj se avtor omejitev medija boleče zaveda. Širša tematika zgodbe je osnovana okoli iluzije izbire, narave realnosti in smisla obstoja. Težke teme, katere Black Mirror: Bandersnatch včasih rešuje s tehnologijo. Ena od možnosti, ki nam jih film ponudi, je, da Stefanu razodenemo naravo njegovega obostoja. Na eni od poti Stefan izve, da njegov obstoj služi zabavi gledalca, ki ga opazuje na svoji napravi. Lahko mu pojasnimo delovanje Netflixa in tako še dodatno zrahljamo njegov stik z realnostjo. Navsezadnje lahko film končamo z akcijskim spopadom ali pa za zapahi.
Falajfl pove svoje mnenje
Bandersnatch je poslastica za oboževalce serije Black Mirror. V epizodi se skriva na ducate skrivnosti, ki nagrajujejo vnovično gledanje. Preden sem sedel pisati o filmu, sem ga pogledal skoraj polducatkrat in zagotovo sem ga videl manj kot polovico. Genialnost tehnologije je, da si po končanem ogledu filma zapomni naše izbire. Tako nam v drugo ponudi nove opcije, ki prej morda niso bile na voljo. Enako velja za vsako nadaljnje gledanje.
Ponovno gledanje povečini istega filma terja zelo posebno vrsto gledalca. Black Mirror: Bandersnatch je darilo za navdušence, medtem ko se bo občasni gledalec hitro naveličal tehnične zvijače. Če so vam všeč igre, kakršen je Hitman (Io interactive), potem boste uživali v razkrivanju zgodbe, ki jo Bandersnatch pripoveduje. Če pa želite v svoj omejen čas stisniti kar največ zabave, pa gre to epizodo morda preskočiti. Sicer se zna zgoditi, da se boste k njej vračali znova in znova, ne da bi vedeli, zakaj. Charlie Brooker je res zelo stabilen genij.
